Tole je eno lepših, če ne že najlepše grebensko prečenje v tej deželi. Toliko lepot in prekrasnih razgledov ne vidiš na vsakem koncu. In za tiste, ki tripajo na Triglav, na njegovo domovinskost in simbolični pomen, je prečenje vsekakor stvar, ki jo v vsakem primeru morajo opravit, saj ga bodo imeli kar naprej pred seboj.
Sicer nisva prečila čisto vsega, kar bi morala - od Soriške, Ratitovca celo?, pa do Bohinjskih vratc in Komne, a vseeno sva obdelala kar dobršen del!
Res je vse, kar pravijo - prečenje je pravzaprav Prečenje in Lepot se ne da opisat. Zgodi se celo, da je lepot preprosto preveč in velika slika počasi bledi in na koncu vase ne spraviš ničesar več. Moja izkušnja je, da je najbolje nekje vmes, še pred polovico poti, začeti približevati fokus, od večje slike celotnega grebena proti vedno manjši, ožji sliki. Od začetka par vršacev naprej, potem pa vedno bližje, le naslednji vršac, le še par korakov, stena, ki se pne v bližini, cvetje, ki poganja pod nogami... Tako navdušenost ostane, slika pa ne zbledi, ostane pristna in se dodobra zasidra v spomin.
Zadnje čase začenjava spodaj. Nobenega smisla ne vidiva v "prihranjevanju" višincev, niso nama več pomembni. Jih je pač 1000, 2000, 3000, mar ni vseeno? Zato sva začela kar lepo na sredi Bohinjske Bistrice in se skušala čimhitreje prebiti do gozda.
S kravami gre lažje, le najti jih je treba!
Nato se prebijava skozi mokro podrastje do bivše Mencingerjeve koče, kjer sva že popolnoma premočena in blatna. Super... Nekateri začenjajo tukaj.
Midva pa jo lepo počasi, v enakomernem ritmu mahava naprej in kmalu sva že nad meglo in pri Orožnovi koči.
Bohinjci so nekaj drugega kot Kamničani in tukaj urne označbe kar dobro veljajo. Spodaj je pisalo 2h in skoraj toliko vzame pot tudi nama.
Končno si na sončku vzameva nekaj pavze
pred nama pa se že pne Črna prst, ki zgleda že povsem blizu!
Od Orožnove koče pa do vznožja Črne prsti se potem odvija pravi Botanični vrt, ki je prav lepo in dostojno označen s tablicami! Kakšne rastline vse obstajajo! Ojej... Enkratno!
Potem pa si itak en, dva, tri pri koči na Črni prsti, do katere sva potrebovala kar dobrih 3:15h. Točno po časovnici! Zato se nama začenja dozdevati, da bodo tudi tele časovnice na koči vsaj kolikor toliko pravilne...
A se nama danes to vse ne zdi prav veliko, časa imava cel dan, lučke v nahrbtnikih, dežja naj ne bi bilo, kaj torej?
Se pa odpre na vrhu enkraten razgled na vse strani in ga je res škoda ne doživeti! Porezen, GM4O na eni strani, triglavsko pogorje na drugi, spodaj jezero in bohinjska kotlina, pred teboj pa tisto, kamor si se namenil!
Spijeva čaj, a jo hitro mahneva naprej!
Od začetka je greben kar presneto ozek, strmine so nevarne na obeh straneh, malo me prijemlje, da bi globoko dihal, a se ne kar ne dam. Zdi pa se nama, da za otroka tole ravno ne bo. Najbrž bi sam že dobro hodil, a mene bi pri tem pobralo...
Nekateri bi lahko rekli, da se pot vleče, a se pravzaprav ne. Do Rodice porabiva dve uri in četrt in ne morem reči, da jo prav šibava. Greva lepo zmerno, občudujeva razglede, pokrajino, vrhove, floro. Le sem in tja srečava koga, skoraj vsi so pari, podobne starosti kot midva, vsi pa gredo v drugo smer.
Srečava en tak par, onadva sta začela v Ukancu in gresta v BB, midva pa ravno obratno. Pa se menimo in se na koncu nekaj šalimo, da bi lahko zamenjali ključe od avtov, vsem bi to prišlo prav. A, hej, ko pa je človek včasih tako presneto počasne pameti! Ne, ne, ne moremo, midva prideva v Ukanc šele jutri - to je izgovor in se poslovimo in gremo vsak svojo pot.
JutrijQuery15208268618853762746_1314879366767? IN? No, potem možgani začnejo delovat in čez deset minut se že tolčeš po glavi in razmišljaš, zakaj hudirja nisi dal ključev od avta njima? Prav lepo bi vsem skupaj pomagal, njima, nama... Lepo bi imel avto ravno tam, kjer boš prišel dol..., zdaj pa... ehhhhh.
Evo, tako se priložnost zamujena, ne... vemo, kako gre naprej, kajne?
Upam pa, da sem se na tem kaj naučil in da bom drugič bolj prožen in dovzeten... Pri prečenjih bi to prišlo zelo prav!
Vmes na poti se najdejo zanimive stvari! Sem že videl velike markacije, a tale je sigurno največja!
Na Rodici imava malico, tu je celo kar nekaj ljudi, veliko jih pride z Vogla, nekaj s tolminske strani.
A Vogel (gora) je še daleč!
Prav tam pod špičasto Šijo stoji tabla, da je koče na Planini Razor še kar štiri ure! Opa. Ampak se še vedno nič ne sekirava. Gledava dol na smučišče Vogel in si misliva, da bomo s Krti raje kar tule končali, do Planine Razor bo kar preveč.
In v razmišljanju in delanju planov in poti, ki gre fino dol le zato, da bi šla potem še bolje gor, sva kar naenkrat na Voglu!
Z Rodice do sem sva potrebovala 2:20h, ura je še zgodnja, čaka pa naju le še 600 vm spusta do Planine Razor. Skupno porabiva 10:12h.
V koči je cela skupina Italijanov, otrok in kar malo naju je strah, kako bo ponoči. A dobiva svojo veliko sobo in lepo počasi se rihtava, jeva
skušava zapravit čimmanj denarja, a je težko. Vse skupaj naju kar nekaj stane, stvari so presneto drage, ni čudno, da se ljudje kočam vedno bolj izogibajo. Nekaj malega še spiješ, a vse, kar je več... na koncu se preprosto nabere preveč.
Sobica je čisto super
in midva zadrnjohava kot ubita in spiva v enem kosu do jutra! Prav nič se nisva zbudila, kljub temu, da je bila celo skupina še zunaj, ko sva šla midva spat, torej so morali delat cel kažin, ko so se vrnili. Greben je zgleda zelo dobro pripomogel k najinemu spanju!
Zjutraj sva bila kar zgodnja, kaj pa češ v koči počet? Ven in gremo v hrib!
Pot na Globoko je super urejena, morda celo malce preveč, nekdo se je moral precej matrat!
Malo pod vrhom čemi star in namrgoden bunker, v bližnjih skalah je polno lukenj
Alpinistični bivak novejše zgodovine pa je mala nemarno zapuščena hišica. Čemu nekaj takega sploh stoji in ne služi svojemu namenu, res ne vem. Nekje bi radi postavljali bivake, pa se jih ne pusti, tam, kjer pa so, pa so zanemarjeni in bi bilo mnogo bolje, ko bi jih ne bilo. Še ene preproste stvari se v tej deželi ne da porihtat, zrihtat, nič se ne moremo zmenit. Vse mora propast in najbrž tudi bo. Pri vseh teh društvih, zvezah, medresornih komisijah, svetih itd. in celi PZS se take stvari ne morejo rešit... Žalostno.
Potem pa ��e pogled na drugo stran! Tukajle nekje dol morava it, direktno v Ukanc!
No, tamle spodaj je še cela gamsja družina, edine živali, ki sva jih videla v teh dneh. Nekam malo...
A najina avantura se je šele dobro začela! Po zgledno urejeni tolminski strani, kar se poti tiče, je bohinjska stran ena sama žalost... Dobro označene in markirane so le tiste bolj znane poti, z Vogla proti Komni in podobno.
O, ja, smerne zadeve so že ok -
čez pet metrov pa je pot zaraščena, zapuščena in markirana nekje v sedemdesetih... Tako se z Globokega prebijava direktno po stari zaraščeni in zapuščeni mulatjeri do Žagarjevega grabna. Pač najbolj direktna pot v Ukanc, markirana (sicer v sedemdesetih...), označena in "kao" urejena.
No, izkaže se, da je pot kar precej nevarna. Preči namreč krajšo steno in je do polpolnosti zaraščena z ruševjem.
Še sreča, da je ruševje žilavo in se ga lahko dobro držiš, ko opletaš nad prepadom in iščeš stare ostanke razdrte poti... Jaz pravzaprav kar uživam, Heleni pa gre kmalu vse skupaj presneto na živce. Vsa sva popraskana in oprašena!
A le srečno prideva pod steno, a veselje se tu nikakor ne konča! Vrhnji del Žagarjevega grabna je zgleda močno plazovito območje, zato tam ni nobenega drevesa, ki bi bil starejši od par let. Kar pomeni, da je vse skupaj le eno samo grmovje.
Mokro grmovje skozi katerega se je preklemansko težko prebijati!
Tisti mali košček poti nama vzame več kot uro. To, da sem moker skoz in skoz niti ne omenjam...
Zato se na koncu plazovine, ko se pot končno spusti v gozd, ozrem nazaj in zabrusim urejevalcem poti ene par krepkih!
Tako lepe mulatjere, pa se pustijo propadat... Meni je to škoda, res velika škoda.
Potem pa le še spust po Grabnu, čeprav kar naenkrat hodiva po cesti naokoli, ki je celo markirana... kje je pot, ki gre direktno navzdol? Iščeva in ne najdeva, zato greva okoli, kaj pa moreva... (Tista črna pot naj bi bila celo markirana!) Nedoslednosti, nemarnosti, neurejenosti in podobno se kar vrstijo...
Po štirih urah in štirideset minutah se znajdeva pri gondoli za Vogel in najinega Prečenja je konec!
Andraž, ki mi je rešil že lučko s Komne, nama zopet reši rit in naju pride iskat. Hvala, Andraž, pravzaprav ne vem, kako ti bom povrnil!
Ja, zadovoljna sva, presneto zadovoljna! S popotovanjem prvega dne (rdeča črta)
in tudi z drugim dnem (modra črta) - ob 16h sva morala biti že na Menini planini, zato nama je bil dan kar precej skrajšan!
Lepo je bilo in nama prav nič naporno, sva kar malo ponosna, da sva z vsem opravila pravzaprav z lahkoto. Najtežje je bilo nositi te presnete rukzake, voda je težka, hudičevo težka!
Še višinski graf prvega dne, najprej Črna prst, pa dol in potem navzgor do najvišje - Rodice in spet spust, dol, gor, dol in gor na Vogel, na koncu pa spust na Planino Razor:
Vse skupaj torej okoli 15h in 2800 višincev. Luštno!
Če pa se kje kdaj srečamo na kakšnem prečenju... upam, da si izmenjamo ključe!
Vpiši se