Pejmo plezat VI. - Storžič

by piskec 17. januar 2019 14:30

Naša popol familijarna štorija s plezanjem se je zavlekla še v 2017, zadnjo v 2016 smo naredili na Mojstrovko, potem nas je pa jesenski monsun pregnal s hribov.

S Heleno sva vedela, da v letu 2017 nikakor ne bomo našli več toliko skupnega časa, vsakič je malo težje, otroci pač odraščajo, začenjajo svoja življenja. A cilj je ostal, se prestavil na to jesen, zato sem vseeno težil, da bi bilo dobro vsaj enkrat it še skupaj, vsaj malo preverit ali še znamo hodit, pretikat zajle in se v hribih pametno obnašat.

Nisem hotel izbrati česa težjega, Storžič čez Žrelo bo za tak namen povsem dovolj. Konec julija pa čas tudi primeren, čeprav kar naprej kak dež teži.

Sem se spraševal kakšna je cesta in se bal, da sploh pridem gor, pa sploh ne vem čemu. Nazaj grede je bil itak pred domom avtobus in milijon avtov. Ha, še dobro, da smo bili zgodnji!

Prav nesramno zgodnji, točno ob šestih zjutraj smo že začeli hodit. Kot da bi bili sredi noči, vsaj zame.

Je pa nakazovalo, da bo dan kar lep in vsaj zjutraj še ne ne tako soparen, kot so radi taki dnevi sredi poletja. Kljub temu pa je bilo za popoldne napovedano slabo vreme. Običajno popoldne v teh poletjih.

Tjale gor se bomo zapodili!

Ja, je kar bilo treba par stvari prestavit, popravit, zategnit, naštimat, preverit. 

Prav kakšnega zapletenega plezanja skozi Žrelo seveda ni, največ jeklenic je v začetku, ko je strmina kar dobra, in potem še povsem na koncu, pri izstopu na greben. Tako ali tako se pot vodi le kot zahtevna in sploh ni zelo zahtevna. Pa smo vseeno v polni opremi pretikali tisti zajle in komplete in delali gnečo. No, gnečo - k sreči smo bili tako zgodnji, da gneče seveda še zdaleč ni bilo.

Je pa seveda zanimiv kontrast, ko nekateri v polni bojni opremi hodijo po isti poti kot kak pohodnik, ki ima palice v eni roki, prijeti jeklenico pa mu je pod častjo. Jah, vsega boga jih imaš na takih poteh.

Izhod iz Žrela na greben.

Greben je prijeten, malce za poprijet, pa ne preveč.

Vrh je bil povsem prazen, kar se nam je hecno zdelo, a potem smo hitro spoznali zakaj je temu tako! Sva že pozabila...

Vse, do zadnjega kotička, je namreč posrano od ovc. Vse! Ni šans, da bi tam kje v bližini sedel. Vsi smo se borili za prostore dosti nižje spodaj.

Kar nekaj nižje spodaj. Heleni tokrat ni in ni šlo, le s težavo se je prebla do vrha.

Pri postanku smo naleteli na familijo kavk, kjer je bila najmlajša povsem enaka človeškim otrokom. Ta stara dva sta žicala, pobirala hrano, tamala je pa kar naprej le zahtevala in se drla. Na njiju, seveda. Ufff, kako zoprno dete... Seveda jima je prav vse pobrala, kdo pa ji ne bi dal, glasni tečnobi!

Ker smo sedeli na drugi strani, smo bolj opazovali greben in v daljavi... no, nič, poletni dnevi ne nosijo lepih razgledov.

Pa v drugo smer, čez Škarjev rob tja nekam proti Jezerskem. Stegovnik povsem levo naju še čaka...

Za dol se nismo polno opremili, a vsaj čelade smo si pa le nataknili. Bedasto jo je imeti v nahrbtniku, pa se ti kaj zgodi, kajne?

V dolino je bil čez Škarjev rob doooolg sestop. Kdo bi vedel, zakaj, a če greš počasi, se vse skupaj še bolj vleče. Ko smo bili pa že skoraj pri koči, se je pa tudi gor že vreme sfižilo in kakih razgledov ni več bilo. Saj tudi prej niso bili ne vem kako dobri, a vseeno je razlika, če si v megli ali ne.

Pri Domu pod Storžičem smo si privoščili še pivo po 2,50 €, za nekim tretjim ovinkom pa smo se le spomnili, da si je treba še noge malo osvežit. Ooooo, kako pa to paše, juhuhu!

Potem pa... kdo ve, kaj nas je prijelo, najbrž lakota - da smo se ustavili še v Mostah pri kitajcu. In eto, pa je šlo še 50+ €.

Ampak kaj čmo, dan je bil krasen, fino smo se imeli, lepo hodili, se je treba še malo okrepčat in naredit še kak načrt za naprej. Pa čeprav v kitajski restavraciji.

Tags: ,

domači kraji | hribi

Nad Bohinjem!

by piskec 14. januar 2019 15:00

V 2017 sva kar pridno hodila, večkrat sva šla naokrog po par dni. Podaljšan vikend ali pa samo vikend. Se prav prileže.

Julija greva rada kam, večkrat v hribe, na morju smo takrat ravno bili. In tako sva se za 22. julija 2017 odločila, da greva v hribe nad Bohinj. Nekako nadaljevat najin pohod iz leta 2011 - hm, nekam dolgo se je čakalo na to nadaljevanje...

Pri načrtovanju je bilo vse ok, vse sva se zmenila, le jaz sem nato kar nekaj motovilil, iskal neke druge poti, cagal ali bi sploh šel ali ne in tako naprej. Ne Helena ne jaz nisva povsem dobro vedela, kaj me je držalo, dokler nisva prišla semle:

Jah, seveda, gondola mi ni dala spati! Skoraj vse sem naredil, da bi se ji izognil, malo je manjkalo, da bi Heleno pregovoril, da greva čisto od spodaj. Pa se k sreči ni dala, (pre)dolga bi bila sicer, nisva maratonca.

In tako sem moral držat štango v gondoli, kjer se najbrž še danes poznajo odtisi mojih prstov, biti tiho in čisto na plitvo dihat. K sreči je vmes samo en steber. Če pa se gondola še čisto zgoraj ne bi ustavila in šla tako na presneto počasi ravno nad prepadom, bi bilo pa že kar komot.

11 € na enega samo za gor plačila za matrarijo in strah. Kakor komu al kako že?

Sva takoj na kavo zavila, skupaj z vsemi zaposlenimi, ki so prišli z nama z gondolo navzgor ob 7.30 (uf, da se moraš vsak dan na šiht vozit s tako nihalko.... aaaaaa!). So bili prijazni, kljub temu, da še nič ni bilo odprto, sva dobila svežo kavico, pa še zastonj je bila, ker blagajne pa še niso delale! Ja, na Vogel je treba prit zgodaj!

Do Zadnjega Vogla je šlo potem dol. Hm.

Tu še nisva hodila, vse nama je bilo novo, zanimivo.

No, tu nekje pa sva takrat pred dolgimi leti zavila navzdol. K sreči pot ni več markirana, je pa to zoprno, ker moraš potem gor skoraj na Rjavo skalo in nato spet dol. Te povezovalne poti skozi zgornji Žagarjev graben torej ni več. Je pa res, da je najbrž ne uporablja prav veliko ljudi, vsi zavijejo na Rjavo skalo, če že ne na gondolo, pa vsaj na pivo.

Pokrajina je tipično, no, bohinjska. Presneto lepo.

Sem in tja se najde kako večjo zanimivost, svišč, naprimer. Iz tegale se dela encijan. No, ne iz tega, ta je že dolgo zaščiten.

Čeprav nisva bila prav zgodnja, sva le prebudila kakšnega bolj zvitega prebivalca. Saj ne vem, kdo bolj skoči v luft, jaz, ko samo s kotičkom očesa zaznam gibanje, ali gad, ko mene zagleda. K sreči skoči vsak na svojo stran.

Najin prvi vrh naj bi bil Vrh nad Škrbino, do grebena, Škrbine, pa je treba šele prit, malo gor, malo dol, malo sem in malo tja. Tule sva šla kar malo počez, zdelo se mi je, da gre pot kar preveč dol in vstran. Tole je pogled nazaj na Konjsko sedlo.

Takole sva prečila za Sedlom. Hecno, da ni poti. Zgleda, da Bohinjci vse poznajo.

Na drugi strani kotanje pa direkt navzgor, do grebena, na Škrbino! Vreme je sicer držalo, a je bilo tipično poletno - ne prav veliko razgledov, zato pa veliko sopare.

Potem pa do Vrha na Škrbino par zajl, a lepo speljana pot, ni kakšne zahtevnosti.

Čelada pa vseeno paše na betico. K sreči sta za nama potem prišla na vrh še dva pohodnika, da sva le dobila svojo sliko!

Razgledi bi bilo lahko super lepi, vsaj na Bohinjsko se je nekaj videlo, na Tolminsko stran je bil pa tak mrč, da tudi slikala nisva...

In tu sva spet na Grebenu. In tjale naprej greva, zadnji je tu v vrsti Tolminski Kuk.

Planik po grebenu povsod toliko, da moraš prav pazit, če nočeš kar gazit po njih. Se ti res hecno zdi, da jih včasih ni bilo... 

Potem pa spet gor in dol in goooor in dool, do Tolminskega Kuka, najvišjega v tem grebenu. Je kar fino strm, sploh z druge strani, kamor sva morala dol. Je bilo v začetku kar - o, kako bova pa tule dol prišla? Pa seveda gre, nič hujšega. 

Vrh Planje je konkretno ruševnat in se moraš kar dobro prebijat. Tule že dolgo ni bilo motorke blizu.

Sem in tja oster greben je prekrasen, Krn se dviga že prav blizu, škraplje Komne in Sedmerih jezer so presneto prostrane. Sem in tja pa mulatjere prekinjajo pobočja, sekajo ruševje in se bleščijo v skalah. Mahavšček in Bogatin v nadaljevanju grebena, Lanževica pa že prek sedla.

Vročina je pa kar dobro sekala, nekaterim se je že malo frčkalo,

oba pa sva vedno večkrat počivala, poležavala in iskala rožice. Nekako se nama ni dalo več.

Več, kot sva poležavala, manj se nama je dalo. Čudno, kajne?

In tako sva pod Vrhom Škrli zavila navzdol proti Planini Govnjač. Dost mava.

Nad Planino te potem preseneti prav lep napis bližnjica. Ja, kaj pa če človek? Jasno je, da jo izbere, najbrž malo tudi zato, ker je napisana. 

Čez petdeset metrov pa končaš v ruševju! Bližnjica pa taka! Sva se mukoma prebijala čez ruševje in z žalostnimi očkami pogledovala na drugo stran dolinice, kjer gre široka in hitra pot, ki pa seveda NI bližnjica.

Po mojem sva potrebovala kako tretjino več časa, kot če ne bi šla po bližnjici, bila pa je lepa izkušnja. A če bi me danes, v 2019, vprašali, kje bi šel - bi spet izbral bližnjico. Ha, toliko o "na napakah se učimo".

Planina Govnjač, polno objektov, za cel bataljon rezervistov Avstro-Ogrske. Za vogal - ali pa tako daleč? - ne nesejo topovi.

Čeprav sva imela namen prespati v Koči pod Bogatinom, sva se namenila proti Komni. Časa je bilo še dovolj, dan je julija še presneto dolg. Greva najprej enega spit na Komno.

Pa sva imela že vsega res pol kufr, pot se je neznansko vlekla, Helena je za mano že kar fino preklinjala vse te konte in gor in dol, da sem jo skušal potihoma poslikat. Pa mi ni povsem ratalo.

Ampak... ko se je pa tole enkrat prikazalo...

pa se je tudi njen obraz popolnoma spremenil in kar naenkrat se ji je narisal nasmešek! Pa še par minut prej je kazalo, da ga nikoli več ne bo...

Na Komni sva spila enega po 3,20 €, potem pa sva jo mahnila do najine koče, kjer so se nama potem še cel večer posmehovali - ker sva jih izpustila - Vrh Škrli, Mahavšček in Bogatin. K sreči se vsaj Lanževice ne vidi, bi še ona kak posmeh pripravila. In tako imava nekaj Grebena še za naslednjič. Jasno, kot vedno, morda spet čez šest let...

Sva pa prespala v najdražji koči na svetu, vsaj tako se nama je zdelo, meni te cene nikakor ne gredo več. Je pa res, da sva ga sama pihnila in sva - po neki čudni logiki, ki mi ni povsem jasna, na koncu dobila sobo samo za dva. Jasno, da je bila zlata. Kot člana PZS sva vseeno dala kar 37 €! 

Malo sva hodila naokrog, spila sem in tja kako pivo po 3,50 € in se pridušala, zakaj ne spiva na Komni. Veš, koliko bi prišparala pri desetih pivih!

Sicer pa... luštno je bilo vseeno. Cene so pač cene in najbrž ne bo prav nič ceneje, kvečjemu dražje. Francozi se niso prav nič pritoževali!

Zjutraj pa še kavica nato pa sva Dom na Komni izpustila in se spustila direkt v dolino. Po vseh 48-ih serpentinah.

Seveda naslednji dan ni bil prav nič drugačen kot prejšnji, še vedno je bilo vroče in soparno, da je kar lilo od naju. Z vsakim metrom spusta je bilo še huje in še preden sva prišla do doline, se nama je pivo že prikazovalo. K sreči, ker se nama je izpolnila želja že pri prehodu k Savici, kjer ima hišico TD Bohinj in kjer je - mrzla - piksna piva le po 2 €! Neverjetno! Enkrat, sredi zime, so naju prav tu prijetno presenetili z vročim čajem, tokrat pa z mrzlim pivom. Kako - presneto - pa vedo, kaj si želiva, kaj?!

Sva tam nato skoraj pognala korenine. Pivo, bistra, hladna voda, prelepo okolje... no, malo ga je treba objektivizirat.

Se pa dolgo nisva dala odpravit.

A pot še ni bila zaključena, avto je bil na parkirišču pri