Marko nama je dolgo govoril, da pa najboljše pohodniške hlače se dobijo pa v Trbižu!
Meni gre to ven in not, ker v zadnjih časih dam za povsem dobre pohodniške hlače pod 20€. Mogoče tiste za 100€ res dlje zdržijo, ampak to ni ravno na prvem mestu mojih zahtev.
A Helene se je to bolj prijelo. No, prijelo... vsaj zapomnila si je. In potem enkrat čisto odločno zahtevala: greva v Trbiž!
Ker sem sam kar dober v prilagajanju, sem seveda takoj odgovoril: "ja, pa pejva!" Tudi v Trbižu bom kaj pametnega našel, kajne? Saj sem že čez pol ure veselo skakal naokrog, Trbiž, Trbiž, Trbiž! Od tam do Zajzere pa *res* ni daleč, ne? Opa, opa, opa!
In sva seveda šla. Vzela je dan dopusta, neko sredo konec junija in sva šla. Precej enostavno se sliši, ampak pri nas je tudi v resnici tako enostavno. Če je treba kam it, seveda.
Prav zgodnja spet nisva bila, brez veze. Junija je dan dolg, trgovine so tudi popoldan, izlet pa tudi ne bo prav dolg. Malce za dušo, nekaj za trgovine. Ne moreš vsega naenkrat!
Za izlet blizu Trbiža sva si izbrala malce prečenja pod Montažem, pod njegovo severno steno, v dolini Zajzere, v eni lepših dolin te dežele. Tu bo sigurno srce igralo, sploh, če bo vreme!
In vreme je bilo! Pa kakšno!
Še Kugyju je srce zaigralo, ko sva začela tam na koncu Zajzere. Kugya je povsem za razumet, da mu je bil Montaž tako pri srcu, je meni prav tako! Komu pa ne bi bila pri srcu takale kulisa?!
Od začetka kar nekaj časa hodiš po produ hudournika proti zatrepu doline, do sten moraš prit. In te vedno bolj kipijo v zrak!
Proti bivaku Dario Mazzeni bova morda še kdaj šla, tokrat pa zavijeva desno, po sentiero per escursionisti esperti. Saj imava vse s seboj, varovanje, čelade, rokavice, vse! Pejva!
Čez grape, grapice, med balvani gre pot. Zanimivo in prekrasno. Sploh v takem okolju!
Zatrep Špranje, tamle zadaj se skriva Škrbina prednje Špranje!
Če pa pogledamo malce od dlje, pa se vidita še Nabojs in Viš!
Naju pa čaka prečnica ob vznožju Turna pod Cijanerico.
Tule sem nazadnje hodil vsaj trideset let nazaj, spomnil se nisem skoraj nič, le to, da je bilo sem in tja sitno. Zato pa sva vzela vsa varovala s seboj. Zakaj pa ne? Saj morava vadit!
Malo pa me je bilo strah, čisto nedolžno pa le ne zgleda!
Zajzera sicer ni zeeeeeelo spodaj, ampak spodaj pa je le.
Tako sva navesila vse železje in pritikline nase, se slikala, da se ve in se spopadla s svojimi strahovi. No, vsaj jaz.
Ma, ja. Saj v začetku je še tako malce negotovosti, pa se sprašuješ kaj bo in če boš lahko...
pa potem hitro vidiš, da strahu nič ni in da si v steni miren in zadovoljen in da ti gre čisto dobro in da na taki poti sigurno ne more biti takih težav, da jih ne bi zmogel. Saj si vse opise prebral. Vsaj trikrat.
Saj so celo stopnice vsekane, olala! Bolj komot je pa že težko, ne?
Lepote kar ne ponehajo, stolp nad nama se pne, midva pa počasi proti bivaku Stuparič.
Ko pa se obrneš in pogledaš nazaj... ah, uh, oh! Tudi Viš ni kar tako, prav nič ne zaostaja za Montažem! Njegova polna kupola zavzema velik del pogleda. Še špica Velikega Nabojsa se tako zdi le mala špička...
In kako se ti ne bi v takem trenutku cel obraz raztegnil v nasmeh?
Mimogrede sva pri bivaku. Odprt in dobro vzdrževan, se spomnim, da sem se že pred štiridesetimi leti (ja, v mladih letih sem kar nekaj prehodil) čudil, kaj vse je bilo notri. Pri nas skoraj nič, v tem bivaku pa vsega! Saj so ga že parkrat dodobra obrali, a se ne da, še vedno je odprt in še vedno imaš notri vsega boga!
Skoraj direktno pod Kugyevo smerjo, a?!
Pred nama najdeva še zanimivo ime, kdo ga ne bi poznal... Kakšno uro nazaj ali še manj, na Krniški glavici je kar nekaj ljudi.
V bivaku me še dodobra nasmejijo, napisi so super.
Bivak ima res dobro lego, midva pa se malo stiskava v senčki. Vroče je, ej!
Dol jo mahneva proti Zajzeri, ena možnost je, da greva mimo koče Grego, a nekega velikega navdušenja nimava.
Takih pogledov od tam pač ne bo več, sicer pa nama od vseh teh lepot že kar malce brni po buči.
Tako jo mahneva na križišču kar dol, Grego bo že počakal, se ni za bat, tako imava spet lep izgovor za naslednjič. Mogoče s Poldnašnjo špico in tako... kdo ve, vse prav pride.
Montaž bo kar še počakal, edino, če nam ne skipi nekam tja gor!
Pri avtu sva bila potem hitro, tam pa sva hotela biti pobalinska in obiskovalcu gora sunit pivo, ki ga je skril pod zadnje kolo v senco. Presneto, da je res zgledalo mrzlo v tisti senci kolesa, zunaj pa precej vroče! Se je nama kar orosilo oko, a sva le zdržala, kam pa pridemo, če si bomo pivo kradli, kajne? Upam, da je potem lastniku teknilo še bolje, kot je nama že zgledalo, da bi teknilo.
Ampak Zajzera ni samo Montaž, je še kaj več! In pogledi z dna doline so res enkratni. Prav vsaka gora je mogočna in sodeluje v tej enkratni kulisi, kjer kar ne moreš nehat buljit. Noge sva seveda dodobra namočila in se še očedila, morava še po hlače, ne moreva bit taka hribovca!
V Trbižu sva bila še pred drugo uro. Trgovino sva našla, prebrskala prav vse, našla pa nič uporabnega! Ni nama bilo povsem jasno, kje je Marko tule našel kaj pametnega! Ko bi imeli vsaj kar barvastega...
A se nisva veliko sekirala, kaj pa moreva? Na prekrasnem izletu sva bila, hlače sva obdelala, Trbiž si še malo ogledava in to je to!
No, na lakoto sva pa pozabila. In to takoj na hitro popravila. Italijanska pizza pride vsake toliko časa zelo prav. Če ne drugega, človek ne vzhaja še celo popoldne!
Pizza po 7€, pivo po 3,5€ in pogrinjek 2€. Čisto ok.
Takle pa je bil najin krožni izlet po karti. Ne prav dolg, a presneto lep! Vmes, pod previsnim Turnom je imel tudi gps težave.
Še ena druga karta, ko je bila ravno na voljo!
Naslednjič pa še kam tam naokoli. Je še kar veliko možnosti, ne bo tako hitro zmanjkalo! Še velikokrat bo pravzaprav treba it!
Če pogledaš malce drugače, bi lahko rekla, da sva na tem izletu takorekoč ostala brez hlač.
Vpiši se