Škofjeloški treking 2011

by piskec 21. marec 2011 14:06

Glej, glej, lani sva v Škofji loki sploh začela z Ultro!

Hm, še dobro, da pišem blog, ker tega pa res nisem vedel...

Evo, letos smo se torej že drugič zapodili med škofjeloške hribčke in grape, grape, grape, grape. Sem že rekel grape? Ja, grapa je osnovna sestavljanka vsake besede v okolici škofjeloških gričev. Ta grapa, tista grapa, leva grapa, desna grapa itd., saj se razumemo, kajne?

Na startu smo se znašli celo štirje Krtinci - čisto mogoče je bila Krtina najbolj zastopana mala vas na trekingu! - Marko je končno dobil partnerja in mu ni več treba počasi pohajkovati z nama. 

Proga tokrat ni obetala kakšnih velikih orientacijskih zank, a jaz se že dobro zavedam, da je to napačno mišljenje, ki te zaziba v lagodno jemanje poti, češ, saj ni težko, potem se pa znajdeš v kaki grapi, daleč od ušes in oči. In zemljevida. Hja, tudi tokrat se je nekaterim tako godilo, nama pa na srečo ne, drugače bi res rabila lučke...

Previdnost ni nikoli odveč, tokrat sem zaradi neumnosti na prejšnjih trekingih vzel s seboj tudi povečevalno steklo. Če dobro vidiš na karto, je že pol narejenega!

Se je pa izkazalo, da moram malo več poslušati Heleno in brzdat svoje usmerjevalne želje. Tokrat mi (nama) je to rešilo rit. Dvakrat!

Začela sva počasi, kot vedno. Je pa bil že takoj na začetku spust v grapo, ki mi je dal prec takoj vetra. Od kote 570 naprej sem že imel muskelfiber. Kako in zakaj, me ne vprašat. Še danes ga imam. Aaaaaaargh, kot da ne bi nikoli nikamor šel... Ja, malce sem jezen.

Takole sva napadla koto 570 - KT2, kar ok je bilo vsaj navzdol, navzgor pa sva zašla na nek slep kolovoz (jebela kolovoze, ki se kar končajo in to vedno ZA ovinkom!) in sva morala rintat direktno v hrib, kar je bilo seveda luštno. In počasi.

Pa se nisva pustila motit. Jasno.

Kmalu po KT4 je mimo naju priletel ta prvi iz Pohodniške, komaj sem še odskočil, tako je pribrzel! Na razpotju poti pa sva jo ubrala kar naravnost, kar se je - kljub temu, da je v opisu pisalo nekaj drugega - izkazalo za super dobro.

Kmalu po KT5 sta priletela mimo še Markuša, sva jih že nekaj časa čakala...

potem še malo osvežitve s presneto mrzlo vodo, nato pa direkt na Pasjo ravan!

Srečava še Miho, ki priskače s fotoaparatom izza drevesa, nato prav na hitro in mimogrede zgrešiva markacije in se spet podiva kar povprek.

Zanimiva je tale Pasja ravan, za motoriste tudi, vsaj zgleda tako...

Tukaj še vidiva nekaj ljudi, potem pa se odpraviva naprej po zanki Ultre, kjer veva, da bova spet uživala v samotah gozdov in grap. Čuvava zadnje mesto in sva metla.

Teren do Sivke je tukaj super, nekaj malega celo tečeva, a prav veliko se nama preprosto ne da. Hoja ni počasna, je hitra, a tek nama ne gre in ne gre.

Špilj je super vrh, kar tam nekje nad grapo, sredi ničesar, strmo je gor in strmo je dol.

Dol greva malce po strmini, do Rusa, nato pa jo do najnižje točke raje mahneva po cesti. Tukaj celo nekaj več tečeva, zato začne Heleno tudi matrati koleno.

Kako bo šlo gor v klanec, me je matralo že cel dan. Vzameva ga po cesti, kar ni prestrmo, zato mi ne dela preveč težav.

Pa vendar potrebujeva kar nekaj do Črnega vrha in do cerkvic.

In kakorkoli je narava tukaj naokrog prelepa, opaziva tudi ogromno revščine, ki je kar vkleščena med vse te grape.

Žalostna podoba stare ženičke v napol porušeni bajti s povsem potrganim krilom je le druga stran blišča tega sveta. In vsi smo raje malce zamižali in odbrzeli svojim ciljem naproti. Tudi midva...

Tam nekje na sredi se je potem našlo še nekaj snega, sicer pa to ni nič čudnega, še vedno smo okoli 900-1000m nad morjem!

Še trije KTji naju čakajo, vsi na nekih hribčkih. Se mi je že dozdevalo, da bom danes še razkurjen... Ta prvi je bil nekam presneto daleč, drugemu pa sva zgrešila začetni greben, vmes pa je bil hrib tako strm, da nisva niti pomišljala, da bi lezla navkreber in sva morala počakati do "izstopnega" grebena. Kar pa tudi nič hudega.

Je pa najbrž šlo tistih pet, deset minut, ki so - kar se bo še izkazalo - še kako pomembne!

Vmes najdeva celo oglarsko kopo - uau, super, da to še delajo - točno nasproti nje pa tole:

ooooo, sem se hotel kar zavalit na posteljo... tako lepo je bila postlana, mehka... Kako mora bit to super ponoči, takole na toplem paziš na kopo, se pogovarjaš, spiš na prostem. O, tudi sam sem to počel kar parkrat, v mladih letih, ko so v Radovni še delali na tak način. Kaj smo mulci takrat uživali, oja!

Ampak zdaj sva morala kar mimo tople, prijetne postelje, kar naprej! Do cilja ni bilo več daleč, a se je tudi nama skoraj zgodilo:

tukajle ne zgleda prav veliko, a je vzelo pet minut (spet!), rit pa nama je spet rešila Helena! Čeprav smo po natanko isti poti šli lani, meni ni bila prav nič znana in priseči sem hotel, da bi morala it desno dol. Pa sem raje poslušal Heleno, kar se je izkazalo za zelo pametno.

O, kako ga mimogrede takole biksneš! Poznam pet trekerjev, ki so na Ožboltu - skoraj že na cilju! - šli desno, namesto čez in se čez deset minut teka zavedli, da je nekaj narobe. Uro in pol so potem reševali tistih deset, petnajst minut napačno vzete poti! In to pet njih, ne eden, dva, temveč pet!

Kar samo lepo pomeni, da moraš biti pozoren povsem do konca. Drugače se ti ta konec lahko oddalji še za kako uro... Ufff, mora bit to grozno, ko misliš, da si le še deset minut oddaljen do cilja, potem se moraš pa matrat še kako uro, dve. Brrrrr.

Heleno pa je že pošteno dajalo koleno, zato je najin home run odpadel, težko pa sva tudi lovila tistih pet minut, da bi le prišla pod osmimi urami. A se nikakor ni izšlo, s koleni se ni za šalit, deset minut gor al dol, čisto vseeno je, samo, da ne bo še kakšne večje poškodbe!

In tako nama je natanko po osmih urah hoje naproti prišla klopca. In kaj sva hotela drugega, kot da sva si čestitala?!

Skozi drevje pa se je že videl zvonik Sv. Andreja...

in rezultat je obstal na 8:04:38h, 34,72km, 1750 višincev. Rdeča midva, modra Marko in Janez.

In vtisi?

Kot vedno - najprej si navdušen, ker si sploh preživel, potem razočaran, ker si zadnji, zadnji, zadnji, potem pa spet počasi prevladuje navdušenje. In, ja, danes sem spet in ponovno navdušen. Bilo je enkratno, bilo je super, bilo je... saj se ne da povedat, to je občutje, ki te spremlja ves čas hoje. Občutek spojenosti z dnevom, naravo in sočlovekom. Zato mi je čisto vseeno, če sva zadnja, pravzaprav mi je še bolj všeč, saj tam zadaj večinoma zato obstaja le neznansko velik mir.

Ko greš čez vse faze - kaj mi je tega treba bilo, zakaj sem sploh tukaj, naj gre treking v tri krasne, jaz ne grem nikamor več, ok, dost mam, je*emti grapooo, zdele grem direkt domov, glej, kaj je lepo, joj, kaka super grapa, a greva še en krog? - takrat šele pride vse za teboj in tudi tam ostane. Zato se bom trudil na ultrah še kar nekaj časa, vsaj dokler me bodo hoteli organizatorji čakat...

Tokrat sva imela oba težave, zato je bil rezultat pravzaprav slab, celo slabši kot lanski. Pa bi moral biti kar dosti boljši. Jaz sem šel na treking bolan in čeprav si nisem tega hotel priznat, sem v vsak klanec to sproti spoznaval. Saj ni bilo prehudo, a, ko je bilo treba pokazat moč, je ni bilo od nikjer. Ne, ne, nič moči zate danes... Tako je šlo v redu navzdol in po ravnem, v vsak hrib pa me je pobralo, kot da nisem še nikoli nikamor hodil... Zato sem si delal zalet pred Heleno na ravnem, da me je potem v hrib mimogrede ujela.

Heleno pa so po šestih urah začela dajati kolena in so nama bili spusti oteženi. Moram priznat, da mi je prišlo kar prav, na koncu sem bil že toliko brez moči, da se mi ni dalo prav nič. Vem pa, da si je Helena strašansko želela tečt, saj ni bila skoraj nič zmatrana, le mogla ni zaradi kolen. Pa še osem ur sva hotela ujet, a na žalost ni šlo... so kolena vseeno preveč pomembna!

A sta se dva bolehnasta polomljenca končno le privalila skozi cilj...

Moj prehlad pa ni hotel ven, čeprav sem spihal iz glave najmanj dvaintrideset litrov. Še danes me drži, zdaj, ko me še noge bolijo kot da nisem v življenju hribčka videl... Oh, a se te neumnosti kdaj končajo in ima človek kdaj sploh KONDICIJO???

Ja, ja, saj vem, lahko bi pisal vsaj trikrat več, kolikor sem hodil, zato bolje, da neham in se poslovim z eno od lepših grap! Komaj čakam novih!

 

Tags:

domači kraji | pr norch

Knjižnice, naslednjič

by piskec 18. marec 2011 13:02

Enkrat daleč nazaj sem o tem že pisal. Pa tudi na med.over.net so se o tem razpisali.

Ampak...

Saj se trudim razumet vse vpletene strani, a ne morem. Po najboljši volji ne morem. Vsak sili v svojo smer in vsak ima po svoje prav, a končni izdelek je pravo skropucalo. In seveda nihče ni kriv in nihče ne more prav nič pomagat.

Včasih se čudim, kako ta zahodna civilizacija sploh preživi, saj si ne zna uredit še tako nepomembnih stvari. Rad bi verjel, da se obnaša(mo) bolje pri bolj pomembnih zadevah, a se mi dozdeva, da imamo tam še manj pojma.

Te knjige me namreč kar naprej morijo. In me bodo morile še leta in leta. In nihče ne bo nič naredil, izposojevalci se bomo pritoževali, posojevalci pa se bodo branili, da je drugače vse preveč komplicirano. Bi torej morali pritisnit na založnike, naj hudiča že enkrat pustijo na vrhu zadnje platnice prostor? Ali pa da bi za knjižnice tiskali drugačne knjige?

Sicer pa... jaz nisem knjižničar in me briga, kako bi to lahko rešili. Jaz sem le bralec pogrošnih knjig, ostali so pa vsi stručkoti in mojstri in ne vem kaj še vse. Ampak tega pa ne zna nihče porihtat. Ojej!

Sem jih šel doma prav slikat! Da vidim, kako je to... in zakaj se spet jezim.

Opa, no, tu je kar v redu. Skozi šivankino uho smo prišli skozi, da se vidi naslov. Slika avtorja pa... pa koga sploh to zanima? Bolj je pomembna oznaka D in EAN koda in naslov serije, seveda spodaj.

O, tale je pa super skoz prišla. Evo, to bi lahko bil predlog za založnike - tiskajte le tako! Naj ostane dovolj prostora za nalepko v zgornjem kotu!

Ker je žalostno, če malo manjka... Kaj je tam spodaj, lahko le ugibam.

Tole je še malo bolj žalostno, saj manjka že kar nekaj teksta.

Tole je pa zadetek v polno! Neberljivo. Jasno, Mladinska knjiga, kaj pa oni vedo o knjižnicah, kajne?

Najbolj pri srcu mi je pa tale. Ko se prikrade neka usmiljena duša - najbrž študent na priložnostnem delu med počitnicami - in si reče: "no, pa dajmo narediti tako, da bo prav in ne tako, da bo nam lažje!" In napopa nalepko v spodnji kot. Ojej, kaj hujšega! Knjige se ne da več najti, vrste v knjižnicah se strahotno povečajo in država izgublja ure in ure dela zaradi čakanja v vrstah. Knjižničarji morajo obračati knjige, nalepke so kar naenkrat vsepovsod! Kaos zavlada svetu. Aaaaaaaa!

Pa se najde šef in ukaže: "nalepko nazaj na pravo mesto!" In v deželi zopet zavlada mir.

Problem je v tej deželi večen in seveda ni vezan le na knjižnice temveč je vse naše življenje prežeto s tem. Jaz sem namreč le stranka. Tako kot sem naproti države le državljan in dela z menoj kot se ji zljubi, me pošilja iz urada na urad, me mori s papirji in podatki, ki jih že zdavnaj ima, tako sem tudi v knjižnici le stranka.

Lahko sem vesel, da sploh so in da mi nudijo storitev!

Verjamem, da je to poškodba iz starih časov, a vseeno se že nekam dolgo vleče. In nikamor dlje ne pridemo, čeprav kar naprej nekaj tulimo o tem, da je kupec kralj... Sicer se s tem kraljem prav nič ne strinjam, a ne strinjam se tudi z odnosom državnih organov, prodajalc