V 2016 sem se šele enkrat konec septembra resno vprašal, kdaj sem pa bil v tem letu na Kamniškem sedlu?
Odgovor mi ni bil nikakor všeč, zato sem zadevo šel takoj popravit. Takoj. Prec.
![](/blog/image.axd?picture=2017%2f6%2fKS20161-1.JPG)
Ker me toliko časa že ni bilo tule naokrog, sem šele takrat opazil nove pridobitve. Hm, le kdo je tole naredil, kaj?
![](/blog/image.axd?picture=2017%2f6%2fKS20161-2.JPG)
Že od daleč diši po Zdravku. Ko vidiš, da je narejeno z znanjem in veseljem!
![](/blog/image.axd?picture=2017%2f6%2fKS20161-3.JPG)
Ampak pri Pastircih pa Sedla kar naenkrat ni bilo več. So ga podrli? Pa sem vseeno rinil gor.
![](/blog/image.axd?picture=2017%2f6%2fKS20161-4.JPG)
Saj je koča bila še odprta, k sreči se pa nisem zaletel vanjo, čeprav je bilo blizu!
![](/blog/image.axd?picture=2017%2f6%2fKS20161-5.JPG)
Še do zastave, za katero še danes ne vem, čemu je tam gor (morda zato, da jo vidiš iz Logarske?), sem šel. Je treba it.
![](/blog/image.axd?picture=2017%2f6%2fKS20161-6.JPG)
Pogledat Rinko. Ufff, velik vode. Ja, no... tam nekje dol. Najbrž.
![](/blog/image.axd?picture=2017%2f6%2fKS20161-7.JPG)
Dol je seveda letelo, toliko da sem imel vsaj še tri dni muskelfiber. Ampak na Sedlu sem pa le bil, čeprav prvič v letu šele septembra!
Uff, me je bilo kar malo sram, priznam! To so pač domači hribi, je treba malo večkrat zavit sem!