Korzika - IV. del

by piskec 17. oktober 2018 15:00

Nazaj na Korzika - III. del

Proti večeru smo tako že prispeli v Corte, bivše glavno mesto Korzike, ki se nahaja sredi gora direktno na sredini Korzike.

O kampu smo že prejšnji dan dolgo razmišljali in se na koncu odločili za kamp U Sognu (34,50 € na dan in za dva dni 3 € popusta = 33 €), ki je pravzaprav že na cesti v dolino Restonice. Tja smo nato v naslednjih dneh večkrat zašli. Poleg tega je kamp na koncu mesteca in vse lahko narediš peš.

Kar smo naslednji dan tudi naredili, dopoldan je bil ravno pravi čas za ogled mesta!

Čim so bile kje rožice, smo se že slikali na polno!

Na vrhu utrdbe nas je presenetil avtobus upokojencev, vse se je upočasnilo, zato nismo nosu vtaknili čisto povsod, je šlo po vseh tistih stopnicah prepočasi.

Se pa v mestu najdejo take in drugačne zanimivosti. Delat nismo šli, smo bili na dopustu!

Pascal Paoli kot ustanovitelj neodvisne Korzike kraljuje na glavnem trgu.

Trdnjava na skali sredi mesta je pa presneto fotogenična.

Z nje je pa lep razgled na vse okoliške vrhove, čeprav se tistih višjih ne vidi. Zaslutiš pa doline, ki se vijejo v osrčje gora - Restonica, Tavignano, Golo.

Lahko pa pogledaš tudi v kamp, če je avto še tam - se ga skoraj ne vidi, čisto tam na koncu, med oljkami je naša Toyota. Takrat še nismo vedeli, a ker je bil avto narobe obrnjen - parkirati *moraš* vzvratno! - nas je lastnica nakurila ko zajce, ko smo prišli nazaj... Malo je manjkalo, da nas ni direkt vrgla iz kampa. Narobe smo parkirali!!! Ja, še dolgo smo potem razmišljali zakaj in ker obrazložitve ni bilo, nam ni nič drugega padlo na pamet, kot to, da je to najbrž zaradi kakih požarnih zadev. Heh, za našo varnost torej?! Dobro nas je nakurila!

Lahko pa s trdnjave vidiš tudi kaj lepšega. In večjega!

Mesto z univerzo ni prav veliko, zato smo bili do poldneva že trikrat naokrog in so nas še vedno srbele pete. Mene pa je preganjala dolga, ozka cesta v dolino Restonice - povsod te bombardirajo s tem, kako je to ozko, strmo, grozno, strašno in kaj jaz vem, kaj še vse. Vse to sem prebral in vpijal informacije ko goba. Ni čudno, da sem potem kar naprej čakal, kje so zastoji, kje nesreče, kje prepadi, kje... 

Eh, nič od tega ni bilo.

Ja, res je cesta ozka, a spet ne tako presneto ozka. Prepadi seveda so, ampak spet ne taki grozni, tudi pri nas imamo kar nekaj bolj zanimivih cest. Spomnim se le enega most(ičk)a, ki je bil... no, tak, strah vzbujajoč. Najbrž je pa res hudo, če je gneča, potem ne delaš drugega, kot da se izogibaš drugim. Če gredo ljudje dopoldan gor, popoldan pa dol, smo šli prvič pogledat raje kar opoldan. 

Pa tudi prav daleč nismo šli, dobri tolmuni so se nakazovali že po nekaj kilometrih. Recimo, da smo od 16 km Restonice našli svoje tolmune nekje na polovici.

Zgleda, kot da si v ledeno hladni vodi, a sploh ni tako, voda je topla in prijetna. Z velikim navdušenjem smo čofotali tam naokrog kar par ur.

Naslednji dan pa je šlo zares, naš naslednji izlet, gor do jezer, ki sta par uric hoje naprej od konca doline Restonice. Oba s Tamaučkom sva se potrudila, da bi šli čim bolj zgodaj, da ja ne bi bilo turistov. In tako smo že ob pol sedmih vijugali gor do konca Restonice. Nikjer žive duše, turisti so redko tako zgodnji.

Čeprav... ja, nekaj jih je pa že bilo! Slovenca seveda spoznaš takoj, tudi generacijo, kateri pripada, prav nič ni treba gledat tablic - ima namreč kamne pod kolesi, poškodba jugotov, stoenk in katrc. Vse je pa kazalo, da je večina avtov od upravnikov parka, gostilničarjev in podobno, turisti smo pa - zaenkrat - le Slovenci. Le mi vstajamo tako zgodaj... Plačilo parkirnine 6 €.

Usmerjevalne table so... no, nekaj pa že piše na njih. Pred nami ni bilo prav veliko hoje, če bo lepo in če se bomo vlekli in morda kje celo kopali, bi morali biti v štirih urah nazaj. 

In smo zakoračili v prebujajoče se jutro, ki je s svojimi kontrasti oteževalo fotografiranje.

No, tu nekje, prav na začetku poti, po nekih desetih minutah, pa se je meni začelo kar naenkrat močno vrtet v glavi. Tako močno, da nisem mogel več hodit in sem se z zadnjimi močmi zavlekel malce stran od poti in se usedel. Vrtelo se je vse hitreje in močneje. K sreči nisem jedel zajtrka, ker bi sigurno poletel takoj ven, slabost je bila neizmerna, vrtelo se je pa vse hitreje in hitreje, pravil rollercoaster. Nikoli še nič podobnega. Naša dva sta me že videla v helikopterju, jaz se pa nisem dal in po parih minutah je začela zadeva popuščat - vrtenje se je počasi upočasnjevalo, dokler se ni povsem ustavilo in vse je bilo natanko tako, kot prej. Telo se je delalo, kot da se ni nič zgodilo, jaz pa seveda do konca prestrašen. Kaj, hudiča?!

Najbolj strašna je bila ravno hitrost vrtenja, ki ti ne dopušča ničesar, ne moreš stat, ne moreš nič, še razmišljat ne gre, ker se vse vrti s tako naglico. No, in kako greš lahko po vsem tem naprej, naprej v hrib, še dlje in dlje od civilizacije? Ljudje smo trmasti in včasih se ne zmenimo za nič, gremo naprej, kot da se nam ne more prav nič zgoditi, kot da smo neumrljivi. No, včasih pa se trma le splača, tokrat se k sreči je. Vrtenje je ponehalo in se od takrat v naslednjem letu nikoli več ni oglasilo. Po raziskovanjih po netu, kjer sem skoraj padel v črno luknjo - na netu ne smeš gledat zdravstvenih zadev, ker si takoj vsaj napol mrtev - in dolgih premišljevanjih, smo vse skupaj pripisali zamašenim ušesom, v takih se rado najde tudi kaj vode, kar povsem zmede ravnotežje in povzroča vrtenje. 

Z zamašenimi ušesi sem vztrajal potem še kar nekaj mesecev, dokler ni bilo vedno huje in sem si - namesto, da bi šel končno k zdravniku - z injekcijo in vročo vodo sam spucal oba nepridiprava, ki sta povzročila toliko težav. Kdor je to že kdaj počel, ve, kaj lahko pride vse ven iz presnetih ušes, tudi kaka amfora se lahko najde, je*emti. No, od takrat nobenih težav več. Čudno, ne?!

Kot vedno - presneto enostavna rešitev za dolgotrajne težave, a se človek preprosto tega ne spomni. Pa je bilo krivo potapljanje, pa voda, pa... klinc. Na koncu pa se vse skupaj zvede na: umazana ušesa, presneto!

Pa še nekaj, kar sem se naučil v živo - ušesne palčke so eno veliko sranje. Tko!

In če se vrnem na Korziko - v hrib je potem šlo čisto lepo, le zadaj je kar naprej ostajal strah, da se tole ne bo končalo dobro... 

Pot je bila prav lepa, oznake super.

Proti spodnjem jezeru vodita dve poti, ena gre bolj okrog in smo jo prišparali za spust, druga pa je bolj direktna in se vzpne čez granit tudi z lestvami in podobnim železjem. Nič hudega, primerno za vse, a zanimivo.

Spodnje jezero Lac de Melu, 1711 m.

Ker je to regionalni park, ne smeš niti kamnov premikat. Bog ne daj, da bi jih metal v jezero! Ali delal kakšne žabice, ne! 

Malce nad jezerom, s prekrasnim razgledom, imajo upravitelji parka malo hišico, ki je res kot v pravljici. Kdo ne bi živel tu? 

A gremo pogledat še višje, proti drugemu jezeru, Lac de Capitellu. Nad njim ostre špice.

Pot je na parih mestih celo zavarovana, brez večje potrebe, a veriga vseeno pride prav. Kaže, da količine turistov zahtevajo vsaj kakšen pripomoček.

Vrtenje je že pozabljeno, hec je že tu, pa da vidimo, na kom svet stoji.

Lac de Capitellu, 1930 m. Prekrasno ledeniško jezero!

Visoko zgoraj, tik pod špicami, pa spet GR20. In seveda polno pohodnikov.

Ker smo bili zgodnji, nas ni še nihče preganjal, le par obiskovalcev pa se je lepo porazgubilo okrog jezera.

Pogled na spodnje jezero, precej pravilne oblike, kajne?

Planinske kavke pa take kot pri nas, le da so brez obročkov, nihče jih ne šteje. Pa malo bolj izbirčne so, kot naše, ni vse dobro! Le z jabolkom so bile zadovoljne.

Navzdol grede smo še stokrat fotkali parkovno hišico, Heleno pa smo komaj spravili stran, bi najraje ostala kar tam gor.

Od spodnjega jezera smo se potem spustili po poti navzdol, kar se je izkazalo za zelo pametno, saj se je na poti navzgor že našlo na stotine pohodnikov, pred lestvami pa se je seveda nabrala že kar dobra kolona. Kako bi mi prišli v tem času tam navzdol in koliko časa bi morali čakat?!

Ker smo se obirali, nismo se pa (še) kopali in ker smo imeli dolgo malico in vrtenje in vse to, smo za tele slabe tri ure hoje potrebovali kar dolgih pet ur. Dopust, al kako?

Naokoli obstaja še kar nekaj jezer, a niso vsa enostavno dostopna, so pa tudi kar precej narazen. Morda drugič?

Blondinka Pietra je tokrat spet super sedla, a z velikostjo nisva pretiravala, že 3 € za 0,25 l je... ah!

Hm, tole pa nisem povsem siguren, ga je Helena slikala zaradi palice ali česa drugega? Hm, hm, hm. No, palica je super, pa še dobro je znal z njo hodit, ni je imel le za okras.

Je bila pa spodaj pri gostilni - Bergerie de Grotelle - opoldan povsem drugo stanje, obsedno! Avtomobilov in gneče kolikor hočeš, k sreči je kar nekaj ljudi usmerjevalo in vodilo promet, drugače ne bi nihče nikamor prišel. Smo se morali spustit kar kak km, dva, da smo našli toliko prostora, da smo lahko ob reki parkirali in se spet vrgli vanjo. To pa se ja moraš po takem lepem izletu!

A ker smo na dopustu, si kakega velikega počivanja nismo privoščili. Priganja čas, prigranja vreme, priganja... življenje. Gremo mi naprej, Ajaccio je naslednja postaja!

Tista glavna cesta do Ajaccia je bila potem presneto dolgočasna in meni še bolj naporna, kot tista po severozahodni obali. Cesta je namreč širša, a ovinkov ni skoraj nič manj, pa se predvideva, pa hitreje voziš, ampak to ni najlažje. In se potem vleče in vleče. Večinoma so povsod gozdovi, vreme je bilo bolj slabo, kakšnih visokih hribov pa nikjer in nam zato ni bilo najbolj povšeči.

Kampirat smo odšli v Kamp Sud, ki ni bil prav blizu, a tudi prav daleč ne. Pod Ajacciom je polno nekih plaž in kampov, smo motovilili kar parkrat gor in dol, preden smo se odločili za tega. 28,5 €/dan.

V njem smo ostali cel dan, jedli, reševali strežnike doma, kjer je bilo neurje, še malo jedli rogljičke, se kopali, pa spet malo jedli štručke. In najbrž jedli še kaj.

Tu sem tudi po sili razmer po petdesetih letih+ spoznal, zakaj je v šuko vtičnici luknja. Z elektriko je bila na Korziki seveda kar naprej težava, vsak kamp je imel nek svoj priključek, a zato so prav vsi imeli tudi vmesne kable za izposojo - pa jih sploh niso računali, so že imeli slabo vest... Skratka, ko greš prosit za podaljšek, ti vedno pokažejo veliko škatlo z najrazličnejšimi podaljški, pa se zabavaj sam. Sem premetaval in premetaval, a pravega nisem našel, iz vsakega podobnega je ven štrlela palčka za ozemljitev. Kam hudiča pa bom to palčko spravil?! Na koncu sem že obupal, vzel takega in že planiral, kako bom tisto palčko nekako odbil, porezal, zlomil. Pa me je nekaj prešinilo in sem podaljšek kar tako, na prazno, probal. In, HEJ!, zadeva pade skupaj! A? Kaj, hudiča? Kako? Kam pa je šla palčka?! In glej, glej, v šuko vtikaču se je pojavila luknja, za katero - zaprmej - nisem nikoli vedel, da obstaja. Uau.

Ah. Ves navdušen sem v naslednjih dneh prav kupil tak podaljšek, da ga bomo imeli za prihodnje dni, a Korzika seveda ne bi bila Korzika, če bi nam zadeva veliko nucala. Se ne spomnim več natančno, a mislim, da nam je podaljšek prišel prav le še v enem primeru, v vseh drugih primerih je bilo treba motovilit kako drugače. Ker so priključki na Korziki pač povsod drugačni. Ha, 15 € tako ni bilo najbolje porabljenih, a kaj čmo, zdaj vsaj vem, zakaj luknja v šuko vtikaču! (Po kakšnem letu, ko sem šel na Poljsko, sem bil lahko že pravi poznavalec - ker tam imajo prav take vtičnice -, da sem lahko vsakemu razlagal, da itak ima šuko vtičnica luknjo in da bo to šlo čisto lepo noter. In je šlo, jaz sem bil pa veliki poznavalec. Torej bi lahko rekel: 15 € well spent.)

En dan miru. Juhuhuuuu.

No, miru, ne gre zdaj to dobesedno jemat. V Ajaccio smo pa ja moral it!

Ajaccio, mesto, ki se ga še vedno spominjamo z nelagodjem - skoraj sigurno je zaradi tistega nesrečnega dogodka Korzika ostala dolgo časa zanemarjena s strani večjega števila turistov iz naših dežel. Šele v zadnjih letih se to popravlja, kako pa bi le bilo, če bi takrat tisti let uspel in bi se že v osemdesetih letih navezali bolj tesni stik z destinacijo!

Napoleon in njegovi štirje bratje. Kako jim sicer uspe častiti velikega zavojevalca, mi ni povsem jasno, a ga še vedno.

Pa kakšno tržnico najt, kar vedno iščemo z veseljem, s še večjim veseljem pa jo tudi najdemo.

Obredli smo mesto, par glavnih trgov, peš cono, šli na kavo, to pa je tudi bilo vse.

Zapeljali smo se ob obali tudi proti zahodu, proti Iles Sanguinaires, kjer nas je pričakala cela industrija za lupljenje turistov, peš po makadamu pa tudi nismo hoteli hodit. Smo poslikali otoke s svetilniki in hitro obrnili.

In izkoristili ostanek dneva za kopanje na naši plaži. Vreme se je nekaj kisalo, a kopat se je dalo povsem lepo. Brez meduz tudi tokrat.

Naslednji dan nas je čakala ne tako kratka - in spet precej ovinkasta - vožnja proti Bonifaciu!

Tags:

po svetu

Korzika - III. del

by piskec 29. september 2018 10:56

nazaj na Korzika, II. del

Ja, lahko bi več hodili, naprimer šli na Capu de Orto! Če bi le imeli dovolj časa, a takole v hribe se ne gre sredi dneva, je bilo že mnogo prevroče. Zjutraj, zjutraj je treba it, kar smo sami v naslednjih izletih vedno upoštevali.

Tam na tistem parkirišču pod Piano je eno ogromno nogometno igrišče. Čemu?

Takole je videti naša pot na zemljevidu - precej blizu Porta.

Pa še malo na večji karti, da ne bo zgledalo, da nismo nič hodili! Seveda je napis P pri pasji glavi napačen, tisto je par ovinkov nižje! Se pa lepo vidi nogometno igrišče.

Ko smo se peljali nazaj proti Portu, smo spet razmišljali, kako neki bi mi prišli spet do tja. Gremo poskusit še enkrat? Pa smo videli veliko parkirišče in lepo plažo na desni strani

in smo se šli raje tisto, kar delaš na dopustu - kopaš se! Pa še s parkingom ni bilo težav.

Nato pa smo se po planu zapodili v notranjost Korzike, proti Corteju, a seveda ne še istega dne. Je do tam treba pogledat še kaj, naredit kak izlet! 

Po strmi in ovinkasti, nevarnosti polni in sploh in oh cesti na prelaz Col de Vergio, smo se zapodili pogumno. Slabih 40 km ovinkov je najbrž raj za kake motocikliste, za nas, običajne voznike pa niti ne. Ampak je šlo kar lepo, cesta sploh ni tako slaba, kot se govori, ali pa jaz nisem tega opazil. Najbrž je še posebno veselje, ko ozko in res ovinkasto cesto okupirajo še kolesarji.

Smo pa opazovali na tisoče cvetočih kostanjev - ni čudno, da delajo najboljše in tudi najdražje pivo Pietra iz kostanja. 

Pa pujse tudi srečaš, najraje za ovinkom, res je. Ima pa čisto vsak od teh pujsev svojega lastnika, zato ga v nobenem primeru ni dobro zadet. Nekaj smo jih videli tudi mi, več ali manj pa so se manjše skupine zadrževale v senci ob cesti, le sem in tja je bil kak direktno na cesti.

Pa še slikali smo lepe razglede, ki jih je bilo polno. Na žalost ni prav veliko mest, na katerih lahko ustaviš, redki so taki prostori. Višji hribi so se tu že nakazovali, soteske in grape so bile povsod. A še vedno mi ni kapnilo - pa smo imeli nek B plan, da bi šli pogledat v Gorges di Spelunca. In, evo jih, še slikal sem jih, ampak, da bi se spomnil tja zavit, tega pa ne!

In tako smo bili kar naenkrat v Evisi in iskali pot za Spelunco. Jasno, da smo jo našli, a soteska je bila precej nižje, tamle nekje dol, ene tri ure hoda. Ah! To pa je bil zafrk, ne vem, kako mi je uspelo in še nekaj časa smo se žrli zaradi tega. Mimo smo šli, pa nismo pogledali, res ni treba, da vse prehodimo, ampak vsaj uč bi lahko vrgli!

Za nazaj je bilo pa nekih 20-30 km ovinkov, ni šans, me ne spraviš še enkrat dol in gor, komu se da?

In tako... smo prišli na Col di Vergio, kjer kraljuje Kristus Kralj, šest metrski 25-tonski monolitni granitni kip. Impresivno.

Malo smo pogledali za potmi na vrhu prelaza, se odpeljali mimo planiranega prostora za spanje do konjske podkve - ja, tudi ovinki imajo na Korziki svoja imena! Ovinek je malce pod Castel de Vergio, od koder gre tudi pot pod Paglio Orbo

Tako je bila ura že osem zvečer, ko smo v Hotel Castel de Vergio dobili svoj plac za šotorit. Prostor spada pod eno od glavnih točk GR20 in je kot tak namenjem predvsem pohodnikom. Spanje je precej poceni, 6 € na osebo, 18 € za nas tri. Vsi ti na sliki so bili pohodniki, ki so svoje šotore nosili sami. V visoki sezoni so taki prostori povsem polni! Oujea.

Na drugi strani pa smo bili vsi tisti, ki se tu naokrog podijo z avti. In ni nas bilo malo, sploh ne. A lep prostor smo vseeno dobili.

Nam je bilo pa malo lažje pri srcu zaradi Spelunce - kako neki bi lahko tam še kaj videli, ko pa je bila že tako pozna ura? Vsega ne gre imet, časa je  - pa presneto, tudi na dopustu - vedno premalo!

Naslednji dan nas je čakal večji izlet - plan je bil, da gremo proti Paglii Orbi. Ker sva nekje prebrala, da je na nekem mestu bolje imeti vrv, Korzika pa kakšnega varovanja ne pozna, sva že vnaprej vedela, da na vrh ne bomo prišli. Potem rabiš še čelade in čisto nek drug pristop. Tokrat smo tudi mi bolj turisti!

Ko smo si prejšnji dan ogledali vsa izhodišča, se nam je zdelo najbolje, da krenemo kar peš, od šotora, nima smisla, da se kam vozimo. In smo šli, tako kot je treba - zjutraj! Pohodniki so že vstajali in se odpravljali, med avtomobilisti pa smo bili seveda daleč prvi.

Že navsezgodaj nas je presenetil mali pujskek, najprej smo se kar ustrašili, da se je revček izgubil. Pa je le - žical. Hecno, a tudi prav luštno, je videt pujse, ki se potikajo prosto naokoli. Nekako tega ne vidiš v naših krajih, ne?

No, malo sem pa tudi pogledoval naokrog, v katerem grmu se skriva velika, jezna mama. A je bil mali pujskek že dovolj samostojen, da si sam najdeva hrano.

Pri Bergerie de Radule, prva postojanka ob naši poti, so se ravno prebujali prvi pohodniki.

Mi pa kar veselo mimo do Cascade de Radule. V ozadju korziški borovci, presneto veliki bori. Lepi, visoki in najbrž super dobro goreči.

Korziški potoki in reke so zanimive, vse namreč teče zgoraj, po granitu, nič ne ponikuje. Zato je voda tudi topla in se da v vseh tistih tolmunih lepo kopat. Ima pa to slabo plat - pitnost je najbrž vprašljiva. Veliko raje pijem od apnenca prečiščen izvir.

To so kilometri in kilometri kaskad, jezerc, slapičev in podobnega. Zelo lepo, a zjutraj nam je bilo še hladno in se o vodi nismo kaj veliko pogovarjali. To bo boljša tema za nazaj. Smo se pa čudili barvam skal, no, najbrž barvam lišajev na skalah - te so bile res nore, fotoaprat pol tega sploh videl ni... Cela paleta zelenih, rumenih in rdečih!

Doline so dolge in se vlečejo in vlečejo, a hop, enkrat pa le prideš do konca! V daljavi se že vidi Capu Tafunato, koča v sredini in del Paglie Orbe na desni.

Jah, pa ni blizu. Sploh ni blizu. Čez kako uro je bilo še vedno vse precej daleč. Paglia Orba je desna. Do sem dve uri in pol!

Ker na Paglio Orbo nismo hoteli, smo šli pa vsaj do prelaza, na Col des Maures, pogledat, če je še kje kak Maver.

Najvišja planinska koča na Korziki, Refugee de Ciottulu di i Mori.

Nad prelazom Mavrov Mavrov ni bilo, se je pa našel Batman! To moramo it pogledat!

Do okna je bilo treba malo poplezat.

Na Capu di Tofunatu smo opazovali dva - plezalca ali ne? -  in se čudili, kaj neki tam počneta. Meni se nista zdela prav ne vem kako dobro opremljena.

Mi tudi nismo bili, zato sva res le čisto malo poplezala. V tistem granitu je bilo vse precej drugače.

 

Potem pa smo šli med norimi barvami lišajev raje počivat na polico nad kočo. Malo smo opazovali pohodnike in turiste, ki so šli povsem neprimerno opremljeni na Paglio Orbo in z daljnogledom iskali kje gre pot na vrh in kakšna je. Mislim, da jih večina ni prišla do vrha.

Na drugi strani pa smo opazovali pohodniški živelj in se spoznavali z življenjem GR20. Šotorit ne moreš kar povsod, le na točno določenih prostorih, ki so ob planinskih kočah. Lahko spiš v koči, lahko spiš v njihovem šotoru - vedno jih je par postavljenih na paletah, ali pa spiš v svojem šotoru. Možnosti je torej kar dovolj.

Cene pa niso najbolj nizke, to je treba priznat. Tako popotovanje prek GR20 je tudi kar velik finančni zalogaj. Čisto vsega pa le ne moreš nostiti s seboj, čeprav se nekateri trudijo. Pršut - prizuttu: velike razlike pa res ni?

Do vrha smo potrebovali kar tri ure in pol, za navzdol pa se nismo več sekirali, bomo že prišli, ko bomo! Postajalo je vroče kot v loncu, korak se je upočasnil, mi pa smo občudovali vse te nore barve!

Dočakali smo tudi helikopter, ki je potem letel direkt na Capu Tafunato, tja, kjer sta bila tista dva "plezalca", se tam zadržal nekaj časa in nato odletel nazaj. Sem naslednje dni nekaj časa iskal po časopisih in netu, kaj se je zgodilo in res so dva odpeljali s hriba, kaj več pa ni pisalo. Jah, tudi na Korziki, še dobro, da samo dva, vsaj glede na vse tiste neprimerno opremljene, ki so se namenili na Paglio Orbo. Če nekam greš, se prej pozanimaš, ni res?

Tule nas je že kar dobro gnalo v vodo. Super tolmunčki, 

a vse bolj samo za noge. Heleni je bilo to povsem dovolj.

O, nama pa ne! Za vogalom sva potem le našla večji tolmun, pa še fino s poti je bil, da naju ni nihče motil! Jeeeej, kako je to pasalo!

Prav veliko ljudi ta dan nismo srečali, večino ob GR20 in nekaj v spodnjem delu poti, vmes pa zanemarljivo malo. Dolga in vroča, ni čisto za vse turiste.

V kamp smo tako prišli po osmih urah in pol. In šli direkt na točeno Pietro. Za tisto smo dali potem ravno nekaj takega kot za spanje - po 6 €. Jebela cesta pa zlat kostanj! Ker pa je pasalo, smo le bili z vsem nadvse zadovoljni!

Na veliki karti izleta ni prav veliko za videt,

na manjši pa je poti kar nekaj, saj se je nabralo 23 km in 1100 višincev, to pa sploh ni malo!

A to je bilo vse od uživancije, je treba naprej, čas priganja! Nekaj malega smo pojedli, pospravili naš prostor in v parih urah smo že bili naprej na poti. Mimo umetnega jezera Callacuccia, od koder bi lahko naredili izlet pa Monte Cinto, a ga nismo, nato pa skozi lepo sotesko Scala di Santa Regina, prekrasno, a se spet na ozki in ovinkasti cestici nimaš kje ustaviti, če pa že kje je plac, pa ni označen in kar naenkrat padeš mimo njega.

O, ja, te soteske je kar nekaj bilo. In če potem vse te ovinke vzameš v enem zamahu - od Porta do Corte-a, jih je pa res kar nekaj. Malo se ti pa že mora v glavi obračat...

Mi pa naprej v Corte!

Korzika - IV. del

 

 

Tags:

po svetu

Korzika - II. del

by piskec 27. september 2018 16:20

Korzika - I. del

 

V jamah sva našla še prastare zapise jamskih ljudi. No, ne čisto pra-stare, bolj par-let-stare, grem stavit, da je tule polno nekih okultistov, kraj je perfekten za kaj takega.

Helena pa ja tačas obiskala pokopališče. Je zrihtano bolj kot pri nas doma!

Ni pa vse ok, tega pa ne moremo rečt. V tem svetu se vedno najde kakšna guma in to vedno tam, kjer je najmanj potrebno.

Takole nekako sva hodila. Pravzaprav ne prav veliko, ampak za nosom. Med granitom in makijo.

Smo se pa že zagledali proti hribom na jugu in eden od teh je že Monte Cinto, najvišji vrh - 2706 m - na Korziki.

Pa še Naša gospa, ki je imela polno nekih skritih stopnic, prostorčkov in dostopov kdo ve kam. 

Sva čakala še na enega, ki je prišel slikat okolico z dronom, a se je potem toliko časa pripravljal, da sva seveda obupala. Že samo škatlo je odpiral deset minut...

Helena je pa itak vse prespala, razen pokopališča.

Ah, skulpture. Iz tega bi lahko še kako umetniško delo naredil!

Pa smo zavili še v Calvi, ki je prav prijetno mestece. Ozke uličice, trdnjava vse zelo živo.

In pa seveda Kolumb, ta pa res že pripada skoraj vsem. Pol mediterana ima njegove spomenike, vsi si ga lastijo.

Popoldan pa spet malo kopanja - saj smo na morju, anede! Tokrat meduze ni bilo.

Naslednji dan pa na zahod! Me je malo skrbelo, ker vsi jamrajo zaradi cest - da so ozke, ovinkaste in kdo ve, kakšne. Bomo spoznali v živo, ne?

Takoj za Calvijem se že začne običajna zahodna pokrajina. Sem in tja kaka plaža, sem in tja kaka hiša, vmes pa več ali manj nič.

Le res ovinkasta cesta.

Pa plaža. Vmes pa makija. Dostopov do plaž pa je pravzaprav malo, cesta se večino časa vije kar visoko in strmo nad morjem. Le sem in tja se svet umiri in se pokaže kakšna plaža. Naprimer Nichiareto, ampak to je potem restavracija in zadeva je privat, pametnega dostopa pa sploh ni enostavno najti.

Ceste za ta dan smo imeli res kar nekaj in to takšne:

Če še bolj podrobno pokažem, evo ovinkov:

Res je ovinkov en milijon ali pa dva. Ampak konec junija sploh ni bilo hudo. Domačini se tam itak nimajo kam vozit, turistov je bilo pa malo, tako da vse skupaj sploh ni bilo hudo. Verjamem pa, da je lahko povsem drugače, če je taka cesta polna od vročine pregretih voznikov. O, ja, si lahko mislim!

Pred Galerio pa smo že od daleč videli plažo in si rekli - to se je treba it skopat!

Smo zato zavili malo s poti, a nam je končno le uspelo namočit pregreta telesca. Smo se pa čudili ogromnim količinam morske trave, ki so jo očitno kar z bagri odlagali ob pečine. Na tone in metre v višino jo je bilo. Takrat še nismo vedeli, a travo smo v prihodnjih dneh spoznali tudi bolj podrobno, juhuhu. Počasen začetek sezone, nekje je bilo že spucano, nekje pa še ne. 

Prvič smo tudi videli tisto, po katerem je Korzika tudi znana - po pohodnikih. Kmalu pa se na take prizore navadiš in nič kaj čudnega ni biti v gojzarjih na plaži! Nam sicer ni znano, da bi tule okoli Galerie obstajala kakšna pot, a pohodnica je bila očitno prepričana da je. In da bo še kakih mesec dni, vsaj toliko robe je imela s seboj. Huh. 

To so te slike, ko iz avta slikaš: "leeeeej hribe!", pa potem šele doma ugotoviš, da je tisto najbrž Monte Cinto.

Potem pa smo že v lepih in še lepših krajih, rdečine parka Scandola se že kažejo. Na žalost si ga od bližje lahko ogledaš le z ladjo, kake pametne ceste tja dol ni. Če kakšna cesta sploh je.

Robniki in drevesa so mi bili nadvse všeč, nekdo se je fino trudil. Je pa tak robnik kar precej oster in nanj sigurno ni dobro zapeljat.

Potem pa še par ovinkov ozke ceste, da bomo vedeli, kaj nas čaka na drugi strani

in smo že nad krajem Porto in Marine de Porto, tam nekje nad njim pa kraljuje Bocca d'infernu, nič kaj lep naziv.

Mestece je bilo precej precej turistično, toliko turistično in stisnjeno ob cesto, da prav nikjer ni bilo za parkirati. Luštno, a vse za turiste, predvsem hrana, hrana, hrana. V teh letih je pač vsaka druga stvar jedilnica, taka ali drugačna, vsi samo še žremo.

Tako smo se le zaokrožili, se na koncu mesteca ustavili v trgovini, nakupili nekaj pijače in hrane, nato pa odšli proti enemu najlepših delov Korzike - Les Calanches de Piana, ali pa tudi Les Calanques, ki je pod Unescovo dediščino.

Najprej prideš do pasje glave, za katero moraš imet sicer nekaj domišljije, ali pa jo moraš le slikat iz prave pozicije. Težko je tam med avti žonglirat in se hecat. Turisti niso najbolj pazljivi ljudje.

Povsod je polno poti in vse je lepo označeno. Seveda me je vleklo povsod, v vse smeri bi šel - da bi videl, kam kaj pelje, ne? Pa še sama taka zanimiva imena, madonca!

Ampak mi smo imeli svoj načrt, ki je vključeval staro pot, tisto tanajbolj lepo. Mulatjero.

Do tja moraš najprej po ozki, čisto v korziškem zahodnem stilu, cestici, kjer promet z avtobusi - ki jih je tu lahko na stotine! - usmerjata dva mojstra z vokitokiji. Precej hecen način imata in en vedno potem hodi ali pa kolesari pred busom in ga vodi čez najbolj ozka mesta, drugi pa zadržuje kak bus na drugi strani, da se ja ne srečata. Vmes pa malo počivata na plastičnih stolicah. K sreči mi nismo naleteli na kake večje težave, čeprav je bilo ljudi kar nekaj. Verjamem pa, da je v hudi sezoni tule lahko prav grozno. No, na mulatjeri, kjer je treba peš, je bilo temu primerno mnogo manj ljudi.

Brez možiclov tudi Korzičani ne morejo več.

Je pa res prekrasno, lepa potka, rdečkaste skale, temno modro morje in svetlo modro nebo. Ko bi le fotoaparati to znali prav predstavit!

Za ene možiclje so se morali nekateri mnogo bolj potruditi.

Mi smo pa kar naprej nekam kazali, se čudili, občudovali in tako naprej. "Glej to!", "glej ono!", je bilo kar naprej.

Pa še mi, zelo zadovoljni s tem, kar smo videli!

Na koncu se pa še lahko spustiš navzdol do ceste. Če pa si bolj len, pa dol samo slikaš.

Cesta daleč spodaj in ljudje po njej, kar se je izkazalo ob vsej gneči za nevarno početje, saj je ob našem odhodu ravno rešilec nalagal žensko, ki jo je podrl avto. 

Calanches de Piana, torej. V tem in takem stilu.

Res lepo, morda bi si morali vzeti več časa in tam naokrog prelesti še kak hrib. Je pa res, da je tudi junija že presneto vroče, kako tule lezeš naokrog julija in avgusta pa mi je čista neznanka. Sicer pa, saj smo bili na dopustu, ne?

Kopat se, v morje skakat, ne pa lest v hrib!

 

naprej na Korzika - III. del

Tags:

po svetu

Korzika - I. del

by piskec 26. september 2018 13:13

Korzika.

Nikoli ni bilo dovolj denarja. Nikoli ni bilo dovolj časa. Nikoli ni bilo dovolj - že nečesa. Odlašala sva in odlašala, čeprav sva si to že res dooolgo želela. Še najbolj sumim sebe, da sem iz leta v leto zavlačeval, ker si mi je zdelo tako presneto drago. Gorenjska duša pač.

Potem me pa je Helena enkrat vzela v precep, me v začetku marca 2017 nekako prepričala, da sem šel vsaj malo pogledat za karte za trajekt - saj vemo, kako to gre: prej plačaš, ceneje je. Baje. Pravzaprav ne bi vedel, ker, ko sem videl, da bo karta le 220 € tja in nazaj, je bilo že konec in karta za trajekt je bila že kupljena.

Sicer nisem povsem prepričan, koliko sem sploh mislil, da naj bi stalo, a zgleda, da mi 220 € nato ni zgledalo takoooo zelo veliko. Iz tega sledi, da sem pričakoval precej več. Dobra finta. Najprej se prepričuješ par let, da je to fuuuul drago, potem pa karte kupiš mimogrede, ker so "samo" 220 €. Presneto, kot mehanik!

Na hitro sva izračunala dneve, dopust in našo razpoložljivost - kar ni ne enostavno, ne hitro in sva se morala zelo potruditi - in s kartice so evri takoj odšli! Kupila sva karte za nekaj, kar bo skoraj ČEZ ŠTIRI MESECE! Midva, ki že pri rezervaciji za en teden vnaprej jamrava: "pa ne no, kaj veš, kaj naju prime; kdo ve, kje bova čez en teden" in podobno.

Take Korzike pa seveda potem ne spustiš. Za nobeno ceno ne, tudi če bi bilo treba do trajekta po vseh štirih. Gorenjska duša pač.

Potem sva za par mesecev na Korziko pozabila, se spomnila nanjo le sem in tja: "plan bo treba narest!!!". Pa sva še malo odlašala. In še malo. No, do konca le nisva odložila, okvirni plan sva pobrala z neta, za kar nekaj izletov je bil kriv Primož z Mojčine koče na Vitrancu, je imel dobre ideje.

Plan smo delali vsi trije, Helena, jaz in Tamauček, vsi smo lepo sodelovali v tem, kaj si želimo videti. K sreči se naše videnje ne razlikuje precej, kar je seveda dobro. In mnogo enostavneje.

Tako je bil do srede junija plan - seveda več ali manj okvirni, a že z nekaj izleti - dorečen. Le še na pravi dan je bilo treba počakat in toliko izračunat, da ne zamudimo trajekta.

Zato smo le šli dan prej, si bomo ogledali še Piso in tam nekje prespali. Saj dopust nastopi takoj, ko se zapelješ z dvorišča, ni tako?

Ja, že tako, ampak moraš pa zato prej fejst trpet. S pakiranjem. In kako naj gre vsa ta roba, pa še mi trije, v tak mali avto?!

Tako je bilo 19.6.2017 ob 10.40 še takole

ob 11.15 pa že lepo pospravljeno. Toyota je zakon. Nimam pa pojma, kako mi uspe vse not stlačit. Nekako že.

Te morsko - hribovske dogodivščine so najbolj zafrknjene. Od kopalk prek šotora pa do gojzarjev in nahrbtnikov. Celo bajto s sabo vlačiš.

Dobrih šest ur vožnje kasneje smo bili v Pisi. Po tem, ko so nas v Firencah speljali po avtocesti mimo Pistoie in Lucce, namesto, da bi zavili na cesto FI-PI, ampak meni se ni sanjalo, kaj naj bi presneti FI-PI sploh pomenil. Smo pa zato vsaj v okolici Pistoie videli vse tiste ogromne prodajalne rastlin, dreves.

Kar smo prišparali, ko smo šli na avtocesto prek Gorice do Vileša (tam je zdaj ac, kaj bi hodil čez Sežano!), smo potem zapravili tule naokrog. Vse se nekako izravna. 36 € za avtocesto, Vileš - Pisa.

V Pisi smo parkirali kar v centru, ura je bila že pozna.

Piazza dei Miracoli, baptisterij, turistov kar precej. Migrantov tudi.

Duomo in stolp. Sem že parkrat tole v živo videl, a je še vedno veselje.

Heleno sva hecala na vse načine, nikakor ga ni mogla postavit nazaj. Tale slika je bila še prijazna, druge niso bile niti približno tako blizu stolpa.

Smo se pa še sami slikali in ga ne poskušali postaviti nazaj

pred travico in napisom, da ne smeš hodit po njej. Prav veliko ljudi se pa tega ne drži... če se sploh kdo.

Vse je prekrasno urejeno, prav nič italijansko.

Je bilo pa kar nekaj vojakov povsod naokrog. 

Malo smo še zaokrožili naokrog po mestu, a brez kakega cilja.

Potem pa kar v avtokamp St. Michael, malo naprej ob obali. Tam so že bili navajeni takih turistov, ki gredo potem na trajekt in so nam lepo vse svetovali, kdaj, kako in kam. K sreči je bil kamp na mivki - o, kako veselje je v takem s klini! Ni to dalmatinski kamen, kjer se vse krivi... Tako pa je bilo vse postavljeno v desetih sekundah. Kakor quechua obljublja! No, ja, deset sekund - približno, tu nekje.

34 € na noč.

Ob devetih zvečer je bilo še kar dobro svetlo. O, pa pivo je tudi pasalo!

Zjutraj smo bili potem precej zgodnji. Ob 6.15 smo že bežali v sončni vzhod v pristanišče.

Pravzaprav mi še danes ni povsem jasno, kako sploh najdeš pravo vrsto, ampak nekako smo jo našli. Še dobro, ker nato je šlo vse precej hitro in nadvse učinkovito. Ničesar nismo potrebovali, vse je bilo že v nekih bralcih črtnih kod.

Nalepko dobiš na šipo in čez deset minut že vijugaš po trajektu nekam v njegovo drobovje. Nikakor ni dobro zamudit, res ne. Celotno vkrcavanje pa potem kar traja, neverjetne količine avtov se stlačijo notri. Odhod je bil šele ob 8 h.

Dan je bil lep, nebo in morje modro, pa smo pajsnili par stolov s palube in si jih spravili nekam ob stran. Povsem dovolj za mali dremež ali pa branje knjige. Brez pihanja.

Italija pa je v štirih urah vožnje počasi ostajala za nami.

Na trajektu sva si privoščila celo kapučino, z 1,80 € po skodelici me ni niti vrglo na hrbet tako zelo, kot sem pričakoval. Neverjetno! Italijanske cene.

Pred Bastio se nam je pridružil pilot, ki je pri polni hitrosti pripeljal čisto zraven, človek pa je mrtvo hladno prestopil s čolna na našo ladjo. Verjamem, da to počnejo vsak dan parkrat, a vseeno... napake si najbrž ne moreš privoščiti.

Bastia, prvi stik s Korziko. Kar nekaj trajektov. Samo upali smo, da turistov junija ne bo (še) preveč.

Na bencinski me je malo stisnilo pri srcu, še bolj pa v denarnici. A vseeno bolje, kot v Italiji.

Ker časa ni nikoli na pretek - na dopustu pa sploh ne - in si vedno nekaj omejen, smo si zamislili izpustiti Cap Corse in se čimprej prebiti iz Bastie do severne strani otoka. Mimo puščave Agriates smo samo pomahali plažam Lotu in Saleccia, a dostop do tja ni prav enostaven, z našo Toyoto pa povsem nemogoč. Da pa bi se pustili peljat drugim naokrog za zabeljene cene pa nekako ni bilo v našem planu. 

Potem pa je že bilo treba najti kak kamp iz katerega bomo potem strateško napadali severni del otoka. Po nekaj vožnje sem in tja - kot pač vedno - smo ga našli v Kamp Bodri. Kar super kamp, s cenami za nizko sezono -30%, za 30 € na noč, wifi je celo nekaj delal. Sem in tja, kot je pač navada na otoku.

Plaža sicer ni bila tik zraven, a vseeno smo do nje lahko šli peš, pod železniško progo. Je bila pa plaža lepa, seveda mivkasta. Tole je potem slikano dol z gričev, ni bilo tako daleč do nje...

Me je pa že prec takoj prvi dan po roki užgala presneta meduza, lepa plaža gor ali dol. Ker pa to še ni dovolj, so se mi še ušesa zamašila in celo Korziko sem imel potem težave s sluhom. TO pa je bilo res zoprno, človek se kar v svoj svet zapre, če slabo sliši in naša dva sta kar norela ker nisem nič slišal ali pa vse napol. Po potrebi.

Ampak to so pač te težave, ko je človek enkrat po petdesetem. Nikoli ne veš, kaj lepega te čaka zjutraj. Boleče koleno? Zvonjenje v glavi? Bolečina v križu? Slab sluh? Nima se smisla sekirat, tako ali tako prej ali slej vse dobiš.

Skratka, ta kamp je bil precej strateški. Za izlete v griče zaledja, čisto tja do Calvija.

Prvo, kar smo ugotovili, je bilo to, da so pokopališča na najlepših mestih, na Korziki ima onostranstvo najboljše razglede.

Corbara, Pigna, Aregno, bolj podrobno pa smo obiskali Sant'Antonino.

Ta kraljuje direkt na vrhu hribčka, ima spodaj dovolj parkirišča in je ves poseljen z Oleandri.

Prav lepo mestece, se nam je zelo dopadlo.

Pa še razgledi na morje do Calvija

in na jug, proti hribom. 

Najvišja točka v vasi pa so ostaline stare trdnjave vrezane v skalo.

Potem pa še Montemaggiore, Zilia in polno ostalih, manjših vasic, ki so poštupane po obronkih. Ustavili smo se pa v Calenzani in si privoščili kavo in rogljiček, jasno.

Potem pa le zagledamo kar nekaj pohodnikov, vsi hodijo v neko isto smer. Kaj? Kje? Seveda smo šli kar za njimi, kam neki hodijo, toliko pa smo že radovedni!

Jah, seveda, na GR20 in na drugi dve obhodnici smo naleteli, čisto slučajno, a tudi čisto prav!

O GR20 sva seveda dolgo razmišljala, že kar nekaj let, a to je preveč za naju, nisva te vrste pohodnika. Čeprav... kdo pa ve, zadeva je res prekrasna, mnogo bolje kot pa hodit po cestah proti Santiagu. Če te že mogoče kdaj kaj takega prime.

In ko si že tam, te kar pete srbijo. Gremo vsaj prvo etapo? Gremo?

Pa smo si rekli, da smo pripravljeni na manjše izlete, da gremo raje nad Calvi, na cerkvico Notre Dame de la Serra. Lep razgled nad Calvi

in prvo spoznavanje z granitom Korzike. Helena je ostala pri avtu, midva pa sva malo zakoračila naokrog, obiskala vsak kucelj,

se od navdušenja seveda slikala na vsaki skali

in občudovala neverjetne skulpture. Erozija na granit vpliva malce drugače, kot na apnenec, a tudi granit podleže. Kot je to naravi v navadi - v velikem stilu.

Korzika - II. del.

 

Tags:

po svetu

Gora Oljka

by piskec 20. september 2018 11:16

Gora Oljka.

Tam gor kraljuje tista ta velika dvojna cerkev Sv. Križa, ki jo vedno gledaš, ko se voziš proti Celju. 

In da tam gor še nisva bila, je pravzaprav prvovrstna ... no, neki.

Je bil hrib vedno premajhen, preblizu ali pa, hja, kdo ve? Saj najbrž se bo našlo še ogromno krajev, kjer še nisva bila, a tako očitnega in v glavo ti skakajočega hriba pa res ne moreš zanemarit.

Zato sva izkoristila Jernejev pohod (18. 6. 2017) tja gor in se pohodnikom PD Domžale pridružila še midva. Da popraviva to, v nebo vpijočo krivico.

Začeli smo v Šmartnem ob Paki - tudi to je en tistih krajev, ki ga velikokrat slišiš, pa tam še nikoli nisi bil. Jasno, če pa nisi nikoli lezel na Oljko.

Za en večji kombi, manjši avtobus nas je bilo. Povsem dovolj.

Sezonski prebivalci so v teh krajih lepo sprejeti!

O kakih hudih strminah in dolgih poteh seveda ni za govorit, vseeno pa se je kaka strmina našla, za zadihat je že bilo!

Potem smo bili pa že gor. Sv. Križ. Sicer ga pa ne moreš slikat v vsej veličini - prevelika cerkev ali pa premajhen vrh.

Sva pa bila povsem zadovoljna. Saj nama ni treba vedno rinit v kake skale. Se sem in tja prileže kaj bolj družabnega in manj napornega.

V gostilni na vrhu skrbijo za vse lačne in žejne. Kako so bili glasni!

Tudi navzdol smo srečali kako strmino sem in tja.

Srečali pa smo tudi zanimivost, ki sem jo tudi prvič videl. Ni čudno, ko pa je oddajnik tako dobro zakamufliran! Ampak poseg v naravo je še vedno poseg v naravo. Mogoče pa ne moti čustev ptic... ali kaj podobnega.

Na žalost ne zgleda kot drevo, ampak zgleda kot oddajnik, oblečen v drevo. Kljub temu, da je pravzaprav zelo solidno narejen in da se je nekdo s kamuflažo precej potrudil. Meni se vsekakor zdi malce shizofreno take stvari zakrivat in spreminjat. Zraven je itak ena cerkev, malo naprej je ogromna dvojna cerkev, oddajnik, ki je oblečen v drevo, pa štrli ven iz vsega tega, kot ... no, kot oddajnik, jasno. Zakaj ne bi bil torej preprosto tisto, kar je - oddajnik?

 

Pot navzdol je bila daljša, saj smo prečili še ves greben, in se čez Vinski vrh

spustili do Polzele.

Za konec smo šli pogledat še grad Komenda v Polzeli - ko smo že tam, ne?

Ravno toliko si dvignjen, da je naokoli lep pogled.

Pa še slika nazaj s tistih koncev, ki smo jih ta dan prehodili.

Lep izlet, pride prav, sama se težko spomniva na kaj takega.

 

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Kepa

by piskec 11. september 2018 17:30

Čim je bilo enkrat zunaj, da se gre na Kepo, sem že vedel - greva!

Kepa je ena od tistih gora, na katerih še nisem bil in za katere nimam pravega razloga, zakaj ne. No, saj je takih kar nekaj, ampak delamo na tem, da zanimivi - sploh taki markantni vrhovi, kot je Kepa, ki sem jih vedno le opazoval od daleč, že od malih nog, ko sem jo vedno videl le za kratek čas, ko smo se vozili iz Radovne proti Mojstrani, ali pa ko jo čisto malo ugledaš, če izpahneš vrat, v vožnji skozi Belco - ne bi ostali v takem stanju. Pa ne da bi osvajal vrhove, me pa vedno strašansko zanima, kak razgled je s tam gor. Skoraj vedno je drugačen.

Kar je že precej dober razlog.

In sva, opa, smo - napalila sva še Leandra - šli! Skupaj seveda z ostalimi pohodniki PD Domžale. 11. junija 2017.

Sprva se nama ni sanjalo - čez Kurjeke gremo. Kje? Čez kaj? Kaj, kdo se to heca? Tisti kraji so mi bili res nepoznani. Vsaj malo sem jih poznal od šole za markaciste, tako sem vsaj približno vedel, kam se peljemo. Skoraj do pod Erjavčev rovt smo prišli. Do konca ceste.

Pa nismo šli povsem naravnost, smo še malo zaokrožili, ob, oziroma visoko nad levim pritokom Žaklja. Nam je Luka pokazal nekaj zanimivih koncev.

Prve osvežitve, pa še sonce ni pokukalo v to senco.

Šele na Orlovem rovtu se je prikazalo, nam se je pa tudi nekaj prikazalo, ko smo videli, kam daleč gremo!

Šli smo malo počez, Luka je malo iskal, a ne preveč, hitro smo bili spet nazaj na lovski poti. Ki je sicer neoznačena, ne pa tudi nenadelana.

Prav lep mostič.

Potem pa že razgledi. Oja, tole bo še zanimivo! Najprej pogled v Krmo.

Če pa pogledaš gor, vedno najdeš kako zvedavo glavo. Grejo sem, proti meni, gor? 

No, tole je tudi ena od poti, ki bi jih rad prehodil, Za Cmirom. Enkrat. Ko bom velik. Po pravici povedano sem jo takrat vključil v nadaljnje ture tega leta, vendar se je potem zadeva sfižila. Včasih na kakšne take poti dlje časa čakaš. Če sem lahko na tole Kepo čakal 40+ let... 

Tole pa je Kot, tu sva že šla s Heleno, najbrž pa bomo šli še kdaj.

Ja, ja, vem, take slike pravzaprav niso ne vem kaj, a priznam - takih posnamem kar nekaj. Doma jih potem gledam, povečujem, ogledujem, načrtujem in... jah, no, kaj čem. Moji pohodi trajajo kar nekaj časa - načrtovanje, pohod in zbiranje slik ter pisanje (čez kako leto). Hoje je pri tem še najmanj...

Še eno, še eno, to seveda moram, (pre)malokrat ga vidim, Montaža.

Čez Kurjeke je lovska pot, kar pomeni, da je presneto zanimiva, glavni namen ni direktno gor, ampak udobno gor, malce pa tudi dol. Saj je težko, ob vseh tistih razbrazdanih grapah. Moraš kar naprej sem in tja, gor, dol.

Sem in tja pa tudi lovcem odpove - takrat pa je treba direkt gor!

Potem pa smo prišli do ključnega dela, kjer je nekaj poti kar dobro odneslo, tale Kepa je res precej podrta, grape vsepovsod. Vse leze dol.

No, mi nismo lezli dol, ampak gor. Luka je tiste, ki so želeli, raje navezal, midva z Leandrom sva kao nekaj pomagala, pa sva le pot naprej kazala. Včasih je že to povsem dovolj, da nisi preveč pameten in ne delaš gneče in težav.

Smo pa lazili gor in dol in sem in tja. GPS je to lepo pokazal. Čez eno skalo je treba zlest in potem po vsem tistem grušču malo lazit. Ni bilo preveč težko, je pa seveda vse to objektivno nevarno. Zato pa smo imeli čelade.

Potem je pot spet šla v dolgo prečenje, mi pa smo jo zavili kar direktno gor, na greben. Naš cilj je bil proti levi, pot pa v desno. Kar dobra strmina.

Takole na GPSju. Direkt, ja. Skoraj na vrh Gubna.

Tu pa spet razgledi. Jej, jej, jej.

Najhuje pa je šele prihajalo - prav tisto, zaradi česar najbrž nisem tu že prej hodil, spet ena razbrazdana škrbina! Zavarovana seveda, a po vsaj stokratnem branju različnih opisov, še vedno nisem vedel, kaj naj sploh pričakujem. 

Sem raje gledal naprej, čez škrbino, do vrha Kepe. Kaj nas še vse čaka?!

A se je bilo treba s škrbino kar lepo spoprijet. Čelada je, kdo ve zakaj, ostala v nahrbtniku, prehitro je šlo vse skupaj, palice na rukzak in hopla! Do dol sem bil že toliko vesel, da ni česa hujšega, da sem že afne guncal in po "ostrem" sedelcu hodil, kaj?

Pa še par strmejših mest, a nič kaj hujšega, pa smo bili gor. S tisoč avstrijci vred.

So pa razgledi res enkratni in čisto posebni, čisto tako, kot sem si predstavljal. Nobenega tako visokega vrha ni v bližini in pogled je res povsem edinstven. Beljak, Baško jezero in dolino na senčni strani imaš čisto pred seboj. Na ostale strani pa...

ja, ja, spet, seveda! Je treba tudi čez mejo kdaj pogledat, v skupino Ankogla, Hochalmspitze.

Ali pa do Velikega Kleka, Grossglocknerja! Daleč se je ta dan videlo!

Pa seveda še nekaj najlepših: Jalovec, Mangart, Viš in Montaž. Ah... res za obstat in strmet.

To pa je bila naša četica pohodnikov.

Z avstrijske strani jih je tudi kar veliko prišlo gor, se mi je zdelo, da imajo bližje kot mi, a niti nimajo. No, mi smo imeli še prav posebno dolgo turo, do vrha smo potrebovali kar pet ur in pol! Sicer res nismo hitri, a vseeno je bila presneto dolga!

Smo pa bili šele na pol poti, še dol je treba prit, tokrat po markirani čez Erjavčev rovt. Čez škrbino so pa le bile tokrat čelade tam, kjer bi morale bit tudi prej!

Pa še na drugi strani navzgor! Jep, gor gre lažje, kot dol.

Potem pa dolga prečnica po pobočjih Visokega Kurjeka

do izvira Koritec. U, je pasalo, vroče je bilo kar hudo!

Od tam gre potem pot s sedla Mlinca navzdol, najprej mimo lovske koče

in mimo Erjavčevega rovta, do našega izhodišča. Tudi, če greš lepo po poti, je kar dolga.

Dobro zanko smo naredili, zanjo pa porabili kar dolgih devet ur in dvajset!

Ampak se je presneto splačalo. Dolga, a prekrasna, malo obiskana, razen polnega vrha.

Počasi pa se želje le izpolnjujejo, kajne?! Nekaj moraš potrpet, dolgo čakat, ampak sploh gora počaka. Čeprav se to čudno zdi ravno pri Kepi, kjer zgleda, kot da se bo vsak čas vse odpeljalo v dolino... kdo ve, če bo čez štirideset let še tam. 

K sreči je za nas (še) bila.

 

 

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Pohod ob reki

by piskec 28. avgust 2018 19:00

Junija 2017 je bil drugič izveden Pohod ob reki, ki povezuje. 

Gre za pot od Domžal do Kamnika in še naprej ob Kamniški Bistrici. tisto, kar smo v letu 2016 še raziskovali.

Evo, to leto pa že na polno

PD Domžale je bil na prvi točki, malo smo se predstavljali, jemali emaile (še ni bilo gdprja) in potem, kasneje, ko so tisti iz Kamnika že zaključevali, pohodnikom dajali značke.

Napeljala sva še Darjo, Dejana in Bolta, pa smo šli, tistih dobrih deset km bomo pa že naredili, ne?!

Ob počitkih, ki jih je bil ob Bistrici seveda najbolj vesel Bolt, ni bilo problema.

Pridno nas je hodilo vseh pet, še uradni fotografi so nas ujeli!

Vse skupaj je meni precej hitro minilo, še začeli nismo, pa je bil že Kamnik. V dobri družbi grejo kilometri lažje! Poleg tega je res povsod nekaj, pa stojnice, pa zanimivosti, pa... nikakor ti ne more biti dolgčas!

V Kamniku pa... no, seveda, na pivo! Saj je bilo vroče za - ja, prav za pivo! 

Nazaj smo šli z avtobusom, je bilo organizirano. K sreči se ni nihče pritoževal zaradi psa in smo vsi prišli na bus.

Ampak je bilo še vedno vroče, pa se nam še ni šlo domov. Smo še malo ostali v Domžalah v parku in si ogledali še nekaj dogajanja, kar ga je ostalo.

Naslednje leto spet?

Tags: , , ,

domači kraji

Kar dve novi naenkrat!

by piskec 24. avgust 2018 09:00

Vedno greva rada z Bojčem, PD Kamnik, po starih poteh Velike planine. Pravzaprav je začetek junija rezerviran vsako leto že dolgo vnaprej in vedno z veseljem pričakujeva razpis.

Kaj bo pa imel Bojč tokrat za nas?!

O, leto 2017 je bilo super - gor in dol sta bili za naju povsem novi poti! O nekaterih, ki smo jih že prehodili prejšnja leta, sva vedno prej vsaj slišala, o teh dveh v letu 2017 pa zelo, zelo malo.

Se pravi, da sva bila še bolj navdušena! To pa bo nekaj zanimivega!

Osem pohodnikov se nas je nabralo, mislim, da sem bil edini, ki ni vedel, da je pruh pravzaprav kamnolom. No, evo, zdaj to vem in ne samo to, zdaj vem tudi to, kje je Dedkov pruh. Edino alchajmer mi lahko zdaj to ukrade.

No, tam smo parkirali. In se zapodili v Konjsko dolino. Tak je bil namreč plan za navzgor - skozi Konjsko in čez Kačjek na Golco in mimo Curle na Malo planino.

Ne, teh krajev pa res še nisva dala skozi, razen seveda Curle.

Zato sva se že v začetku čudila, tako - sicer malo zarjevelemu - plezališču ter malce naprej tudi strelišču. Šele za vogalom, pa že vse novo za naju!

Potem smo pa zakorakali po cesti naprej skozi Konjsko dolino. Jah, cesta je bila, včasih prav dobra, a le nekje do devetdesetih. Potem jo je pa več velikih vod odneslo, predrugačilo, razrilo in z njo naredilo tole, kar se vidi na sliki.

Težko je verjet, še posebno nam, malce starejšim, saj devetdeseta pa res niso tako daleč, no! Jah, skoraj trideset let je že in za eno cesto v taki dolini je to kar precej. Z naravo ne gre tekmovat in moči merit.

Zato smo morali malo izbirati strani, se prebijati malo sem in malo na drugo stran potoka.

Višje kot smo bili, čeprav se dolina vzdiguje počasi, težje je bilo, prehodi se pa tudi najbrž iz leta v leto spreminjajo.

Dokler tam nekje daleč v zatrepu ne prideš do nadvse pomembnega drevesa.

Konjski potok je živ in dober, se pa tudi tam daleč, daleč od ljudi, najde kak odpadek, tokrat je bil to železni lonec. Vedno in povsod, eh.

Pa še drugo drevo s puščico. Kaže smer, ne? Ah, ja, smer, ja. Kaže direkt navzgor. In tako smo tudi šli! Direkt navzgor!

Strmine so tu kar super, ker pa je obljudeno le sem in tja - najbrž največ prehodov naredi sam Bojč - se je treba včasih tudi malo bolj pomatrat. Večkrat čez, včasih pa tudi spod.

Do zadnjih grap, kjer smo se po eni potem zavihteli (spet) kar naravnost navzgor.

Da malo skrajšamo in pridemo direktno na lovsko pot Kisovec - Sivnik. Ta pa je precej bolj uhojena, tule jih pa gre kakih deset na leto čez...

Se pa tudi tu višje najdejo zanimive naravne skulpture. Ahhh.

Strmine včasih pojenjajo, a nikoli ne za dolgo. Veliko je nekih prečenj, a gre meni kar dobro, nič se ne sekiram.

Skalni roglji in vedno več modrega neba nakazujejo, da smo že precej visoko!

Ob skalah pa se potem na žalost začnejo tudi drugi (o)pomniki.

Velika planina je vzela precej življenj, planike so bile včasih presneto drage, vse prevečkrat plačane z življenjem.

Še zadnje strme trave pod Curlo.

 In smo gor. Curle seveda ne slikam več, betonska grdobija je... no, ni... več niti za slikat.

Do Domžalca nekaj spit, nekaj pojest, se okrepčat, do sem smo potrebovali kar štiri ure pa nismo eni najbolj počasnih!

Pogačic je za robom v maju/juniju vedno polno!

Se je nam pa vreme kisalo in nič kaj dobro ni zgledalo. A se nihče ni sekiral in se potem tudi jaz nisem. Čeprav me je skrbelo, kako bo to šlo dol, če bo vse mokro. Nekaj me mora skrbet, ne?

Še skupinska nad Vovkovo jamo, vrata smo odprli in se spustili direktno navzdol. Saj sem vedno gledal tisto malo, komaj vidno, potko in se spraševal: "aja? tukaj? dol? japajade!"

Nič japajade, kar direkt dol smo šli. Skozi nasade čemaža se je pot izgubljala in nismo prav dobro vedeli ali Bojč to kar na pamet lepo vijuga ali celo res vidi kako potko.

Se je pa sem in tja pokazalo, da tu res včasih, parkrat na leto, nekdo pa le hodi - ta zgornja povezovalna pot na Rigelj. Tale mora biti kar dolga, prečit mora kar precej strmin. Morda pa kdaj probava? A?

Gozd je bil več ali manj odprt, ni hudega, a strmina je kar bila, sem in tja pa se najdejo tudi kake skalne zapore, ki smo se jim seveda spretno ognili. Kdo ve, če bi jaz tole, zdaj v naslednjem letu, sploh še našel?!

Vmes se je še malo zlilo, a se res ni nihče sekiral, le mene je bilo kar naprej strah, kako bo, ko bo vse drselo. Pa ni bilo do dol nič hujšega, drselo sicer je malo bolj, a nič hujšega, od kje neki ti moji strahovi?!

Spust je bil kar hud, potem pa smo spet prišli na povezovalno pot Kisovec - Sivnik in po njej odkolovratili do zapuščene in že podirajoče se lovske koče na Sivniku. No, tu sem pa zdaj vsaj približno vedel kje smo.

Nato pa spet kar naenkrat dol, po neki komaj vidni potki, proti izhodišču. A se je potem hitro začel razrit kolovoz, saj so s sečnjo podlubnikov prišli že skoraj do Sivnika. Taki kolovozi se potem seveda vlečejo ko čreva. Kot vedno.

Enkratna pentlja je bila tole! Bojč zna res pripravit zanimive ture, pa še toliko pove zraven - če bi si le vse skupaj zapomnil!

Me pa zanima, kdaj bova tole ponovila, težka bo. Dolga in precej naporna, težko si je zapomnit vse odcepe, finte in prave izbire stečin. Vedno si želim take stvari ponovit, da bi potem sam seveda bolje vedel in poznal, a se to presneto redko zgodi. Dnevi s samo 24. urami so nekako postali prekratki, leta pa se kar naprej krajšajo...

Niti mokre strmine me niso prav nič motile, za to leto sem že kar dobro (na)vajen. Še dolgo leto bo, saj moram biti dobro pripravljen!

V Domžalah sva potem končno enkrat zavila še na Kuhno na plac. Najbrž sva bila prepozna, gneče k sreči ni bilo več, a naju ni kaj veliko navdušilo. Helena si je želela ribice, na koncu pa sva oba pristala na nekih falaflih, ki so bili... no, ajde, za pojest.

Tako navduševanje nad hrano, kot je zadnja leta, mi itak ni povsem jasno in v vsem tem se ne znajdem najbolje. Sem v letih, ko res ne potrebujem skoraj nič več hrane, ponujajo mi jo pa na vsakem metru, kot da brez vsega tega sploh ne gre več. Saj ne rečem, so zanimive stvari, ampak to je pa tudi to. Pretiravamo, kot pač vedno.

So pa ljudje zadovoljni in najbrž to šteje za take dogodke, dopoldnevi so vedno nabito polni, še preveč, kot pravijo.

Sem pa bil povsem zadovoljen z Ravbarjem, ta s svojim pivom ne razočara, edino to je narobe, da ga premalokrat dobim. Za 2,50€.

Tags: , ,

domači kraji | hribi

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Eh, v vsakem primeru si boljši od nas ;) [Več]
  • Kepa (3)
    piskec je napisal: Res je, precej kampanjsko tole obdelujem... Namest... [Več]
  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Uf, odkar več ne objavljaš na Facebooku opažam,da ... [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    piskec je napisal: Če ne bo sestanke, ne bo vzpodbude! :) [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    Helena je napisal: Le zakaj sploh dvom? Tole postaja najina prepoznav... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS