Po mojem prvem raziskovanju je kar dolgo trajalo, da sem še Heleno peljal v tiste prelepe konce.

Izbrala sva si kar en četrtek sredi novembra, še pred snegom. Dolgo že nisva nikamor takole šla.

Prav nič naju ni motilo, da dan ni bil najlepši. Lepota se nahaja v vseh možnih stanjih in tudi megla je del nje.

Tokrat nisva začela čisto spodaj, skoraj do Markovih ravni sva se le pripeljala - pod zadnjimi strmimi ovinki je bil že parkiran avto, pa potem nisem tvegal. Bova pa že skozi dala še tiste štiri ovinke, ne?

Megla je bila kar ok, mravljišča pa ogromna. Zima bo huda, ne?

Potka je luštna, midva jo pa počasi mahava. Nikamor se nama ne mudi, gre pa kar samo od sebe.

Vreme je vedno bolj super. Spodaj je megla, gor pa oblak. Le vmes se kaj vidi, naprimer lovska koča, ki se jo spomladi seveda mimogrede zgreši.

Meglo je pa treba slikat!

Do Planine Koren ni več daleč, mimogrede sva tam. Oblak je tudi tam.

Helena ima ideje, da bi šla čez Ježa, ampak to ne gre kar tako... snega tule res ni, a gor sigurno je. Saj danes sem malce bolj pripravljen kaj raziskovat, toliko pa že spet ne!

Zato jo mahneva še proti Krvavcu, tole počezno potko smo si ogledovali že parkrat.

Potka, ki sicer ni markirana, se izkaže za super potko! Le prav veliko je ne morem slikat...

Na vrhu pa se moraš prebit mimo varovalne ograje za smučarje. Nič težjega.

Obvezno se je treba slikat še na sedežnici, za naslednji dan so napovedovali sneg. Počasi se bo začelo!

Naju pa prestraši delavec, ki gor na vrhu ploščadi štima neko vremensko postajo in na ves glas kriči kolegu v hišici: "a zdej pa deua?"

Malo naju je ustrašil, iz tiste megle gor nad nama, se je zadrl ko kak norec. Sva kar malo poskočila. Upam, da sta postajo zrihtala.

Snega se je tudi nekaj našlo. Sem se mu raje kar izogibal. Še čez glavo ga bom imel, se mi zdi...

Pr Florjanu sva šla neki malega spit in se malo pogret. 

Dol sva jo pa potem ubrala po ta srednji poti. Po delu te sva nekoč prišla gor, zdaj sva pa komaj odcep našla. Nove table kažejo le v desno in levo. K sreči imam karto v glavi, začetek poti hitro najdeva.

Začelo se je kar super. V velikem stilu je nekdo naredil prehod čez pastirja.

Do odcepa proti Kamniškem vrhu gre v redu, potka je majhna, a se jo vidi.

Po razpotju pa sva spet na novem, tu še nisva hodila. Imam nek čuden občutek, da tole ne bo... in res ni. Pot se kar naenkrat izgubi. Zavija preveč v desno, pa podor in...

Helena bi jo sicer kar dol mahnila, jaz pa bi raje kako markacijo našel. Malo se pomatrava in na koncu jo le najdeva. Pot gre spet zelo v levo, najbrž je kaj spremenjeno zaradi podora. Slabo opazno. Torej zelo v levo, čez graben, po ozki, ozki potki med strmimi mokrimi travami (kjer začuda ne tulim) potem si pa hitro spet na križišču, kjer sva zavila proti Pl. Koren.

Še blaten in dolgočasen kolovoz, par ovinkov in sva pri avtu. Vsa vesela in zadovoljna. Lušten izlet in to v skoraj popolnem miru, v prekrasnem mokrem gozdu. Ja, tudi megla in oblak imata svoje čare!

Jaz sem vsekakor bil zadovoljen. Se je poznalo potem na kavču!

S plinom imam - vsaj tako zgleda - večne težave.

Januarja 2007 sem že jamral o jeklenkah. Pa potem spet septembra, joj, kako bi bilo dobro imet dve! Pa potem sem 2008 dobil genialno idejo (najbrž po tem, ko ga je spet zmanjkalo), kako bi lahko gor montirali števce ali pa pametne materiale.

Danes smo 2013. Od takrat se je spremenilo ogromno zadev!

1) Dobili smo zelene jeklenke! Bio, eko, whatever. Vau! Mnogo boljša, učinkovitejša in sploh in oh jeklenka.

2) Pri nas smo nabavili še eno jeklenko!

Skratka, vse je šlo na bolje, kar bi moralo pomeniti, da je zdaj vse super.

No, pa ni.

Glede prve stvari bi najbrž vsak ugotovil, da ni popolnoma nobene razlike med prejšnjimi in zdajšnjimi jeklenkami. Razen barve, oblike in plastičnega pokrovčka. Pa 10 kg ni več 10kg, ampak samo še 9.8kg. Bio. Eko. Ali nekaj takega so nam prodali. In spremenili obliko, drugega nič. Nobenih pametnih materialov. Nobenega števca. Nič.

Beda.

Glede druge točke pa... no, takole je šlo enkrat te dni:

"Heeej, plina je zmanjkal! Dej prnes tisto drugo jeklenko gor!" se je prav pred kratkim sredi kuhanja oglasila Helena.

Tukaj - moram priznat - nastopi tista mučna, mučna tišina. Ko se ti v grlu naredi cmok in nikakor ne moreš na hitro česa odgovoriti. Ne moreš. Si tiho kot rit, tvoji možgančki pa besno premlevajo, kaj naredit. Pa ne najdejo nobene rešitve.

Seveda Heleni to ne ostane skrito. Takoj ve, v čem je stvar, takoj! "Oh, pa ja ne... Aaaaaaa!"

Jasno, nedelja. Še ta, dodaten, udarec!

Ja, celi familiji sem se zelo priljubil. Ker so morali vsi malo dlje čakati na kosilo. Kako pa tudi ne bi?

Saj bi rekel, da je sreča, če imaš doma kamp opremo (ki celo ni prazna), a sem se vseeno preveč bedno počutil in tega tudi nisem razlagal naokoli.

Potem sem se do naslednjega dne raje malo skrival in nisem nič izzival in se izpostavljal. Hitro bi dobil kaj servirano nazaj. 

In tako sem se v ponedeljek zjutraj najprej spravil v štacuno. Po plin. Po obe jeklenki.

Malce sem skeptičen ali bo naslednjič kaj bolje. S temle plinom so namreč same težave in kar naprej se me izogiba.

Mogoče bi me pa rešile 3 jeklenke, kaj?

Eh, Sladkih 6!

Tokrat sedmič, jaz pa šestič.

Malce bolje ko lani, a nič kaj zadovoljivo. Ali pa, kakor vzameš. Če bi bil tekač, bi moral bit nezadovoljen, če pa nisem tekač, je pa 22,8km čisto ok.

Kolikor treninga, toliko teka. Če začneš dolg tek trenirat v zadnjem tednu - ko vsi drugi počivajo - potem se ni za čudit.

Čisto ok, torej. 

Deževat je začelo kmalu. Zelo kmalu po startu. A se mi zdi, da prav nikogar ni motilo. 

Dež je le zelo otežil, če si hotel le hodit ali pa če bi hotel še kak km narest. Pa bi se moral ponovno preobleč in tako naprej. Komu pa se to da...

Tistih 22,8km sem zdržal v enem kosu, niti ni bilo tako hudo, le počasi je šlo. A je šlo. Nobenega smisla pa ni imelo nadaljevat. Trudil bi se lahko za kak rezultat, ne pa za kar nekaj in da potem naslednji dan razpadem. Naprimer za kak maraton bi se že splačalo potrudit, a sem bil še preveč daleč od njega, preveč...

Pa sem nehal in spet pomagal točit čaj.

Na koncu sem se hotel še dokopat do nagrad in pokalov, sicer ne ravno s tekom...

Nikjer nikogar, samo jaz in pokali... Ah. Še darilnih vrečk bi lahko nabral, da bi jih komaj nosil!

Pravzaprav sem zadovoljen, ker je bilo kilometrov več kot lani. Tudi to je že nekaj!

Mogoče pa naslednje leto začnem trenirat dva tedna prej, a? Ah!

Ana, Marjetka, Rajko, hvala! Tole meni še vedno ostaja obvezna udeležba! Torej še drugo leto!

Mislim, da letos do septembra sploh nisem bil na Kamniškem sedlu.

Nisem povsem prepričan in že to je pravzaprav čista groza. Na Kamniškem sedlu? Ma, tam gor bi moral biti velikokrat, ne pa prvič septembra... Nič dobrega tole.

Tole je bilo 8.9. in s Tamaučkom sva se namenila na Brano! Ja, direkt gor. Mora mal kakšen klin začutit (od tistih treh), sem si rekel in sva šla.

Malo sva požrla ponos, ker gredo ta pravi deci čist od spodi, in začela z Jermance.

In potem nisva prav nič slikala do vrha. Skoraj čisto do vrha. Sva kar letela in letela in nič počivala in nič jedla, pila, niti lulala. Lepo sva hodila, klepetala in kar naenkrat

direkt za na facebook, jasno. Oče in sin in Kamniško sedlo.

Kar tako mimogrede, dobro nama je šlo, res!

Potem pa jo mahneva proti Brani... pa naju za robom najprej skoraj odpihe, potem pa naju napade še oblak. Bljaki.

Hja.

Par minut še do razpotja, pa naju že kar dobro zebe, malce več bi potrebovala za tole. Bo treba Brani pomahat, nima kakega velikega smisla.

Še pogled h Kotličem, kjer sva se zadnjič s Heleno potikala - komaj, da se kaj vidi

sledi še obvezno slikanje na Sedlu

in do... do... do tistega, kar je Tamauček komaj pričakoval!

Škoda, da nisva šla povsem od vrha, kakšen nasmešek bi šele potem imela!

Kaj, potem pa sva že skoraj dol, kaj pa čva?

Malo nama je hudo za Brano, ki je bila prav cel dan v oblaku, malo pa nama tudi ni. Saj sva se imela čisto super!

Takole nekako je to zgledalo!

Sem pa le našel, da sem par let nazaj to že enkrat snemal. Mislim, da takrat, ko smo šli s Krti. 2006? Aja?

https://www.youtube.com/watch?v=iQJfcN56xjk

Oooo, pri tehle mojih objavah sem velikokrat zelo pravočasen. Poleti pišem o izletih v snegu, pozimi o tistih v vročini...

Včasih na kakšen izlet pozabim, včasih pa samo čaka in čaka in čaka. Na objavo. Pa ne mislit, da vem, zakaj čaka. Pač čaka.

Tako je tale Slemenova špica tudi čakala. Čeprav samo na tričetrt, ker četrt sem jo že objavil.

Hm, morda je pa ravno zaradi tega čakala, kaj?

Prvi september je bil. Dan za na Mojstrovko in Slemenovo špico s PD Domžale. Eni bi šli na Mojstrovko, tudi Helena, eni pa na Slemenovo špico, jaz.

Pa bi jaz tudi šel na Mojstrovko, a nekdo bi moral vsaj vedet, kje je Slemenova špica. Seveda sem se na hitro javil, čeprav je bila nazadnje tam Helena, in dileme o tem, ali si bom upal plezat, ni bilo več. 

Tako si nekateri zagotovimo miren spanec. Čeprav nam je potem malo žal.

Prvi september, ko je bila napoved, da bo vreme kar ok. Pa smo najprej stali v gužvi na avtocesti, 500m od odcepa. Za las.

Toliko časa smo čakali, da je začelo deževat.

In je potem deževalo, pršelo in kapljalo dol z neba. Ravno toliko, da ne bi bilo za plezat po vsej tisti mokri steni.

Zato je padla odločitev, da gremo vsi skupaj na Slemenovo špico, Mojstrovka bo pa počakala do naslednjič. Če je že čakala par let, bo pa tudi to še zdržala.

In smo dajali pelerine gor in smo dajali pelerine dol.

Tja do roba je šlo zato počasi. Gor, dol, gor, dol. Pelerine.

Ampak potem je pa večinoma nehalo kapljat. Ni bilo ravno jasno, so se pa hribi le videli, Škrlatica...

Na poti proti Slemenovi špici

malce pogledujemo proti steni, kjer bi morali ravno zdajle viseti.

in smo že hitro pri znamenitih jezercih.

Slik naredi vsak seveda milijon.

Je pa povsem res, da je vse skupaj res veličastno in ni čudno, da je tole eden največkrat videnih motivov. Jalovec, macesen in jezerce. 

Me pa res zanima kdo pospravi les iz jezerca? Na veliko slikah ga namreč ni. Kakšna služba? oskrbnik z Vršiča? Nadebudni fotografi?

Skok še na vrh, skupinska

pa malo manj skupinska

Evo, tukaj je bilo že vroče, dež pa se je povsem poslovil. In že so nekateri jamrali, kako to, da nismo šli plezat...

Čas še za malico

kjer se je Tamauček kar precej igral

z vsem, kar ponujajo današnji fotoaparati.

Mi pa čez sneg še nazaj, pod steno

lepo v vrsti smo razmišljali kako nas je dež spet opetnajstil.

Tako nam (jim) je namesto plezarije ostala le Ruska kapelica.

In sem pa tja kakšna oslarija.

Če plani niso doseženi, a to pomeni, da je bil izlet brezveze? Ne, seveda, da ne. Slemenova špica je vedno super, v vsakem vremenu, tudi pred, med in po dežju. Razgledi so res veličastni, okolje neizmerno lepo. 

Ampak si obljubim, da bova drugo leto tole resno poskušala speljati. Hanzova na Mojstrovko je vsekakor ena lepših. Pa če me bo še tako strah, briga me!