Prepovedi

by piskec 24. januar 2007 12:44

Prepovedim se skušam, kolikor se le da, izogniti.

Za kršenje potrebuješ nadzor. Za prekršeno prepoved potrebuješ kazen. Za izvedbo kazni potrebuješ zapor ali rablja.

Meni pa te vloge zakonodajalca, policaja in rablja niso pisane ravno na kožo.

Lahko pogledam naprimer kajenje. Dobro, prepovem ga lahko. To je najlažja stvar. Tudi kazen bi si najbrž lahko izmislil, a že tu bi se zakompliciralo. Ne bi mogla biti enaka, če se dejanje ponavlja oz. ali bi bila ista, če bi pokadil 1, 5 ali 10? Hm. No, nadzor pa je nemogoč. Pri temu bi čisto odpovedal. Edino, če bi nadzorovanim naštimal kamero na rame. Eh, pa še to bi me lahko enostavno okrog prinesli.

Iz tega, vsaj meni, sledi, da je taka prepoved brezpredmetna. Je samo prepoved zaradi prepovedi. Za kar mislim, da ne prinese nič dobrega.

Najbrž bi lahko našel še veliko podobnih primerov. V nekaterih odpove nadzor, v nekaterih pa kazen. Kaj, če se zadeva ponavlja? Kazen bi bilo potrebno stopnjevati. Do kam? V nedogled? Dokler otroka ne zakleneš v klet? To pa ne gre, kajne?

Spomnim se, ko sem enkrat bral o angleškem najstniku, ki se je pri štirinajstih odločil, da ne gre več v šolo in da ga nič ne briga. Ko ga ja mama zjutraj prišla zjutraj zbudit, je preprosto rekel: ne. Štirinajstletnik je bil najbrž že pol metra višji od mame, spoštovanje nobenega in eto... Reva ni mogla narediti nič. Prav NIČ.

Življenje ima določena pravila, ki se naj bi jih držali, da sploh lahko živimo med seboj. Že na prvi pogled je jasno, da ljudje ne zdržimo ob vseh teh pravilih in da jih - včasih manj, včasih več - radi kršimo. Vprašanje torej ni ali jih bomo kršili ali ne, vprašanje je samo kdaj jih bomo kršili. Torej morajo biti kazni temu primerne. Tukaj ni zaupanja, da nekdo nečesa ne bo naredil, pravila in kazni morajo biti jasna in glasna. Odgovornost porazdeljena.

Včasih nam ta pravila kaj pomenijo, včasih pa tudi ne. Kdo še ni zapeljal skozi rdečo luč? Kdo še peljal hitreje od dovoljene hitrosti? Se nam je zdelo, da smo ga fino us*ali, smo imeli slabo vest? In če nas je nadzor slučajno dobil, smo se jezili nase ali na policaja? Večina najbrž objokuje svojo nesrečo: "ja pa glih mene je moral ustavt!" Pomanjkanje nadzora nam včasih reši kožo, nekateri vse to celo vzamejo za šport in zabavo. Nekaterim pa tudi druga pravila pomenijo zabavo oz. se jim skušajo izogniti. Najbrž to velja prav za vsa pravila.

Včasih pri otrocih prepovedujemo stvari, ki nam osebno niso všeč, medtem ko drugih, takih ki so nam bližje, celo ne prepovemo ali pa jih celo spodbujamo, čeprav niso v otrokovo dobro. Najbrž iz več razlogov, iz ljubega miru, iz nezanimanja, iz... whatever. Težko se je odločit za vsako stvar.

Jaz pri prepovedih ponavadi gledam z druge strani. Iščem pametno razlago zakaj česa ne bi dopustil. Če jo najdem, jo tudi otrokom razložim in jim skušam dopovedati razloge za in razloge proti. Če mi slučajno zadeva sploh ni povšeči in če je nadzor mogoč, določim še kazen v primeru kršitve. A odločim se ne jaz. Odločitev za ali proti prepuščam otroku. Dam mu svobodo odločanja, kar včasih sicer težko nosi, a vedno ponudim tudi možnost, da se jaz odločim v njegovem imenu, če seveda to prepusti meni.

Starši vse prevečkrat prepovedujemo stvari, ki jih samo s pridom izkoriščamo. Otrokom kar naprej tumbamo, kaj je prav in kaj ne, a sebe ne vidimo. Svojih kršitev človek ne opazi ali pa ga preprosto ne zanimajo. Ko nas zasačijo, se sklicujemo na svoje odgovornosti, na svoja leta, na svojo avtoriteto. A otrok je zaradi tega lahko le zmeden. Še posebej, če vse pride brez razlage. Zato se tudi trudim, da bi otrokom svoje vzgibe, svoje interese in svojo dolžnost in odgovornost tudi razložil.

Koliko staršev se pokesa pred otrokom, ker so sami naredili nekaj narobe? Kolikokrat se jim opraviči zaradi krivice, neprimernih besed ali česa drugega?

Če vzamem spet primer. Jaz naprimer v srednji šoli nisem bil ravno cvet pridnosti, špricanja je bilo kar veliko, celo preveč. Otroci to seveda vedo, čeprav kategorično zanikam. ;) Kako naj jim torej špricanje prepovem? Kar tako: "jaz lahko, ti pa ne smeš!"? Jaz mislim, da tako ne smem niti ne morem. Torej moram vzeti drugačen pristop. Kar pomeni, da se spravim na dobre in slabe strani samega špricanja, o tem razglabljam, a ne delam velikega pompa, kako je to grozno. Mogoče je tudi fino. A za sabo potegne določene posledice, ki bi jih moral otrok nositi. Moja naloga je, da otroka spravim skozi osnovno, srednjo šolo in s stališča moje odgovornosti ne morem špricanja podpirati. Moja starševska dolžnost se je torej nestrinjati s samim špricanjem. Pa če mi je (bilo) še tako všeč.

Se mi zdi, da otroci tako razločijo različne naloge in vloge, v katerih nastopamo ljudje in me - vsaj mislim - poskušajo razumeti tudi takrat, ko se ne strinjam z njimi. Je pa to seveda naporno in dolgotrajno.

Uspeh pa na žalost nikakor ni zagotovljen....

Tags:

osebno | resnobnosti

Komentarji (9) -

Vreme
24. 01. 2007 15:11:12 #

Tako je o prepovedih bi se tudi sam lahko razpisal. Iz mojih izkušenj ti lahko povem, da nikoli prepovedi niso obrodile pozitivnih sadov, kvečjemu so dosegle prav nasproten učinek. Zato je vedno smiselno, da se otrok odloči sam kako in kaj. Lahko mu seveda pomagaš z svojimi izkušnjami in nasveti, a kaj več od tega skorajda ni smiselno. Je pa smiselno, da ga podreš pri njegovi odločitvi ter ga opozoriš, da mora za posledice takšne ali drugačne odgovarjati sam. In še enkrat povej mu svetuj mu, pa tudi če vidiš, da te ne posluša in mu tvoje bede gredo pri eni uhi noter pri drugi pa z nadzvočno hitrostjo ven. Takrat si verjetno misli:"pa daj stari nena mi sedaj guši", a verjamem, da vsekakor tudi nekaj besed ostane v njihovih možgani, če ne zdaj pa se to izkaže kasneje.

O špricanju bi lahko dodal tudi kakšno. Ko otroci postanejo nastniki je to kar se mi zdi njihov nacijonalni šprt (saj drugega tako ali tako ponavadi nimajo). O neopravičenih izostankih ki so presegli tudi mnogo več kot 100 ur(v osnovni šoli) bi bi lahko tudi kašno rekel. A na koncu ponovno prideš do ugotovitve, da kljub svetovalni službi v ��oli, učitlejem in konec koncev tudi nas samih staršev nemoreš vsiliti nikakršno svojo voljo. Odločitev je njihova in naj samo odgovarjajo za to, pa čeprav nam je še tako hudo to sprejeti. Je pa vsekakor to največji problem v osnovnih šolah, ker jim enostavno nič ne morejo. In to očenci zelo dobro vedo. Saj veš pravice imajo vse v glavi, na dolžnosti pa se kar pozabi.

piskec
24. 01. 2007 17:09:42 #

Vidim dve stvari, Vreme. Prva je, da se načeloma strinjava.

Druga pa je, da si bil ti lump! ;)

Pravice, pravice... pri nas se trudimo vedno najprej obravnavati dolžnosti, šele potem pravice. Pred drugim pragom lahko pometaš šele takrat, ko imaš pred svojim pometeno.

Čeprav nam ne uspe vedno. ;)

Hirkani
24. 01. 2007 18:08:01 #

Ummmm... če se spomnim moje mladosti, čeprav še nisem tko zlo stara, bi rekla da sem nekje v začetku zgodnjih srednjih let... sem vedno naredila točno tisto, kar so mi starši prepovedali Smile

piskec
24. 01. 2007 18:41:25 #

Oh, sami lumpi na mojem blogu... Ojej. Smile))

Vreme
24. 01. 2007 18:49:50 #

Piskec ne nisem bil lump sem bil dokaj priden, če bi našprical toliko neupravičenih ur bi mojo mamo kap.

Govoril sem o moji najstnici, katera je v tretjem letniku v prvem poletju predelala "samo" 10 neopravičenih ur. Uf kolko je še do tistih rekordnih.... No sedaj je starejša, bolj zavedna da ve koloko si jih pač lahko privošči (saj veš nacionalni šport)!! Vsekakor pa ve kaj lahko šprica in kaj ne in tudi to se mi zdi pomembno.

Hirkani ja saj v tem je ravno problem. Otrok naredi točno tisto kar mu prepoveš. Zato pravim s prepovedjo nikamor ne prideš, samo s pogovorom in s tem, da breme preložiš na njegova ramena z vsemi možnimi posledicami.

piskec
24. 01. 2007 19:03:57 #

Eh, Vreme, da se pa na najstnike takole izgovarjaš... Ojej, ojej!

No, no, saj vem, ti si bil pravi cukrček, a ne? ;)

Hirkani
24. 01. 2007 19:15:07 #

Glede na to, da sem preživela in ostala iskrena, kršenje prepovedi verjetno ni tako hudo narobe.

Tudi sama sem bila pridna, doma, v šoli,... ko pa sta starša šla na vikend, pa hop, direkt v Šporna.

piskec
24. 01. 2007 19:25:36 #

Ah, Šporn... šminkerka torej? Smile)))

Jaz še zdaj nisem priden. In nočem, da so moji otroci pridni. Hm, to pa je celo prepoved... Glej, glej... ;)

S kršenjem prepovedi pravzaprav ni nič narobe, če tako gledaš. Bolj je narobe, če odgovornosti za dejanja nočeš sprejemati.

Vreme
24. 01. 2007 19:45:10 #

Kje pa sem sedaj na najstnike izgovarjal res ne vem???

Vsekakor je pa glavna ponata vsega tega kar si napisal:

"S kršenjem prepovedi pravzaprav ni nič narobe, če tako gledaš. Bolj je narobe, če odgovornosti za dejanja nočeš sprejemati."

In to je to!!!!!!!

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS