Ledine

by piskec 28. oktober 2010 12:47

En dan pred ljubljanskim maratonom pa v hribe? "Počivat moraš!" so vsi tulili!

Ampak je bil tak lep dan! Kako bi lahko ostal doma in čakal in bi me skrbelo in bi se sekiral in bi... Eh, ni šans! Greva!

Nekam na kakšno kratko in sladko!

Ah, Ledine! To sva imela že dlje časa v planu, še dobro, da se je Helena v pravem trenutku spomnila na njih! Ja, Ledine bodo ravno prav, gor po Slovenski, dol po Lovski!

Pa še Tamauček je ob 8h zjutraj odšel s taborniki na jesenovanje, torej sva midva cel vikend čisto sama!

In se zapodiva proti Jezerskem, v dolgo in vijugajočo dolino Kokre. In ko sva tam nekje že pri jezeru, se počasi odpre pogled na gore! Ojej, saj tu je prava zima! sva oba presenečena. Na južni strani v soboto še ni bilo prav nič snega, sijalo je sonce, na severni pa popolno nasprotje. Hlad, senca, sneg, zima.

Saj na sliki se ne vidi nič hudega, midva pa sva bila kar fino presenečena, v primerjavi z južno stranjo je bilo tole res popolnoma drugače.

Eh, pa gredo Ledine v maloro, sem si mislil, pejva vsaj do spodaj, bova videla, kako bo. Mogoče pa greva lahko vsaj na Češko kočo?

Pa sva jo potem vseeno mahnila proti Ledinam, saj tam spodaj lahko še vedno zaviješ proti Češki. Na poti pa vedno več snega.

V pol ure si že na razpotju oziroma pod steno. Koliko je snega? Greva desno ali levo? Češka ali Ledine?

Ampak stena zgleda čisto ok, je preveč strma, da bi se kaj prijelo gor. S sabo imava tudi derezice, če bo kaj bolj nevarnega, sva vsaj opremljena. Kaj torej?

Zdaj tukaj toliko pišem, kot da sva se ne vem kaj odločala. Pa se nisva nič kaj veliko. Dvakrat sva pogledala sem in tja in se zapodila direktno navzgor!

Tale stena in Slovenska pot na Ledine sta mi zelo pri srcu. Kratko in sladko, enkratno varovano in čeprav ponekod kar fino izpostavljeno, me na tej poti ni prav nič strah! Morda zato, ker sem tule že kar parkrat hodil, ali pa le zato, ker je tako dobro varovano, nobenih prečnic, kjer ne bi bilo jeklenice in podobno.

Tokrat sem tudi jaz dol gledal in celo slikal.

In prav nič se nisem bal. Kar je presenetilo Heleno, saj je pot kar zahtevna in globine so precejšnje.

Pot je res super, zelo kratka in kar naenkrat si iz stene!

Potem pa po okljukih navzgor, mimo Žrela, kjer pa je bilo malo več snega. O, ne, tukajle pa v snegu najbrž ne bi šel!

Potem pa samo še malo in si že pri koči!

Gor malo pojeva in popijeva, nič kaj toplo ni. Še dobro, da je Helena vzela vroč čaj s seboj. Pa še nekaj sem prigovarjal, kdo to rabi, vroč čaj! No, na koncu sem ji bil zelo hvaležen. Še dobro, da punca ve, kdaj me ne sme upoštevat...

Nato pa sva si nataknila dereze in jo mahnila po lovski poti navzdol. Luštno, a sploh ne tako nedolžno, bogve zakaj spodaj piše, da je pot lahka... Sicer res ni ne vem kaj, a vseeno bi bila lahko zahtevna.

Gozd spodaj naju preseneti z barvami jeseni, čeprav le malo listja še ostaja gor na tej, severni strani.

je pa vse rumeno, zeleno in rdeče. Samo pomislim, kako bi tole žarelo, če bi sijalo sonce!

A vseeno naju cel izlet in polna jesen kar nosi in polno uživava! Presneto, kako je prav povsod lepo! Le videt moraš!

Dan se še smehlja, midva pa se obirava in prav nikamor se nama ne mudi.

Še lačna postaneva in želiva si nekaj za na žlico, to vedno paše po izletu. Na koncu se izkaže, da je Heleni od vseh jedi na žlico najbolj všeč jagnjetina, jaz pa si naročim juho in joto, joj kombinacije!

Potem jeva vse skupaj, kar obenem in naenkrat in samo še bolj uživava. Na slikanje se spomniva šele ko nisva več tako lačna...

Dan, kot iz pravljice vzet.

Sicer le dve urci in tričetrt hoje, ampak za tak dan pred malim maratonom ravno prav. Da ne bodo jutri preveč noge bolele!

Vsem pa pošiljava z Ledin in z druge strani Skute en prav lep pozdrav!

Tags:

domači kraji | pr norch

15. Ljubljanski Maraton

by piskec 25. oktober 2010 10:21

Ja, seveda sem šel, kaj sem pa hotel drugega?

Biti črna ovca med 18 Krti, ki so se prijavili? Jaz jih prijavljam, na koncu pa ne bi šel?

Me pa res ni prav veliko veselilo. Raje bi se potepal kje v hribih, kamor sva tudi pobegnila prejšnji dan. Pa še sama sva doma, brez vseh otrok! In namesto, da bi šla za tri dni nekam na samo, se ti jaz prijavim na LM. Eh..., ko bi prej to vedel...

Pa še skrbelo me je. Tale moj tek je namreč nekaj tako... tako... kaj bi rekel? Čudnega? Mah, premalo vadbe, to je to. Nobenega velikega veselja nimam več v tekanju naokrog. No, sem in tja ga še imam in po teku sem tudi vedno zadovoljen, a bolj me vleče v hribe. Ampak saj to pa že vsi vemo, anede?

No, skrbela me je moja pripravljenost. Med priprave so prišli le trije asfaltni ravninski 12km teki, ta zadnji v petek, vse ostalo je bil drn in strn, kar pa je nemogoče primerjati in nikoli ne veš, kdaj ti bo kako mečno mišico zategnil. Vsaj za kondicijo se nisem sekiral, tega pa nekaj le imam. Zdaj, ko pogledam nazaj, se mi zdi, da je bil petkov tek tista prava odločitev - v nedeljo je bilo mnogo lažje teči in prav nič me niso noge bolele, tako kot me vedno po nekem času ne-teka. Vsaj prvih deset km...

Kakorkoli že, v nedeljo sem se znašel na startu. Smo se znašli.

Pa potem še Krti:

In kar naenkrat je bilo treba krenit na start!

Pa še slikanje tik pred startom, smo bili že malce zamišljeni...

Pa kolikor sem prej govoril o tem, kako je rezultat nepomemben in da mi je čisto vseeno... Japajade, kar naenkrat sem imel naštimano uro na virtualnem partnerju na 2:12. Kako in zakaj, če pa ni rezultat važen, a? Jej, jej, kaj v nas nas žene k temu?

Rajko je šel malo naprej, k zajčkom za 4h, midva z Radotom pa sva ostala malce zadaj, raje na 4:15. Pa še to se mi je zdelo preblizu, raje bi šel na 4:30 pa zajčka ni bilo.

Potem je bilo pa treba kar tečt. Kar sem sprejel kar nekako stoično - pa dajmo, če že moramo... Vsi skupaj, vsi tisoči tekačev, smo potem startali s svojimi željami, plani in demoni. In grem stavit, da je bilo demonov definitivno največ! Vsak se je boril za svoje po svoje.

Z Radotom sva potem tekla prvih pet kilometrov skupaj, si naštimala meni prav prijetnih 6:12, potem me je imel pa Rado dovolj. Prepočasi gre tole...

Jaz sem pa potem to hitrost obdržal več ali manj skozi celo progo. Ustavljal sem se redno, na vseh postajah, razen na 7.5km, pil in pojedel tudi par rezin pomaranč. Na koncu se je izkazalo, da bi morda potreboval celo malo več vode, zadnja dva km je bila kar žeja in hvala bogu, da je nekdo vmes še talal flaške vode. Samo sonček se malo pokaže in pri meni takoj naraste poraba vode. Poleg tega je pa še pihalo, kar je najbrž tudi vplivalo na porabo.

Tek mi je šel, Helena me je pričakala na progi kar trikrat in ja, pomaga! Je kar malce lažje! Hvala!

Kaj pa vem... saj mi je kar šlo. Sem in tja sem mislil, da bom popustil, da me noge ne bodo več zdržale, da... da... ma, ja... na koncu se je izkazalo, da je šlo vse čisto ok in da ostaja tudi še nekaj manevrskega prostora pri naslednjih tekih.

V cilj sem prišel čisto ok, le dve uri sta dolgi, moja narava počasi postaja nestrpna in malce naveličana.

Zato pa pridejo prav kakšne fino butaste fotke. Ah.

Še na pijačo z vsemi, si na hitro pravit štorije en čez drugega:

potem pa na eno dobro pico, ki po takem teku resnično paše. Popoldan sem se potem samo še zavalil na kavč. In to s povsem čisto vestjo!

2:11:20 je kar dobrih deset minut bolje kot 14.LM. In za dobri dve minuti dvajset moj PB v primerjavi z letošnjim MKM. Kaj pa bi še rad? Do penzije pridem ravno pod dve uri...

Plan je izpolnjen. Nič jamrat.

Tags:

pr norch

Hitrost

by piskec 22. oktober 2010 13:20

Ne, ne moja hitrost... kje pa!

Vedno, ko pridem iz lidla, sem fasciniran kako hitro njihove blagajničarke počekirajo vse skupaj.

Prav gotovo jih trenirajo in najbrž sploh ne moreš bit za blagajno, če ne počekiraš vsaj 871 artiklov na minuto.

A tudi vedno me daje vprašanje - zakaj? Zakaj je treba bit tako hiter?

Jaz nikako ne morem spravit 871 artiklov na minuto v voziček. In tako blagajničarka čaka. Mene. Vedno.

Ker pa najbrž ni bistvo v tem, da so stvari "dovolj" dobre, ampak najbrž kje drugje, je pričakovati, da bodo zaposleni za njihovimi blagajnami skozi čas vedno hitrejši. Jaz pa z leti vedno počasnejši.

Oooo, bo še zanimivo.

Tags:

osebno

Krtinski Izziv 2010 - Poročilo

by piskec 19. oktober 2010 09:53

Pa je za nami še en Krtinski Izziv. Tokrat že četrti po vrsti.

V zadnjih dneh smo zbrali vtise, se navduševali, se spraševali, malo skrbeli, a predvsem bili zadovoljni. Čeprav je tudi tokrat prišla za nami tista praznina, ki nastane, ko se kak velik dogodek konča in navdušenje ostane v praznem prostoru, ko evforija popusti in adrenalin ne polni več žil. O, ja, seveda je prišla! A je na srečo tudi hitro odšla!

Vse skupaj se je - kot vedno - začelo že kar nekaj časa prej. A v petek zvečer je bil pa že čas, da se poprime za povsem konkretno delo! Zastavice so visele povsod. Cela dnevna jih je bila!

V soboto smo potem vstali še pred kurami, še v temi se je bilo treba odpravit na prizorišče, namestit KTje, spravit prizorišče v red in uredit še milijon majhnih stvari! Še dobro, da imamo pridne pomočnike! Kartice, kartončki, karte, opisi... eh, cela miza vseh materialov!

Potem pa so kar naenkrat že prišli prvi tekmovalci. Ojej, a že?!

Še sreča, da nismo izgubil vse neresnosti. Če si samo resen, te hitro preplavijo skrbi...

Jaz pa sem razlagal in razlagal in razlagal. Drugi so me pa slikal. Kar naprej se je nekaj bliskalo.

Petnajst do devetih je bila že prva predstavitev proge. Za ultraše!

Ultrašev je bilo na žalost le pet, ampak bili so čisto naši! Naši udeleženci in tudi, če bi bil samo en, bi zanj prav tako poskrbeli! In bil sem prav vesel, da je vsaj pet ljudi hodilo po trasi, ki smo jo mi sami naredili, prehodili! Še Mateja je zbrala pogum in prešaltala s Pohodniške na Ultro! Juhej!

Še dve živi kontrolni točki smo imeli, Janez na KT 2 in Marko na KT 5, nekako naštimani na tretjinah poti. Da bi tekmovalcem zagotovili dovolj vode in hrane in ker sam vem, da tekmovalcem veliko pomeni, da nekdo skrbi za njih na progi!

In potem je bila kar naenkrat devet in pok! in so šli Ultraši dogodivščinam naproti!

Nekako mi niso tako štartali kot na tekmah treking lige... Hm, hm, hm.

A se nismo morali ozirati preveč za njimi, je bilo treba že skrbet za Pohodniško kategorijo. Ker smo imeli le dve trasi, je bila Pohodniška pravzaprav bolj Aktivna, tista vmesna je manjkala. Za pričakovano publiko pač ni šlo delati več kot dve progi. Tako je bila Pohodniška morda malce prekratka.

Poslušali pa so. Kot v prvem razredu.

Potem pa je bilo treba tudi njih spustiti z verige!

Jaz sem potem moral šibat na pohodniško KT 2, ki je bila edina živa. Sem se bal, da me bo kdo prehitel, nekateri so kar hitro začeli!

S sabo sem si vzel še za brat. A sem prebral vsega skupaj tri stavke, ker so tekmovalci kar naprej prihajali. Prvi so prišli v lahnem drncu že zelo kmalu!

Wega njim tik za petami! Fant je to resno vzel! Super!

Ta zadnji pa so se prikazali še sladkogorci. Noge bolijo od šteng, a?

Ko so šli vsi mimo mene, sem jo mahnil še pospravit zastavico na KT 1 in nazaj na prizorišče. Čakat tekmovalce v cilj!

Pohodniki so prišli še kar kmalu, na ultraše pa je bilo treba malo dlje čakati. In smo čakali, malo igrali nogomet

podelili nagrade pohodnikom, čakali, pekli kostanj, pa spet malo čakali,

in na koncu dočakali prav vse!

Zdaj sem na lastni koži občutil kako je, ko mene organizatorji čakajo osem, deset ur. In kako je mene, tokrat kot organizatorja, skrbelo, da se ne bi komu kaj zgodilo in kako sem bil presneto vesel, ko so še zadnji trije prišli skozi cilj! Celi, živi, zdravi, veseli in zadovoljni! O, kako vesel sem bil šele jaz!

Moram dodati še pojasnilo, da ne bo kdo mislil, da mi je bilo hudo čakat! Pravzaprav sem bil čisto zadovoljen, da smo jih čakali, drugače bi bila pa proga res brezveze. Kaj češ z Ultro, če je ta pre-kratka? Bilo je le to, da je mene cel čas skrbelo za tekmovalce in mi je zato teklo vse skupaj bolj počasi.

Še eno gasilsko z Ultraši

se okrepčat, pojest fantastičen paprikaš, pojest kostanj in nekaj popit in to je to. Krtinski Izziv 2010 je bil s tem zaključen.

S Heleno meniva, da je zadeva uspela, seveda pa je mnenje, ki edino šteje, mnenje tekmovalcev. Upam, da so bili zadovoljni in da smo jim dali kakšen kilometer, dva kvalitetnega izgubljanja.

V Pohodniški kategoriji je premočno zmagala družina Trontelj, seveda pa je to od zmagovalke STL 2010 tudi pričakovati. Bo pa počasi morala pazit na svoja sinova. Sta presneto hitra, pa še dobro se znajdeta po hostah!

Čestitati pa je seveda treba prav vsem udeležencem, vsi so bili dobri, tudi tisti bolj počasni. Vsi so zbrali pogum, da so sploh šli in to veliko šteje. In pa ena velika hvala vsem za udeležbo! Nam je veliko pomenilo!

Posebna zahvala pa gre Ultrašem. Da so zbrali pogum, da se jim je dalo, da so prišli okrog in niso odnehali! Mene so cel čas srbeli podplati in prav rad bi se jim pridružil... Ej-jej.

Rezultati in vse tiste športne zadeve in albumi in slike in to, je v Poročilu na straneh ŠD KRTI.

Čisto na koncu pa se oba s Heleno še najlepše zahvaljujeva STL za vso izkazano pomoč.

GPSje so tokrat imeli le pohodniki, zato so na voljo le njihove tri sledi. Razlike so bile kar velike, od 11 pa do 16km! Rdeča družina Trontelj, vijolična Rajko, Marjetka in Darja, zelena Rado!

Jah, nič. Se vidimo na Krtinskem Izzivu 2011, anede?

 

Tags:

domači kraji | pr norch

Skuta čez Gamsov skret

by piskec 12. oktober 2010 14:09

Koliko let je tega? 36, 37?

Nekje v Kamniški Bistrici je moralo bit, po mojem prav pri Lepem Kamnu. Prav spomnim se, ko je Oče kazal nekam pod hribe in mi dejal: "tamle je pa Gamsov skret!"

Uau, Gamsov skret! Seveda sem si jaz to povsem drugače predstavljal, kakor si danes. Najbrž precej dobesedno.

Od takrat sem o tem Skretu le razmišljal, nekoč, v enem drugem življenju, pa sem celo nekaj krenil proti njemu, a ne prišel daleč, takrat je bilo zaradi plazov vse drugače, interneta še ni bilo in slik, kje točno začet, tudi ne.

Ko smo lani krenili čez Žmavčarje, se je Gamsov skret spet odmaknil za eno leto in ne, tudi za letos nisem bil prav nič siguren, da bom prišel čez. Toliko strahu se je že nabralo, da o prehodu sploh nisem hotel več razmišljat. Pa polička gor, pa polička dol, pa žica, pa strgan klin, pa... eh, boljše, da gremo čez Kokrško! O poti sem se prej že toliko pozanimal, pregledal vse slike na spletu, tako da sem na koncu vedel več kakor vsi, ki so tam že hodili...

Ampak Marko je bil neizprosen, Helena pa pravzaprav tudi. Pa čez Gamsov skret, če je treba!

In smo šli. V nedeljo, ko je bilo vreme res tisto pravo! Sončno, toplo, brez vetra, ja... kaj lepšega si ni bilo za želet!

Niti ne preveč zgodaj, jeseni ni treba bit že ob dvanajstih dol, ko se v Kamniških treskanje začne. Pot se takoj začne kar dobro vzpenjati, je pa čisto dobro vidna in shojena. Kakih markacij v začetnem delu sploh ne rabiš.

Seveda je lep dan zvabil v hribe še ostale štiri milijone ljudi, ki so se raztepli po Kamniških planinah, kar nekaj izmed njih jih je šlo po naši poti. Najbrž Gamsov skret že dolgo ni bil tako obiskan! Zato se tudi ni bilo za bati, da bi jeklenico zgrešili, ker po tisti izpostavljeni gredini - naravnem prehodu - me pa ne bi spravli čez. Z jeklenico mogoče še, brez nje pa ni šans! Že tako je bil cel hudir.

O tem, kje je prehod čez Gamsov skret, je bilo napisanega že ogromno. Slike, opisi, dnevniki, vsega je že bilo. Ravno zato moram tudi sam dodati svoje zrno. Mojo sliko, kjer se - po mojem - lepo vidi, kje je razpotje poti. Prideš od spodaj in če greš levo, greš proti naravnemu prehodu in gredini brez jeklenice. Če pa greš tamle desno, po malo manj vidni potki in potem zaokrožiš naokrog stene, pa prideš do vstopa v steno, od koder se malce višje že vidi jeklenica. To je lovski prehod, ki je varovan. No... ja, je varovan, a z (zaenkrat) enim izpuljenim klinom.

Najprej dva metra poplezaš v desno, se obrneš v levo in prideš pred malce neroden skok

in nato samo še prečiš ob jeklenici.

Pravzaprav ni tako grozno kot zgleda na sliki. Ne rečem, da se nisem bal, ampak prišel pa sem in to brez večjih težav. Edino zoprno je bilo to, da je bilo polno ljudi in je bilo treba kar it in si nič ne ogledovat. Zato se mi zdi, da za dol pa mi ne bi ravno šlo. Tisti skokec bi bil v nasprotno smer - zame! - kar preveč zoprn. Ali pa tudi ne. Bom moral še enkrat čez...

Na tejle polički, ki je sicer ozka, a ima jeklenico, sta se pa Helena in Marko kar naprej nekaj ustavljala. Pa fotoaparat gor, pa fotoaparat dol. Dajmo se slikat od zgoraj, pa dajmo se še od spodaj.

Jaz sem pa norel in tulil, da naj me že pustita na miru in naj čimprej zginemo s teh prepadov! Pa me nista kaj veliko poslušala, fotoaparat je šel še parkrat sem in tja.

Hm, na teh slikah je moja glava večinoma usmerjena navzdol. Le zakaj?

Potem si hitro ven, zadevščina je res kratka (ali slatka), čakalo pa nas je še kar nekaj strmine. Do famozne klopce, ki smo si jo tokrat izmenjavali v divjem ritmu, toliko je bilo ljudi...

Potem potka postane dosti manj opazna, najbrž se tudi ljudje razdelijo, kamor pač gredo. Eni bolj levo, drugi bolj desno, tretji pa kar naravnost. Mi se za Skuto držimo čisto majčkeno v levo.

Marko je navdušen, dan je lep, skale pa že čisto blizu!

Ker se nam ne da čisto naokrog do bivaka in potem gor, gremo počez čez konto. Malo dol, potem pa fino gor, kar direktno. Problem je le v melišču, ki je zlizano do konca in po njem skoraj ne moreš hodit. Zato se držimo osrednjih skalovij in poplezujemo. To mi gre čisto dobro in ker ni nič izpostavljenega, me ni nič strah ampak mi je čisto všeč. Morda bi se dalo priti tudi pod stenami Štruce, Marko je enkrat poskusil, a ni našel dovolj dobrega prehoda.

Kmalu smo potem pred vstopom v steno, kjer se pot vije kar počez, malce v levo, malce v desno. Zadeva se mi zdi precej strma in nevarna, zato me začenja skrbeti (nekaj me seveda mora!) kako bo tole šlo dol!

A je vsega hitro konec, kar naenkrat se pred nami odpre razgled! Ojejej!!!

Marko se tule odloči, da jo popiha nazaj v dolino, popoldan je nekaj zmenjen in najbrž že vidi, da bova midva kar še malo bluzila. Še slika, dve, kjer se nočem niti nasmejat, ker me lumpa vlačita le po stenah in prepadih.

V petnajstih minutah sva potem na Skuti, lepo je za znoret! Razgledi takšni, da bi kar gor ostal, nič ne piha, prav toplo je!

Razgledi proti zahodu z Grintovcem in Kočno, Triglav v ozadju, celo pogorje Košute direktno pred nosom,

na vzhod pa Rinke in spet Olševa, Raduha, Peca. Malo bolj desno se vidi čisto majčkeno celo Veliki vrh.

Na vrhu polno ljudi in veliki žicar. Toliko poln vsega, da kruha sploh ne upošteva več. Le še energijske ploščice so mu všeč. Zanimivo je, kako  ve, kdaj mu vržeš kruh, ker se zanj sploh ne zmeni. Ne gre ga naprimer povohat ali pogledat, ne! Že kar takoj ve, da je kruh. Ampak takoj, ko pa vržeš kaj boljšega... Sem ga moral kar pazit, čisto nič se ni bal in ploščico bi mi iz roke vzel, če je ne bi skrival!

Dol je šlo potem počasi. Morda sem res malo pretiraval, do spodnjega melišča sem šel v rikverc. Jejhata, mogoče pa res ni bilo tako hudo, no. Tale slika sicer dobro zgleda, ampak je treba priznat, da grem tule dol. In ne gor. Hm.

No, ja. Melišče se potem izkaže še za slabšo stvar, komaj se mi uspe prebit čez ne da bi zdrsnil kam. Potem pa je tudi tega konec in znajdeva se med luknjami, skalami in razpotji. Res, tule naleteti na meglo... huh, raje ne!

Zato malce čudi, da je bivak takšne barve. Bi rdeč ali oranžen bivak motil goro v njeni veličastnosti? Bi motil pesniško nadarjene planince, da ne bi več mogli zlagati pesmi? Bi motil posvečene gornike, ki menijo, da v gorah človek nima kaj iskati? Bi motil mater Naravo?

Bivak je tam z enim samim določenim razlogom in to je, da rešuje življenja! Na žalost je tako, da je ravno temu bivaku ravno ta osnovna naloga v prejšnjem tednu povsem spodletela. In življenje je bilo izgubljeno, nič kaj daleč od bivaka, ki tako ni izpolnil svoje naloge.

A treba se je bilo še spuščat, do Kokrškega je bilo še daleč! Čudila sva se, da nikjer ne vidiva nobenega svizca, niti žvižgov ni bilo slišat. So šli že spat? En je skoraj celo pot zasul!

 

Še zadnji pogled na Skuto in Štruco:

in sva se že stisnila skozi Vratca, jaz malo težje, Helena malo lažje:

Nad Cojzovo kočo sva še malo počila, pri koči se nič ustavila - zadnje cene so mi dale vetra, dovolj Kokrške moči za letos! In se nato spustila proti dolini.

Tokrat se je vleklo in vleklo in vleklo. In še enkrat vleklo. Kot dolga čreva.

Vmes je še Kotliški graben nekaj mežikal in se kazal, a ga nisem upošteval. Je treba prej it na Srebrno sedlo.

Ta dan je bil zopet eden takih dni, kjer so besede premalo. Ko si lahko resnično vesel, da ga nisi zamudil ali kako drugače sfrčkal. V takem dnevu se tudi zaveš, da je takih dni najbrž več, le da tebe takrat ni naokrog. Pa nam je vse na voljo, na razpolago, le od nas samih je odvisno. Če ne greš, ne veš.

In ravno to, ta svoboda, je pri vsem tem najlepša stvar.

Tags:

domači kraji | pr norch

geoStik Statistika September 2010

by piskec 7. oktober 2010 11:13

Prejšnji mesec.

September 2010

Potresi:

  • 68-krat (+18) se je streslo,
  • trinajstkrat se je streslo 15.9.,
  • najmočnejši potres 15.9. ob 4:21, magnituda 3,8!

Vremenski podatki:

  • zajetih podatkov: 159.179 za 48 (+2) vremenskih postaj,
  • najvišja temp - Ajdovščina, 4.9. 15:05, 27,3 stopinje (-6,4st),
  • najnižja temp - Topol, 21.9. 7:16, 0,8 stopinje (-2,7st),
  • Burja je najmočneje pihala 19.9. 03:24 101km/h v Podnanos1 (-11km/h),
  • zajetih stanj vremena: 3.351 (-140),
  • največkrat je bilo "oblačno" - 620-krat,
  • "rahlo dežuje" 347-krat, "dežuje" 148-krat, "pretežno jasno" 444-krat, "jasno" 359-krat.

Promet:

  • zastoj je bil sporočen 587-krat (+49),
  • nesreča 203-krat (+13),
  • delo na cesti 626-krat (+50),
  • intervencij 903 (-111), največkrat "Naravne nesreče" - 224-krat.

Vozila:

  • prvič registrirana - 6.021, +9,25%
  • vsa registrirana - 1.069.560, +0,001%
  • vozniška dovoljenja - 1.277.899, +0,005%
  • največ prvič reg. - Renault: 986, +35,25%, Volkswagen: 810, +30,34%, Citroen: 462, +19,37%
  • tipi vozil - Renault Megane: 320, +71,12%, Renault Clio: 312, +20%, Volkswagen Golf: 271, +50,55%,
  • V Ljubljani največ - 1.626, +8,98% novo registriranih osebnih avtomobilov, v Metliki najmanj - 13, +0%.

Odvoz vozil - ljubljanski pajek:

  • 653 odvozov, +50,46%,
  • največ odvozov je bilo dne 9.9. - 37,
  • največkrat odpeljani Renault Clio: 40-krat (+8), Volkswagen Golf: 36-krat (+23), Opel Astra: 25-krat (+2)
  • največkrat odpeljani s POSTOJNSKA: 51-krat (+26), BEETHOVNOVA: 32-krat (+1), MIRJE: 28-krat (+7).

Tags:

geostik | tehnika

Veliki vrh

by piskec 6. oktober 2010 11:03

Pri imenih tale majhen narod ni ravno najbolj iznajdljiv.

Ne pri krajih, ne pri vodah, ne pri vrhovih, ne pri imenih. Zgleda delujemo po načelu: če je za enega dobro, naj bo pa še za drugega.

Na zaplani.net pravijo, da obstaja 72 vzpetin, vrhov z imenom Veliki vrh. Super. Jaz seveda nisem šel ne štet ne gledat v Atlas Slovenije in jim kar verjamem, sam vem za sigurno tri, štiri Velike vrhe.

Mi smo šli tokrat na enega izmed. Tistega najvišjega v sklopu Devic, tistega, s katerega je neznansko lep razgled na Ojstrico.

Tokrat smo šli na pot s Planinskim društvom Domžale, Helena mora opravljati svoje pripravništvo, s seboj pa sva vzela tudi Tamaučka. Glede na podatke o izletu, mu ne bi smelo biti pretežko. Midva še nikoli nisva bila v tistih krajih, bolj Savinjskih, zna biti zanimivo!

Že na začetku sva se skoraj izgubila, že v Domžalah, ko nisva čakala na pravem mestu. Sva imela v pripravi že Plan B, a je Helena k sreči našla številko in smo se nato našli z ostalimi pohodniki.

Nato nas je čakala ena dolga, dolga, dolga, dolga, sem že rekel dolga?, dolga vožnja. Tja čez Stahovico na Kranjski Rak in dol v Podvolovljek in spet gor na Planino Ravne. V samo meglo.

Ki je polna konjev. Ki ližejo avte. In jih zraven prav fino odrgnejo. Pokrov motorja so nam dobro spraskali, zdi se mi, da je to naredil konjski lump, ki je imel obešen zvonec. Drugače si težko predstavljam, da bi lahko tako odrgnil pločevino, saj je ni grizel?!

Saj, avto je že star in že tako ves podrgnjen, kaj bi se zdaj sekiral... Ima avto zdaj vsaj zgodbo več.

Čeprav je bila megla smo upali, da ne bo prav dolgo. Upali in upali smo, da bo zgoraj lepše! In je tudi bilo! Najprej počasi, nežno, megla se je razkrajala skozi gozdove macesnov, nato pa je postajalo vedno bolj odprto:

dokler se ni nekje nad 1600m povsem odprlo!

Mislim, da smo kar vsi po vrsti vzdihovali, ojej, ajej in vseostalo-jej se je slišalo s povsod. Se pa ni za čudit, prekrasno je bilo. Že tam, pa sploh nismo vedeli, kaj nas še vse čaka!

Na Veliki vrh ne pelje nobena markirana pot, je pa enostavno dostopen, sicer kaže nekaj sten, a jih ni prav veliko. Mogoče je najtežje najti pot med rušjem in večjimi in manjšimi kontami. No, na markirani poti na Moličko planino pa je ob razcepu poti napisan kažipot:

Ker pot potem ni markirana, temveč je le označena z možici, v zadnjem delu pa postane kar fino strma, ne vem čisto dobro zakaj je odcep sploh označen. Tam spodaj se pač zdi, da bo markirano, če je že od začetka, ne? Eh, pa ni. Sicer ni nič hujšega, ampak... saj vemo, kako to gre, kajne? Enim ni nič hudega, drugi pa ne morejo čez.

Pot je tudi kar shojena in se jo kar dobro vidi, le v zadnjem delu postane malo manj vidna. Pa tudi strmina naraste. No, Tamaučku to ne dela težav, navzgor jo maha kot... kot tamauček. Torej hitro, tokrat brez najmanjših motivacijskih težav. Kar gre.

Jaz sem zadnji v vrsti, peham navzgor počasi, nikamor se ne mudi, pri strmini se spet nekam preveč zadiham. Ampak potem pa začne vsak, ki pride gor na rob, vzdihovat. Pa vzdihujejo in vzdihujejo, jaz pa še par deset metrov do roba! In kak firbec! Kaj pa toliko vzdihujejo, no?

In počasi...

na koncu kar poskočim in seveda tudi sam zavzdihnem!

O, jebemti.

Ne, ne, sploh ne bom nič rekel. Brez veze. Enkrat se ogasite na tak dan tam gor, pa boste točno vedeli, kaj sem si mislil. Tak dan je težko ujet.

Molička planina in Sv. Ciril in Metod pod nami:

Olševa, Peca in Raduha kukajo iz morja megle, le Peca le za par metrov višja od nas:

Tamauček pa ves ponosen na 2.114m.

Mi vsi pa povsem prevzeti ob vseh teh fantastičnih razgledih.

Na vrhu kar dobro piha, pomalicamo v zavetju, nato pa je treba že dol. Dol se spustimo po drugem brezpotju. Nama s Tamaučkom gre malo težje, najbrž sem spet malce preveč zaščitniški in ga držim za roko. Zato greva počasi in vse zadržujeva. Se pa vmes nevarnostim in tistima dvema padcema na rito tudi kar dobro nareživa!

Namen imamo it še na Dleskovec, a kake velike evforije ni. Polni razgledi so nas vse prevzeli in danes nič več ne bo dovolj dobro. Če pa bo nagajala še megla, pa sploh!

Zato gremo kar okoli Dleskovca, čez Dolge trate, mimo jezerčka,

in planine, zdi se kot da je koča naseljena.

Še malo strmega in zaradi megle mokrega spusta, kjer mi spet preveč drsi, pa smo že spet na Planini Ravne! Avtomobili še vedno isti kot pred šestimi urami, prav veliko prometa in pohodnikov tukajle naokrog ni.

Veseli in zadovoljni z enkratnim izletom se poslovimo in upam, da se srečamo še kje! Mi smo se imeli prav super!

Doma malo gledam karto in fotografije, kjer smo se potepali in nekaj stvari je čudnih.

Na karti piše, da je Veliki vrh visok 2110m, mali stolpek in Gorniški klub Savinjske doline Luče pa trdita, da ima Vrh kar 2114m. GPS pokaže svojih 2091m, kaj je torej res? Karta pravi, da ima sosednji vrh štiri metre več. Zanimivo pri tem je, da iščem in iščem po fotkah, a tistega vrha, ki je bil čisto zraven nas, nimam nikjer! Kako so Ojstrica in sosednji vrhovi prevzeli ves fokus!

Druga stvar pa je - je Planina Ravne ali Ravni? Na kažipotih piše Ravni, na karti pa... Ravne, jasno. Se samo meni zdi ali imamo res tukajle nekaj zmede?!

Saj jaz se ne bom sekiral, ne za štiri metre (še za več se nisem), ne za e ali i.

Hoje je bilo za pet ur in četrt, naredili pa smo 9,27km in 794 višinskih metrov. Super je bilo tole! Kako se lahko zoprno oblačna nedelja spremeni v nekaj tako presneto lepega?

 

Tags:

domači kraji | pr norch

Krtinski Izziv 2010

by piskec 4. oktober 2010 09:25

16. oktober 2010

Krtinski izziv 2010

4. orientacijski pohod in treking s kostanjevim piknikom

Dobimo se na piknik prostoru v Zalogu pod Sv. Trojico.

Pohod je tekmovalen, prijavite pa se lahko na

pohodniško kategorijo (2 - 4 ure hoda, 10 km) pričetek pohoda je ob 10h ali
ultra kategorijo (5 - 7 ur hoda, 35 km) pričetek pohoda je ob 9h.

Razglasitev rezultatov bo po 15. uri. Pristopnina je 5€,
plačilo ob štartu, za šolajočo mladino brezplačno.

Tekmovalci prejmete Opis poti in zemljevid z označenimi točkami,
priboljške na poti in toplo malico.

Popoldan vabljeni vsi na kostanjev piknik, tudi tisti,
ki se pohoda ne boste mogli udeležiti.

 

Poglej, poglej, spet je jesen tu in tu je tudi naš Krtinski Izziv! Tokrat že četrtič, drugič kot Treking in v malo daljši, morda bolj resni izvedbi. Zato danes ne bo nič izdajanja skrivnosti, prikaz obeh prog pride le dan pred trekingom.

Pohodniška bo enostavna in nič težka, primerna bo tudi za mlajše! Ultra pa bo letos bolj dostojna svojega imena, okrog 35km in 1200 višinskih metrov naj bi nabrali. Letos namreč pričakujemo tudi več "zunanjih" tekmovalcev, ne samo članov našega ŠD Krti.

Zaenkrat poti v celoti še nisem prehodil, z Markotom jo delava po kosih, ob redkih prostih popoldnevih. Mislim, da bo kar zanimiva in če nam bo vreme naklonjeno, nam bo trasa namenila prav enkratne razglede! Na Triglav, na Kamniške in na celotno Moravško dolino.

In ne se mi izgubljat, vse bom moral jaz iskat!

Če se bodo naši kuharji odločili za paprikaš, bo to nekaj enkratnega! Že zaradi tega se bo splačalo priti.

E-kipa Srčnih pa bo imela še večerne in nočne zadolžitve in preizkuse, kar zna biti še bolj naporno kot sam treking!

Tags:

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS