Dolga do Štanjela!

by piskec 22. marec 2018 12:01

Velika noč in družinski pohod. Zadnja štiri leta nam taki pohodi kar lepo uspevajo, udeleženci s(m)o navdušeni in vedno se nas najde kar veliko. Super!

Pravzaprav nam uspevajo včasih kar dvakrat na leto, za veliko noč in še za prvega novembra. Še bolj super!

Na veliko noč 2017 smo se odločili za pohod do Štanjela. Pa še nazaj, jasno.

Vreme ni bilo najlepše, aprilsko, kaj pa drugega. K sreči smo nevihte le od daleč opazovali. 

Burje ni bilo, skale so bile pri miru.

Je pa vse cvetelo, jasno. Helena je seveda poslikala na tisoče slik rožic. Vedno se potem sprašujem, kdo hudirja vse te slika gleda? Vsako leto milijon slik rožic, leto za letom. A so letošnje drugačne?

No, pa vseeno, da se razumemo: tudi meni srce zaigra ob vsem tem obilju. O, ja!

Seveda sem bil pameten in natanko vedel, kam moramo it. Do prve jase. Potem pa sem se malo... no, lovil.

Seveda je vse to le zaigran prizor: joj, izgubili smo se! Ah, ah, kaj pa zdaj?! Pohod je treba zabelit!

Kdo se je pa še izgubil v tej deželi? Greš pač počez.

Naletiš lahko še na kaj zanimivega, k sreči brez prašičev.

Potem si pa že na taki ali drugačni cesti, vsi pa zadovoljni, ker se nismo povsem izgubili. Malce ovinka pa je bilo, obiskali smo mali kucelj in pot nekoliko podaljšali, da ne bi bila prekratka. Otroke je treba zmatrat.

V mislih sva imela tisti prekrasen prehod v dolino Raše, ki sva ga nato seveda tudi našla. O, lepote!

Vsi v modrem, kaj?

Pa še jedli smo vmes!

Na koncu brez nekaj malega ceste na žalost ni šlo, sem se zelo trudil, da bi hodili po poteh, a povsod ne moreš. 

V Kobdilju nas je nekaj lovil še dež, a nas je na srečo le oplazil. Smo pa najmlajšega preoblekli kar tako, v stoje, mimogrede. Še zavedel se ni dobro.

Potem smo pa že bili na Fabianievih vrtovih.

Še malo čez Štanjel, po nevihti je bilo že fino vroče,

mi pa smo se zapodili do bifeja pri pošti. O, kako je pasalo!

Takole nekako je to šlo. Prav veliko okrog Štanjela nismo hodili, smo bili vsi že večkrat, bolj nas je vabilo pivce v vsej tisti vročini.

Olala, pomlad!

Nazaj seveda ne bo šlo po isti poti, je bilo treba drugo najt. Ki pa je bila bolj nerodna. Najprej ob in po železnici,

pod njo in nad njo,

in res zoprn del ob regionalni cesti, a drugače res ni šlo. K sreči brez težav.

Brašno je seveda vedno z nami!

Včasih ni dovolj le hoja, je treba še mal roke povadit!

Naša četica pa je kar lepo hodila, malce sva se že bala, da bodo začeli popuščati, a nam je šlo zelo dobro!

In ne, tule nismo povsem pijani, samo klobaso smo zašpilili! S tremi obrati in pljuvanjem čez ramo. Kaj pa vem, tako so nas starši učili, nič mi krivi!

Ker smo naredili tako lepo klobaso, tako pa je treba zašpilit!

In ko smo imeli vsega že skoraj dovolj, se je cilj dobrohotno pokazal direktno pred nami! 

Dolga pot je bila tole, mogoče sva res malo predolgo vzela, a se nihče ni pritoževal, nikogar tudi nismo pustili kje zadaj. Torej vse ok!

Potem pa žur, jasno!

 

 

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Eh, v vsakem primeru si boljši od nas ;) [Več]
  • Kepa (3)
    piskec je napisal: Res je, precej kampanjsko tole obdelujem... Namest... [Več]
  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Uf, odkar več ne objavljaš na Facebooku opažam,da ... [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    piskec je napisal: Če ne bo sestanke, ne bo vzpodbude! :) [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    Helena je napisal: Le zakaj sploh dvom? Tole postaja najina prepoznav... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS