Malce pozno se spominjam mojih obletnic. Takih in drugačnih.
Tokrat je na vrsti obletnica mesa in piva.
Kar naprej sklepam neke pogodbe s hudičem ali pa sam s seboj, kar naprej. Nikoli miru, kar naprej se nekaj dogaja. Pa cigareti, pa kava, pa sol, pa mleko, pa to pa ono, pa... evo, za meso in pivo je že dobro leto mimo!
Presneto hitro gre tole, samo malo se obrneš, pa je že šlo celo leto!
Rad delam preizkuse, če so pogojeni z voljo, pa še posebej, čeprav mi ni čisto nič jasno, kako - in predvsem zakaj! - sploh to zdržim. Samega sebe nimam za človeka z močno voljo, prej drugače! Hitro popustim, hitro spremenim mišljenje, hitro znam pojesti kilograme zarečenega kruha. In kaj lažjega kot pretrgati obljubo, dano samemu sebi! Izgovorov na milijone!
Pred letom sem torej nehal jesti meso in piti pivo. Razlog tiči v putiki. Oziroma, to je bil vzrok, tista kaplja čez rob, ki je to sprožila.
Natanko 20.5.2012 - moj zadnji ričet in kozla imam celo na sliki, dolina Voje, v katero sem prišepal s kar dobro putiko!
V vsem tem času sem se - da bi jaz vedel - glede mesa pregrešil le parkrat. Enkrat sem jedel juho iz mesne kocke (samozanikanje), drugič pa sem nasedel na "zelenjavno mineštro" na Črni prsti. Najbrž sem kakšno mesno kocko sigurno še kje dobil zamešano tudi v zelenjavni jedi, a ne da bi vedel. In kakšno svinjsko mast, temu se je itak nemogoče izognit. Okus pa pri meni itak ne šteje veliko, zato ni šans, da bi kdaj po okusu pogruntal...
Ne, pivca pa nisem niti malo probal. Tudi sam težko verjamem, poleti je sicer težko, a se da prebit. Cider je zakon! Na morju pa je na žalost toplo vino eno veliko sr*nje... Eh.
Kakorkoli že, večjega napada putike od takrat nisem več imel, morda tole dvoje pomaga, morda pa tudi ne. Kdo bi vedel?
Ima pa samo prenehanje nekaj zanimivosti. Morda je bil vzrok v prenehanju res v putiki, a to bi bilo mnogo premalo, da bi se takole vzdrž(ev)al. Razlogi so širši, jih pa niti sam ne poznam. Po mojem je vse le v tem: "zato, ker lahko", pa kakor oguljeno se že sliši.
Trma, po domače povedano.
Da si sam sebi dokažeš, da lahko. Da ti ni treba jesti mesa. Da ti ni treba piti piva. Da si sam svoj gospodar in da delaš tisto, kar hočeš. Se boriš sam s seboj, torej.
Zdaj, po letu dni razmišljam kaj naj naredim s tem mesom... Poskušam namreč različne diete in rad bi enkrat poskusil s paleo zadevami. Tisto se mi zdi zanimivo, nikoli še poskusil. Tam pa brez mesa nekako ne gre, ni res?
Se pa pri tem poraja večji problem - nikakor se ne morem prepričat, da bi spet začel jesti meso! Ne gre in ne gre... Pa mi pečen celo super diši, sline se mi cedijo, a da bi ga jedel - na to sploh ne pomislim! Še ko kuham meso ostalim v familiji, niti kuhalnice ne poližem! Sploh ne pomislim, da bi jo lahko!
Čisto tako kot cigareti - popolnoma me je nehalo zanimat. Tako kot cigaret zame zadnjih pet let sploh ni, tako tudi mesa ne upoštevam več kot hrano. Prav posilit se bom moral, če kdaj sklenem kaj več o paleo.
Pri pivu pa ostanem tako kot je. Čeprav je zdajle takooo vroče in bi samo enega... enega malega... samo... Argh, saj bo tudi bevanda čisto ok!
Rajko bo seveda rekel: "vse je v glavi" in jaz se bom strinjal, a ravno ta glava dela največ problemov. Zakaj včasih tako lahko, mimogrede, drugič pa s tako težavo, nikakor?
Zakaj so lahko nekatere stvari v tej glavi popolnoma enostavne, drugič pa - za podobne reči - povsem nemogoče?
Saj sem zadovoljen, veliko takih stvari mi uspe, spremembe sploh niso težava, a še vedno ne vem ne zakaj, ne kako se mi to posreči. Kar pomeni, da ne morem nikoli vedeti vnaprej, kako bo! Če sploh bo.
Predvsem počasi, zavest mora priti sama, to je edino, kar sem se do sedaj naučil. Ni prav veliko, nekaj pa je le.
Zanimivo bo spremljat, kaj bo s tem mesom. Kako bom sam sebi spreminjal zavest, če si jo sploh bom... Tudi paleo brez mesa mi ne bi škodil... Čezcentu pač takšne stvari ne škodijo!
Od vsega me je najbolj razočaralo pivo. Ker NE povzroča pivskega trebuha! Preverjeno, piva že eno leto ni več, trebuh pa je ostal. Kje je tu pravica, a?!
Vpiši se