Družabnost

by piskec 13. junij 2007 10:53

Zadnje čase opažam, da se zapletam v določene zanke.

Ena takih je izjava od zadnjič, da sem asocialen.

Vendar sem isti dan gostil doma druščino, naslednji dan pa sem cel dan hodil med ljudmi na turnirju, se z njimi pogovarjal, skratka se socialno udejstvoval polna dva dni.

Hm. Kdo je zdaj nekonsistenten, oziroma, po domače: kdo laže?

Zdajle že dva dni tuhtam o tem, kaj je res in kaj ni. A se skrivam pred sabo, drugimi, kaj sploh počnem in kako ti dve stvari spravit skupaj. V glavi si moram definirat asocialnost, neprilagojenost, družabne stike in vse, kar je s tem povezano. Je asocialnost le priročen izgovor, ko se mi kaj ne da? Ko se na zadevo ne spoznam? Ko me kaj ne zanima?

Po vsem sodeč sem čisto dovolj družaben. Jasno je, da sem včasih tudi rad sam, a to ni prevladujoče. Ne bi se sicer opisal kot najbolj družabnega, a kot nedružabnega se tudi ne morem. Torej sem nekje vmes, kot vedno in kot je tu tudi vsa večina ljudi.

Zgleda, da je težava nekje drugje. Natanko isto opažam pri mojih otrocih. Dokler ne veš kaj in kako, stoj ob strani in opazuj. Ko se enkrat na družbo navadiš, potem pa udri! ;) In se me ne da spravit več stran...

Spoznavanje ljudi in prijateljevanje je zame odgovornost, zato take reči počnem z naporom. Ljudi moraš poslušat, se jim posvetit, jih poskušat razumet, zvedeti kaj o njih in si to celo zapomnit. Človeka obravnavam kot celoto, nikogar ne morem oceniti v kratkem času pogovora, to sem že davno nehal počet. Ali je še kaj težjega? Ni čudno, da se namatram...

Samo površinski odnosi pa me pravzaprav niti ne zanimajo. Nimajo nobene vrednosti in so predvsem izguba časa. Da lahko rečeš: ja, tega pa poznam? Ah, poznam... Japajade.

Morda bi lahko kdo razumel, da sem previden, a to ni to. Pravzaprav nisem nič previden, v osebne stike se spuščam z dušo in telesom, vendar skušam dati času čas.

Če zraven dodamo še, da nisem človek, ki bi vsiljeval svoja mnenja, ali sploh kar nekomu razlagal, kaj si mislim, potem se vse skupaj še zaplete.

Torej najprej vedno stojim ob strani in opazujem. Se zelo počasi vključujem, govorim le na direktni nagovor in podobno. Opazujem. Različni ljudje namreč terjajo različne načine govora, različne vsebine, različna obnašanja. Ker sem precej prilagodljiv in ker me ne moti oblika, temveč se zanimam za vsebino, mi take stvari ne predstavljajo problema.

Ja, res. Nisem povsod in vedno enak. Celo zelo različen sem, vendar ne v sami vsebini, različen sem v načinu govora, v načinu podajanja vsebin. Zakaj in čemu, ne vem, vem pa, da sem prilagodljiv in da me to ne moti in ne ovira. Lahko bi bila celo prednost, saj lahko tako naslavljam večino ljudi brez težav.

Lahko bi seveda takoj vprašal, katera od oblik pa je tista prava, moja osnovna, tista, v kateri se najbolje počutim? A tiste osnovne, bazne oblike ni, je le skupek vseh in vsaka posamezna. Ena ali druga, vseeno, oblika je le oblika in - pri meni - ne šteje veliko.

Ko govorim z Mamo, ne kolnem, tudi po nesreči ne. Ko govorim z otroci tudi ne (no, včasih je potrebno kaj podkrepit, priznam). Ko govorim s Heleno, malo. Ko sem cel dan na Turnirju pa kolnem. Kot "ta velik", kot strela! Že v tem je razlika, kaj šele vse ostale stvari: izbira besed, kratki, dolgi stavki, pomeni in podobno.

Ljudi ne ocenjujem po družabnem, finančnem ali kateremkoli drugem statusu in tudi ne zaupam ocenam drugih. Ljudi moram spoznati, si ustvariti mnenje sam, a to se ne naredi v dnevu, dveh. Ker je človek kompleksno bitje, je zato potreben čas.

Od mene bi težko pričakovali, da bom kdaj o kom rekel, da je car ali pa faca. Zelo težko. Lahko, da me človek nasmeji, da je inteligenten in da se da z njim vse pomenit, zmenit in se imet dobro. Čisto lahko, a če doma - le naprimer - pretepa ženo, zame že ne bo nikoli faca. Vsi imamo svoje temne plati, tudi carji in tudi face. Mislit si, da je kdo nima, je brezveze, morda celo malce neodgovorno.

Človek si zasluži pozornost in potrebno se mu je posvetit.

Sem (si) pojasnil ali sem vse samo dodatno zapletel?

Tags:

resnobnosti

Komentarji (4) -

Wega
13. 06. 2007 11:48:41 #

Moje mnenje je, da gre pri navezovanju stikov tudi za odnos do sebe. Kakšni so pravzaprav ljudje ni odvisno od njih, ampak od tega, kako jih sam dojemaš. Ko sem prvič fizično srečal tebe in Vremena sploh nisem imel nobenih slabih občutkov, vibracije so bile pozitivne. Pa so bile res? S tvoje strani takrat težko, dajala te je trema, gleženj, skrb pred veliko tekmo (pa mislim resno veliko, ne posmehljivo), gotovo nisi imel časa oddajati pozitivnih vibracij. Ampak – delčki v moji glavi so bili sestavljeni, nezavedne drobne besede, besedne zveze, verjetno celo lapsusi v tvojem blogu in komentarjih na drugih blogih so mi ustvarile sliko o tebi, očitno pozitivno, oziroma dovolj pozitivno, da jo je kasneje težko pokvarit. Ponavadi si tako sliko ustvarimo v daljšem časovnem območju, nezavedno gledamo obrazno mimiko, gibe telesa, poslušamo barvo glasu in njegove tone in podtone. Vse skup nam da okvir, koga bomo morda marali in koga nikdar ne. Neke kriterije pač že imamo zapečene, kot praviš. Ali tale tepe ženo, otroke? Ali je hinavec, nadutež, važič? Ali moči posteljo?
Nekatere stvari smo zmožni tolerirati in drugih ne. Toleriramo lahko celo stvari, ki jih večina ne – običajno če ne ogrožajo nas ali naše družine. Homoseksualnost, recimo mnoge moti, drugih ne. Ali pa da nekdo krade državi. Nekaterim je to lahko celo pozitivno .
Škoda da ne morem napisat daljšega komentarja, morda za konec samo še tole:
Driiiing
Halo? Kdo je?
….
Kdo je?
…..
…..
….. hm, saj res…. Kdo sem? Kdo smo mi vsi? Kaj je pravzaprav smisel….?

piskec
13. 06. 2007 12:13:59 #

Ja, ja, seveda, Wega, ti bi to še dodatno zapletel, saj vem... ;)

Se povsem strinjam, večina je v nezavednem, saj veš: včasih ti nekdo preprosto ni všeč, pa še ust ni odprl. Nekateri temu pravijo kemija, drugi drugače.

Da je odvisno od tega, kako jih sam dojemaš? Sigurno nekaj, a ne v vsem. Drugi lahko manipulirajo, torej si odvisen tudi od njih. Se kažejo v drugačni luči, kar je sigurno pogost pojav. Ipd.

Seveda, moralno/etične norme (ali kakršnekoli že) so stvar posameznika in se razlikujejo pravzaprav v vsakem odnosu. Tako lahko enemu prijatelju kaj spregledaš, kar drugemu ne bi nikoli. Jaz skušam biti samo zelo previden pri podajanju ocen, opisov in podobno.

Po mojem ne bi imeli za kaj živeti, če bi nam na drugi strani žice nekdo vse povedal.

Aja... pa tole... no... kakšni lapsusi, hudirja??? Smile

Vreme
14. 06. 2007 05:41:05 #

Res je. Več ali manj je važna kemija. Enostavno včasih srečaš človeka in je tako kot, da bi se že poznal leta in leta, včasih pa si leta v stiku z nekom in ti je še vedno kot tujec!!

piskec
14. 06. 2007 05:48:02 #

Ja, včasih je res zanimivo, kako kakšni ljudje kar nekako skupaj padejo...

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS