Tivolski kilometri

by piskec 19. april 2009 16:51

Kilometri in kilometri. Ogromno se jih je nabralo, vseh skupaj, seveda! Ekipe so jih delale nenormalno, po pravici povedano pa tudi posamezniki. Kilometri, ki si jih niti zamišljati ne morem in tudi ne verjamem, da si jih bom kdaj.

Pravzaprav danes nisem prav nič več zadovoljen. Prej razočaran. Kljub vsemu včeraj, ko sem (še) bil navdušen, pa se mi danes zdi, kot da nisem izpolnil ne cilja, ne pričakovanj. Lastnih pričakovanj, seveda.

In to je en tak zoprn občutek. Sem se ga nemara nalezel?

Podatki in vse ostalo, kažejo popolnoma drugačno podobo. Moral (MORAL!) bi biti več kot zadovoljen!

Po moji uri: 35.80km, 5:21:41, 3290kCal, 8:59/km, 156/177, 731 vm. Uradno, 18 krogov, 34.326, 4:35:52.

Plan je bil, da odtečem mali maraton, upal sem na do dve uri in pol. Pa so potem klanci hitro vse pokvarili. Nobenih šans. Plan smo sicer spravili pod streho, upanje pa je padlo v vodo. Torej sem šel tečt naprej. Do kam naj tečem, do maratona? Prav nič pametno ne bi bilo, čeprav bi bilo super.

Na koncu sem se zedinil da pretečem več, kot sem na Sladkih6. Evo, to mi je sicer uspelo, a še vedno sem nezadovoljen! Govoril sem tudi o tem, da ne bi rad po teku povsem razpadel in si napletel kake poškodbe, govoril sem si, da bi šel rad domov lepo po dveh, ne preveč polomljen.

No, tudi to je le delno uspelo. Včeraj sem sicer bil kar fino trd, a je danes zjutraj večinoma vse ponehalo. Sklepi ok, vezi ok, mišice sploh ok... le... ja, vedno ostane le en ampak - stopalo me boli ko hudir. Kaj in kako z njim, morda celo zakaj, pa ne bi vedel. Včeraj ni bilo še nič z njim narobe, tudi zvečer se še ni pojavljala kaka bolečina. Danes zjutraj pa kot iz topa, tresk, bum!

Na, pa mam.

Ma, ja, počasen sem in nevzdržljiv, v teh letih bi se tega res lahko že navadil. Človek vedno hoče vse zvezde zagrabit z neba, a ne gre in ne gre z danes na jutri. Napredek je in to očiten, to bi mi moralo biti povsem dovolj.

Nekaj napake gre tudi temu, da sem se na tole prijavil (pre)pozno, nič poštimal tam, kjer šteje (glavi) in se zagnal brez pravega (s samim sabo usklajenega) plana. Malo za trening, sem si rekel. Ja, ja... to ne gre tako, preprosto ne gre, tekma je tekma. S samim sabo še najbolj in to je najhuje/najboljše, ker ni konec, ko pretečeš cilj, cilja namreč ni.

Drugače pa vsa zahvala mojima sotrpinoma, Wegi in Vremenu! Z njima sem zdržal štiri ure in pol smeha in neumnosti, potem sem jima pa pobegnil. In naša tekaška ekipa je razpadla, vsak se je šel borit s svojimi demoni naprej sam.

Po pravici povedano, sem jih imel dost, ker sta mi kar naprej obljubljala pivo ("dej, gremo še en krog, zdej gremo pa v cekinu res na pir! Lej, sej mam kartico s sabo!"), a od tega ni bilo nič. Le "a gremo še enega?" namesto "a bi še enega?" AH. Pa sem šel sam!

Ampak sem šel potem še en krog. Za vsak slučaj, ko sem že slišal za zmedo med 2.100 in 1.900 metri. Da se ne bi slučajno zgodilo, da bi jih manj naredil. Potem bi se pa najbrž res požrl.

Jada, jada, jada. Ni časa za jamrat, ker je treba it naprej. Vsekakor je bil tale tek dober pokazatelj forme za Primoža. Kakor vidim, bom razpadel. Tako kot lansko leto... Ehhh.

Če hočem it desetkrat, bo treba naredit skoraj še enkrat več km kot danes. Res da ne bo treba tečt in da bom šel počasi, a bo hkrati tudi mnogo več višincev. Telo bo že zdržalo, mišice tudi, za dihanje se ne bojim, hranjenje sem kolikor toliko naštudiral in vem, kaj in kako vzet. Energija torej ni problem. Problem so vezi in sklepi ter mišice za katere sploh ne vem, da jih imam... (Ena takih se je včeraj oglasila.) Kako njih čimbolj zaščitit, da mi bo uspelo, kaj? To pa bo podvig!

Fanta sta me tudi tako gnala (jaz sem bil tako počasen, da za drugo ni bilo časa), da ni bilo časa niti slikat. Le Radota sem uspel potelefonat.

Pa, sebe, jasno! Ljudje imamo v sebi neko neustavljivo željo po fotografiranju lastne face v najbolj neumnih trenutkih, anede?!

Tole je bilo šele po dveh urah in sem še čisto kul zgledal. Da ne bi kdo mislil...

Morda pa bom, enkrat v prihodnosti, čist zadovoljen s tem dosežkom!

Ne smemo pa pozabit na Heleno, ki se sicer ni udeležila tekaškega maratona, ampak malo drugačnega! O njenih kilometrih raje ne bi razpravljal, da ne bom ostal daleč, daleč zadaj! Tole moje je bolj igračkanje, pa še to le za lastno rit.

 

Tags:

pr norch

Komentarji (4) -

dr.Wega
19. 04. 2009 20:13:10 #

Ampak čisto čisto zares ne podcenjuj klancev. Doštej višince x 10 pa boš videl, kdo ni pretekel maratona!

Pa še nekaj je. Jaz sem danes kot prerojen. Tiste štiri ure, ko smo se držali skupaj so me čisto - kaj pa vem - prebudile? Oživile?. In to je tisto ta vredno. Jebeš plane.

Vreme
19. 04. 2009 20:24:49 #

Nezadovoljen??? Zdaj pa vidim,da si pravi norc. Ja kaj pa bi ti rad, a si pozabil na klance, madonca. Že vidim, da te bo drugič treba bolj gnat.... Smile))))

dr.Wega
20. 04. 2009 03:41:27 #

Sva bla mal prenežna, ne?

piskec
22. 04. 2009 16:30:11 #

Vidva pa prenežna? Če se prav spomnim, bi moral it ob 13h domov!!!

A sem šel, a? A? A???

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS