Predsedniki

Kar naprej poslušam, berem, gledam, o predsedniških kandidatih, o njihovih promocijah, o celotni tekmi za predsedniški stolček. Kolikor vem, se bo vse samo še stopnjevalo.

Ne morem si pomagat, ampak vse to me zanima ravno toliko kot lanski sneg. Oziroma še manj, za lanski sneg se moram namreč zanimat, iz profesionalnih razlogov, medtem ko mi je pa res čisto vseeno, kdo bo predsednik te naše republike.

Politika je meni nekako nerazumljena. Enkrat eni, drugič drugi, danes ti, jutri on. Vse je stvar konsenza, stvar kompromisov. Predsednik bo torej nekdo, ki bo pobral največ konsenza, kompromisov, nekdo, ki bo vplival na največjo množico ljudi. Ki jih bo uspel prepričat, da pa je on res tisti, ki bo naredil nekaj več. Ali pa tudi ne. Morda bo volivce prepričal samo s svojim izgledom. Morda mu bodo nekateri dali svoj glas le zato, ker ima štajerski naglas. Morda...

S čimer je seveda rečeno, da na stolček ne bo nikoli sedel najboljši, morda le najbolj primeren. Kar pa je le patetičen približek tistemu, kar bi radi. Po drugi strani pa je to ravno dovolj prav za politiko. V vsakem primeru bo približno tretjina aktivnih prebivalcev te dežele prišla do svojega prav. Druga tretjina bo jeznih in nasprotovalnih, v zadnji tretjini pa si bom jaz delil prostor z ostalimi, ki se niso mogli/hoteli/uspeli opredeliti.

In čez pet, deset, petdeset let bomo postopek spet ponovili. In tako naprej.

Mene vsi kandidati približno isto navdušujejo. Eni imajo že od daleč ničelne možnosti, a se še kar trudijo. Zakaj pa, konec koncev, ne? Skoraj sigurno je, da bo prav vsak dobil vsaj nekaj glasov, kar pomeni, da se bodo določeni volivci identificirali z njim. Kar pa ne kaže na »smešnost« samih kandidatov, ampak na to, da taki preprosto smo. S tem bi se bilo dobro čimhitreje sprijaznit.

Eni imajo Predsednika za novega boga, drugi ga sovražijo iz dna duše. Kako lahko en človek doseže toliko različnih pogledov? Zdi se, da je vse skupaj le stvar osebnih, lastnih interesov volivcev in mnogo manj programa samih kandidatov. Ki je tako ali tako le program, program za katerega ne odgovarjajo in za katerega ne polagajo računov.

Večina ima v demokraciji prav. In večina se bo odločila.

Ker pa sem sam le posameznik, se te izbire preprosto ne grem. Sebe predstavljam sam.