Na sestanke rad hodim. Sploh na take, ki so v hribih, ti so vedno dobrodošli.
Sam sem šel že dve leti zapored, tokrat pa se mi je pridružila še Helena. In vse skupaj sva še malo zabelila. Če sva že dva, potem ni hudir, da ne bi prišla še peš nazaj! Ha!
Sedmi april 2017 je bil določen za sestanek, začela sva pa nekaj pred enajsto. V prekrasnem, že vročem pomladnem dnevu! V kratkih rokavih! Vsa v napetem pričakovanju lepega, a dolgega pohoda.
Dan je bil dopoldan (še) lep, do tam zadaj nekam morava prit. Na začetku precej grozno zgleda, če vidiš cilj nekje tam v daljavi. Kdo pa bo prišel tja peš? Še z avtom se vleče ko čreva...
Pa so me tudi v naravi motili razni telefoni. Kot da sem najbolj popularen računalničar daleč naokoli.
Tokrat nisva šla čez cerkvico v Rovi, ampak sva po kolovških odkritjih šla kar lepo po poti R tja do Čeha, je lepše in najbrž tudi hitrejše. Čez podrtije, ki so še vedno nad Čehom sva se prebila brez težav, vedno po istem.
Oh, to bujno cvetenje! Kako sva uživala v prvih dneh pomladi, juhuhuuuuu!
Sva že čez prve hribčke, malce nad Vrhopljem. Vreme se počasi slabša, vroče je že, pa se oblaki popoldne že zbirajo.
Pri Vrhpolju sva malo motovilila, rdeča je tja grede, modra nazaj, vse je odvisno od tega ali so ljudje doma, težko jim je it čez dvorišče. Seveda pa je slika stara, tam okoli rdečega ovinka je namreč že par let nazaj zrasla nova hiša, zato smo navajeni it kar direktno v hrib. K sreči hišo še delajo, zato se še da mimo nje, nazaj grede pa že nisva mogla več, so imeli spodaj piknik, čisto mimo žara pa tudi nisva mogla it. Če bo v prihodnosti zraslo še par hiš, bo pa treba po cesti čisto okoli. Razvoj!
Ampak najina klopca je pa še vedno ista. Klopca! Je pa res, da bo brez razvoja tam le še kako leto ali dve, že zdaj je težko na njej sedet, razpada. Mislim, da jo midva obiskujeva že kakih 10+ let.
Na Gozdu in planoti že vse nekaj diši po dežju. K sreči je bil tokrat pes zaprt. Še vedno je lepo toplo. Sva že blizu Veliki planini!
Pri Jurčku sva seveda spila pivce, dva, da je potem lažje zagristi v tisti klanec!
Potem je pa na Podkrajniku že začelo rositi. Sem bil kar nekaj siten in sem mrmral precej grde besede.
Sčasoma pa... tale pomlad te res kar navduši. Mokro gor ali dol!
Vsekakor. In čez pol ure o sitnobi ni bilo več ne duha ne sluha.
Pri Heleni pa sploh ne! Obema se je smejalo kot že dolgo ne in to kljub sitnemu rosenju. Elementi, elementi!
Kako pa boš siten ob takih cvetočih poljanah?!
Žafrani in teloh, vse naenkrat. K sreči nobenega snega kot je bil vsa druga leta.
Na sestanek sva prišla vsa navdušena, jasno. Smo se zaklepetali dolgo v noč, a ni šlo vse gladko. Tega sestanka se bomo na društvu še dolgo spominjali.
Ostali so potem odšli, midva pa sva lepo prespala in presneto zgodaj vstala!
Naslednji dan je bil še lepši kot prejšnji!
Ob sedmih zjutraj sva bila povsem sama na planini
slikat pa nisva in nisva mogla nehat.
Kako pa bi sploh lahko nehala? Ob takih pogledih...
Pa sva vseeno morala dol, je bilo treba nabrat še čemaža, ravno pravi je bil pod Podkrajnikom. Letos sva ga nabrala bolj malo, nima ga smsila vlagat in karkoli delat z njim. Nekje po maju tako ali tako želja po njem hitro ugasne, tale čemaž je res zelo sezonski. Ampak v marcu in aprilu bi ga pa kar naprej mulil...
Pa nazaj v hrib na Gozd. Počasi je postajalo spet vroče!
Pri podrtijah nad Čehom sva tokrat ubrala malce drugačno pot, v začetku prav lepo potko, shojeno seveda od živalskega sveta, a sva na koncu vseeno pristala v podrtijah. Sicer v drugih podrtijah, na drugi strani je bilo podrto še od žleda, tule pa vse od spopada z lubadarjem.
Sicer pa malce prebijanja ne škodi, bova za naslednjič že bolje vedela. Sva pa na koncu priletela direkt v takšno blato, da sva komaj prišla ven. Še od palice sva zgubila obroček v njem, a nobenemu ni bilo do tega, da bi obroček iskal po tisti svinjariji. Najbrž še bolje, ker bi ob obročku tam sigurno pustila še kak čevelj, je bilo treba presneto pazit...
Do Rove sva šla po istem, a v Rovi sva pa vseeno zavila na pivce v gostilno. Dan je bil vroč in pivce sva si že dobro zaslužila! V gostilni vse polno, vsi v pričakovanju pohanega piščanca, midva pa kot dva hribovca. No, brez "kot".
Ob Hoferju sva šla kar ob cesti in upala, da bo na koncu le kaj, da prideva čez potok.
In res je bil - mostiček, no, dva hloda, a prehod je bil. Je pa vprašanje, kako priti tam mimo v kasnejši pomladi ali v poletju, vse je namreč dodobra zaraščeno. V začetku aprila je še šlo.
Pod Krtinskim hribom sva tisto oddaljeno Veliko planino pustila že daleč, daleč zadaj, nama pa se je seveda na veliko smejalo.
Saj sva že takorekoč domaaaaaaaa!
O, v 2017 sva res veliko hodila, aprila sva tole pot - in to tja in nazaj - obdelala že povsem suvereno, brez kakršnihkoli težav. Lahko bi rekel celo mimogrede, vsaj, kar se hoje tiče. Se res dobro pozna, če imaš dovolj kilometrov v nogah!
Oba sva bila nadvse zadovoljna, to je bil res prekrasen izlet, vreme je sodelovalo, pomlad je res enkratna. Ker pa je svet izravnan, naju je skrbelo le stanje v društvu in čisto prav sva imela.
V tabelo poti od doma na Veliko planino pa sva tako dodala kar dve novi koloni. Jupijajajaaaaa!
.JPG)
Kdo ve ali bo naslednje leto tudi tako, malce dvomim... Škoda.
Vpiši se