Prvi dan

by piskec 1. september 2009 17:39

Ni vsak dan prvi dan!

Ta je čisto poseben in si ga nekateri presneto dobro zapomnijo. Jaz seveda ne spadam mednje, pojma nimam, kaj in kako je bilo prvega dne v šoli. Pa saj to je bilo že stoletja nazaj!

Danes je prvi razred bolj nadaljevanje vrtca in vse se po tem ravna. Za prvi dan je bila dovolj igrica. In to je to.

Potem smo pa šli v Ljubljano. Sicer sem godrnjal, ampak vseeno. Saj sem imel čisto prav, cel center ljubljane je namreč ena sama patetika. Najprej to, da je vse razkopano. Super.

In potem ti bifeji in restavracije in vse mora bit fensi in super in ne vem kaj. Za mene ni čisto nič več v stari lj. Odkar je še Pavla prodala, še na pošten pir ne morem več. Saj niti ne verjamem, da ga majo...

Eh, še tista uboga kava, ki sem jo naročil s smetano, ni bilo smetane... Za zjokat, kot da je smetana nekaj prav posebno hudega in se ne da nikjer dobit? Ma, precej ubogo je vse skupaj, sam blišč brez kake dodane vrednosti. Bebasti bifeji pa vsaka dva metra... Ja, star sem že, nič več me ne vleče v mesta!

Ker sva morala s Tamaučkom Prvošolčkom nekaj časa čakati, sva se namenila na Grad. Tam že dolgo nisem bil, vzpenjače sploh še nisem videl. Igrišče je super, a le, če bi bilo odklenjeno.

Mostovi so kar fajni, so se mi spet malo noge tresle. Tamaučku ni bilo nič. Jasno.

Vhod v dvorano... Jej, kaki spomini na lumparije, ko je bilo vse skupaj še v gradnji...

Pa na vrhu ploščad, najbrž je tukaj kino, anede? Midva sva nogomet s kostanjem igrala.

Vzpenjača. Hja... Super, saj je bila kar polna. Samo ne vem, v čem je fora. A je daleč??? A smo res že take riti?

Razgled me tudi ne pritegne več. Ja, ja, tamle je tole, tisto je to, tamle... Eh, brezveze.

Robbov vodnjak že na daleč zgleda... hja, plastičen.

Sicer pa je itak vse prekopano in se giblješ med kockami, tovornjaki, teptalci in položenimi deskami.

Takole je moje videnje ljubljane. Verjamem, da ni rožnato, sem pač preveč let preživel v njenem srcu, da bi jo še cenil. Morda kdaj drugič, v kakšnem drugem času, ob kaki drugi priložnosti.

Pa mi je na koncu le dala odpustek, kljub mojemu negodovanju in besnenju čez njo... Za to sem ji seveda hvaležen, ampak mnenja ne bom spreminjal.

Za las, tistega pred mano ja, mene ne. Niti položnice.

Tags:

domači kraji

Komentarji (4) -

Marjetka
1. 09. 2009 19:51:35 #

Komentar mojega brata, ko je šel prvič v šolo: "Tak, zaj pa ne bom več fraj do penzije..." Smile)
Naj bo vašemu Prvošolčku v šoli čim bolj lepo!

dr.Wega
2. 09. 2009 06:45:26 #

Mogoče pa bi šli eno jesensko popoldne počasi skozi. Menda se najde - seveda pa moraš biti razpoložen.

Maša
2. 09. 2009 09:26:49 #

Joj, kok si tečen dons Smile)) Men je prav lepa, pa nikol ne posedam po lokalih, ampak lepa je. Gradbišče pa mora bit, če hočeš, da je kej zrihtan kdaj. Viš, jst sm pa čist za Lublano. Ne pa uni vaši konci, sm tko zbežala nazaj v mesto hehehe Pa pivo se tut da dobit, da veš!

piskec
2. 09. 2009 14:56:59 #

Marjetka Smile))))) Mali je pa pronicljiv!

Rado, se nima smisla trudit. 30 let je bilo povsem dovolj, da sem videl tudi vse tisto, kar bi bilo bolje, da ne bi. Ampak to ne pomeni, da ne bi mogli enkrat skozi!

Maša, vedno sem tečen, ko moram v mesto. Smile

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS