Triglav - do vrha!

by piskec 5. avgust 2019 09:16

Da ne bi preveč napletal o odgovornosti - sam imam dovolj črnega za nohti, da že od daleč ne morem biti kak svetilnik odgovornosti, a vseeno so me doma dobro naučili. In čeprav se dostikrat tega nisem držal, pa neumnosti ne morem predajat naprej naslednjim rodovom, moram jih predajat tako, kot je treba.

Vsak od nas je deležen svojega bremena neumnosti, predajat tega naprej pa res ni treba.

Zato smo se tega lotili tako, kot je treba - kot je bilo včasih treba. Za kar pa še vedno mislim, da je pametno in da še najbolj zmanjša nevarnost nesreče. Kar pa je tudi najbolj pomembno, nesreče se ne dogajajo vedno drugim, povsem lahko se tudi nam.

Projekt Triglav zato za nas ni bil kar odločitev nekega jutra, ampak premišljeno dejanje, ki je - zaradi različnih okoliščin - trajalo celo par let. To res ni bil ravno namen, a tako se je na koncu izšlo. 

Da bi ta mlajša dva otroka, ki seveda nista več otroka, bolj navdušil za "moj način" Triglava, sem vse skupaj malo zabelil in zadevo naredil bolj "moderno", kar sta seveda takoj pograbila. Naredit je treba zgodbo, pravijo nekateri. No, tako daleč nisva šla, sva pa s Heleno dodala dva dni, pot čez Plemenice in nekaj brezpotja in raziskovanja.

Sicer se je le malo pred končno izvedbo cel načrt - zaradi Anite Goitan - podrl kot hišica iz kart, a je na njegovem pogorišču hitro nastal nov načrt, ki nama je bil po tisti kalvariji dosti bolj blizu. V luči plezanja in strahu pred novimi izzivi je nov načrt zdržal najin preizkus sten, plezanja in skrbi za otroka. Manjši, lažji, a hej, Triglav pa vseeno bo!

Pa še vse priprave smo naredili, kot je bilo treba! Otroka - pa midva seveda tudi - sta dokazala, da hodita dobro, da se znata varovat in da je varnost pomemba, pri tem pa sta si nabrala še polno izkušenj s takimi in drugačnimi potmi. Pa še kondicijo sta imela.

Ker priprave niso bile kar tako, s hojo in stenami se je treba spoznat. S tem smo začeli sistematično počasi - z Gradiško turo, naslednji je bil Veliki vrh - niso vsi dostopi lepi in hitri, tretja tura je bila Velika Baba, četrta tura Stol, peta pa Mojstrovka. Takrat smo bili že pripravljeni, izbrali smo si že datum za finalni vzpon, a nam je jesenski monsun odnesel vse plane. Do konca jeseni potem ni bilo več pametnega vikenda, ko bi se lahko vsi štrije zbrali in bi vreme držalo.

Je bilo treba potegnit v naslednje leto. A v letu 2017 potem ni bilo prav veliko načrtnih priprav, le še en skok, da vidimo kako gre s pretikanjem - Storžič.

To bo potem to, (spet) smo pripravljeni!

Končno se je nato vse poklopilo - vreme, čas in razmere. Juhu, gremo na Triglav!

Tu se seveda lahko vprašam, kaj je treba toliko enih priprav, eni se zjutraj zbudijo in jim pade na pamet, da bi šli danes na Triglav - in grejo. Čisto tako, brez velike pompa, dolgih uvodov, priprav, besnih razmišljanj in podobno. Ampak, za zgodbo je pa bolj fajn, da je vsaj malo razvlečena, ne? Tako si bomo tudi mi tale Triglav dodobra zapomnili.

Tako je končno prišel 24.8.2017. Proti izhodišču smo se odpravili sredi tedna, v četrtek opoldne. Da bomo dol, še preden se tavelika gneča začne. Vreme stabilno, počitnice proti koncu - vse je kazalo na hudo gnečo, s četrtkom/petkom smo upali, da bo vsaj za dihat.

Lengarjev rovt, dolina Kot. Od tam, kjer imam najraje, od tam, kjer je prelepo in od tam, kjer ni nobene gneče. Od tule sva enkrat s Heleno že šla, je pa vedno super.

Vsi veseli, vsi pripravljeni!

Evo je - ena od tistih mojih (ne)odgovornosti, pri katerih me še vedno spreleti. Na tem drevesu, točno takole, kot sem zdaj sedel, sem nekoč prespal/presedel celo noč. Drevo je bilo trideset let mlajše, torej še mnogo bolj neudobno, jaz pa mnogo večji cepec, kot bi si želel. Ampak je bila taka tema, da se ni videlo čisto nič, toliko pameti sem pa še imel, da sem vedel, da je spodaj skok in da ni it za čez v čisti temi. K sreči je bila vsaj topla avgustovska noč, jaz pa brez lučke, brez dovolj oblek, brez telefona in v allstarkah. Prav šolski primer, kako *ne* it na Triglav.

Mogoče je bilo to spanje le skromen opomnik moji takratni neumnosti, kajti lahko bi se primerilo mnogo veliko hujših stvari - k sreči sem se iz tega veliko naučil in takih neumnosti nisem več počel. To pa tudi nekaj šteje, kajne?!

Dolina Kot v vsej svoji lepoti. Zadaj Kepa, Dovška Baba in Golica.

Nekje na sredi je bilo treba narest eno malico. Popoldan je bilo še vedno presneto vroče!

Je pa pot prekrasna. Pre-krasna!

Slikali smo kar naprej, vsak meter višine smo se ustavljali in pogledovali nazaj.

Ko se pa začne še na obeh straneh dvigovat, je pa sploh neverjetno. Za nami se je podila skupina Madžarov. V kavbojkah niso bili najbolj hitri.

Mi pa vsi navdušeni. Kako pa ne bi bili pri takih razgledih?!

Potem si pa že na začetku Pekla. Čemu Pekel, mi ni najbolj jasno, ampak kdo ve, morda ga vedno vidim le ob lepih dnevih...

Od tule se tudi že vidi, kam gremo! In koliko jih je že gor...

Spomini pa so še vedno živi.

Lepote Rjavine na eni strani

pred nami pa že Staničeva koča!

Z enkratno pozicijo in z nikoli preveliko gnečo, je Staničeva - vsaj nama - še daleč najboljša koča tule naokrog.

Do koče smo potrebovali kar štiri ure in 20 minut! Počasi, nikamor se nam ni mudilo. Ves preostali čas moraš potem preživet tam nekje naokrog in se zabavat, kakor se pač znajdeš.

Lahko - naprimer - šteješ obiskovalce Triglava.

Lahko delaš face.

Lahko iščeš pravo pozicijio ob sončnem zahodu do onemoglosti in še naprej.

Lahko loviš kozoroge.

Lahko z Visoke Vrbanove špice opazuješ plesišče pred Spodnjo Vrbanovo špico. In si zamišljaš vse tiste skobe, ki pripeljejo po tem grebenu. Ali pa tudi ne.

Lahko najdeš kakšnega Zlatoroga.

Lahko tekmuješ v lastovkah.

Ali pa si preprosto Triglavski Kolibri!

Druge stvari so v hribih kar drage, pivo je po 4€, čaj po 1,80€, 30-40€ gre mimogrede, čeprav si gorenjc. Pa še 52€ za spanje in se nabere, ane?

V sobi smo bili le mi štirje, lepa hvala oskrbnikom!

Ko sva midva že trdno spala, sta ta mlada še malce raziskovala. 

Pa nisem povsem siguren, kdo je najbolje zgledal zjutraj. Jaz vsekakor ne.

Jutranja svetloba je bila povsem nezemeljska. Kozorogov ni motilo.

Najbolj zgodnji nismo bili, nismo niti hoteli. Najpomembnejše vprašanje je namreč, kako izbrati pravilen čas za vzpon na vrh. Jih gre več na vrh prej ali kasneje? So bolj zgodnji, bolj zaspani, kdaj torej it? Vsem se seveda ne bo dalo izognit, ampak kako izkoristit jutranjo luknjo, da se ne bomo na grebenu borili za prostor? Ob vseh ljudeh ob takem vikendu je to povsem realno pričakovanje.

Pa smo šli nekje ob pol sedmih od Staničeve. Preko Rži, kjer je zdaj zadaj speljana lepa pot in ne tako, kot včasih, ko smo še sredi avgusta prečili trda in nevarna snežišča na drugi strani.

Do Kredarice, kjer je bilo že - jasno - ogromno ljudi. Malo smo še posedeli, spili kavo

in prisostvovali oskrbovanju koče. Moram priznat, da so ti piloti nori, vso tisto robo pod helikopterjem je zapeljal direkt med poslopji na dvorišče. Pravzaprav mu niti ne bi bilo treba tako manevrirat pa se je kar igral. Posebnost pri tem pa so pohodniki - sploh se noben ne sekira - tiste plinske bombe ti visijo nad glavo - ti pa nič. Vse se gunca sem in tja - ljudje pa nič. Stojijo zraven in buljijo, pa bi lahko vsak piš vetra koga s sabo vzel. Ah.

Skratka, pohodniki pred Kredarico so zgledali dosti slabše kot pohodniki pred Staničevo kočo. Po mojem so imeli in doživeli večerni žur z dovolj tekočine. Izkušnja spanja na Kredarici je bila tako popolna.

Mi pa smo njihovo jutranjo otopelost izkoristili in se zapodili proti vrhu! Mimo ledenika. Ledenika. Hja, ledenika.

Potem pa kar direkt v steno! Opremljeni in pripravljeni na pretikanje. Le da ne bo preveč ljudi, gor in dol, potem lahko hitro postaneš živčen!

Greben smo uspešno prejahali - no, moja stara mama je še govorila, da je morala prav res prejahati greben, iz česar se je seveda moj oče deseletja norca delal in govoril, da je drama queen. Ko me je peljal prvič na Triglav, pa je bilo to pred štiridesetimi leti, že ni bilo treba nič jahat, ta visoki klini in zajla za držat je bila že takrat. 

Ljudi k sreči ni bilo prav veliko, seveda so bili, pred nami, za nami. res smo bili v neki luknji, še srečevanj ni bilo prav veliko, večina nas je hodila gor.

A vseeno sem razmišljal, da smo mogoče šli res pol ure prepozno. Zaradi presnetih meglic in razgledov.

Pa ni bilo povsem jasno - smo prepozni ali prezgodnji?

Na vrhu smo pa le!

Ampak to je šele polovica poti, skrbet me bo nehalo, ko bomo dol. Tule sem še dobro nohte grizel, so kar dobre strmine. Sicer je res vse lepo zavarovano, vsako leto malo bolj, a pot vseeno ni od muh. Vsaj zame ne! Zato sem vse kar malo priganjal, čeprav bi nekateri prav radi ostali dlje časa na vrhu. Da bi se mogoče meglice razkadile.

Ja, pa je treba še dol prit! 1900 višincev spusta bomo še dobili v noge!

Naprej na Triglav - pa še dol!

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS