Končno smo spet vsi skupaj za plezanje!

Najprej samo s Flori na V. Babo, nato z Leandrom na Stol, zdaj pa smo se znašli spet vsi štirje na Vršiču! 

Spet ne prav zgodaj, če bi hoteli konec avgusta v steni več miru, bi morala biti ob tej sliki še trda tema.

Pa ne gre, jaz nikakor ne morem prej vstat...

Tako pa nam je na poti do sedla že sonce žgalo telesa. A smo vedeli, da ne bo dolgo hudo, severne stene so še kar nekaj časa v senci.

Luštna je tale plezalna pot, dostop je namreč presneto kratek. Do Prevala vratca imaš slabih 20 minut, potem pa že lahko občuduješ steno, po kateri boš šel. Ali pa gledaš v tla in se miriš, da pa tole itak ni nič hudega. 

Ali pa - kakor je v navadi pri nas - delaš malo tega, malo onega. Si navdušen in te je strah. Kakor je po mojem tudi prav, malce strahu te dela pozornega, previdnega. In v steni je polno objektivnih nevarnosti. Sploh konec avgusta, ob vsej tisti gneči!

To seveda počnem jaz, otroka počneta nekaj povsem drugega in sta večinoma navdušena! Juhuhu, gremo plezat! A ti otroc res nimajo nobenga strahu, al kaj?! 

Sam sem tule sicer že hodil, a vedno je vmes kakih deset, petnajst, dvajset let in spomin obledi. Veš le to, da si nekoč tule čez prišel in da ni bilo tako hudo, saj si še vedno živ, a kaj več ne. Kot da bi šel na novo!

Še ovce so se nam čudile, za nami so hodile, v steno pa le niso hotele. No, tudi prehitet se nas niso upale, takrat so raje pod pot zavile.

Pod steno je bilo spet veselo, sicer (še) ni bilo gneče, a ljudje se tako radi opremljajo direktno pod steno. Pri tem, da celo vedo, da pot poteka direktno nad njihovimi glavami. In da včasih kaj leti dol. Pa ne samo včasih...

Ja, tudi Mojstrovka je luštna, takoj direktno gor. Najprej po taki izraziti rampi, kjer je Tamauček še pilil svoje igralske sposobnosti

nato pa vedno bolj direktno navzgor!

Pravzaprav mi je slabo postalo šele takrat, ko sem slike gledal. Tole namreč zgleda nadvse hudo, sploh tistile ljudje sredi stene, kaj neki tam počnejo?! A smo res tudi mi šli tam?

V sami steni pa niti ni bilo tako hudo. Ali pa sem samo pozabil. Ali pa samo nisem imel časa mislit na prepade.

Smo se moral slikat. 

Pot je res kar dobro izpostavljena, a tudi dobro varovana. Vem, da sem se prvič, ko sem bil še majhen, pritoževal, da je bil mojster Hanza precej visok človek in je pot nadelal po svoje, jaz sem takrat komaj dosegel varovala. A tokrat ni bilo nič takega, najbrž je eno, da sem zrasel in da sem tam nekje kot mojster Hanza, drugo pa je, da se je pot v vseh teh letih še dodobra spremenila, se bolje in več nadelala in zavarovala.

No, nekateri pa itak... kakor smo v Stolu zadnjič videli, da se avstrijci znajo zavarovat in da jim ni težko opreme s seboj vlačit, je bila tule drugačna slika. Bližina Vršiča pač naredi svoje in na poti najdeš neverjetno veliko pogumnežev, ki opravijo s potjo z levo roko in desno nogo. Brez samovaroval in brez čelade. V gručah po tri do pet, večinoma družine. Spredaj šef, ki zna v hribe hodit, zadaj pa - malo starejši - otroci. Da jim pokaže, kako se to dela. In ne nekaj počasi, zanesljivo, če se le da hitro, čim hitreje!

In ne, niso Čehi, niti Poljaki, vsi ti so danes mnogo bolje opremljeni. Najmanj opremljeni in najhitrejši, najbolj - lahko bi rekel celo objestni - so naših gora listi. Kaj pa bo Mojstrovka, gor in dol si v urci, dveh in to je to! Čudo je, da ni več nesreč, čudo.

Ta huda stena se potem hitro konča in kmalu preideš v poplezavanje.

Od tam pa ni več daleč do vrha. Do polno zasedenega vrha.

Je kar težko najt kakšen pameten prostor, kjer bi lahko malo uživali v razgledih.

In kjer bi jaz spet lahko kaj iskal, na primer kočo na Doliču.

Ali pa bi preštel ljudi na Prisanku.

Ali pa pogledal, če Aljažev stolp še stoji na Triglavu. Ali pa gledal ali je na Škrlatici križ ali ne. K sreči vse slike ne uspejo.

In čeprav smo se obirali, dan je bil prekrasen, brez možnosti neviht in se nam ni nikamor mudilo, pa je slej ko prej nastopil čas, da se spustimo proti Vršiču.

Ojej, prejoj! 

Kot vedno pravijo, ko si gor, si šele na pol poti! In tu, na Mali Mojstrovki, to še posebej velja! Večina težav se tule pravzaprav šele začne!

Kot prvo je pot tako slabo označena, da je kar hudo. Saj tudi po Hanzovi poti ni bilo nič bolje, a tam pač s poti ne moreš zavit, te klini in zajle peljejo. Tule, po meliščih in drsalnicah pa je to nekaj povsem drugega. In če markacije niso vidne, dobiš pač tisto, kar naredi taka količina ljudi - en milijon poti. Vse je nekako shojeno, a nič ni dobro uhojeno. Vse drsi, vse frči. Še najbolje se je prebijat direktno po robu.

Ljudje pa - kot pač ljudje, ki jih pre-blizu pripelje prelaz, v supergah, šlapah, v vsem, v čemer se da hodit in tudi v vsem, v čemer se ne da hodit. In to čez vratca, ki so pravi primer zanemarjanja poti. Če bi bil markacist v društvu, ki skrbi za tole, bi me bilo precej sram. Tako bedne poti pa že dolgo ne... 

Sploh glede na klientelo. Pa ne vem, kako to gre, najbrž si odgovorni mislijo: kaj pa hodijo v hribe, če ne zmorejo, kajne? Superge resda niso za v hribe, a bližina Vršiča je preveč mamljiva in namesto, da bi se markacisti potrudili in pot naredili varno in zanesljivo, je tole pač tako, kot je. Najbrž en milijon izgovorov in nič odgovorov.

Dokler res ne bo kake nesreče, takrat bomo pa spet vsi pametni in ne-odgovorni. Juhej.

In tako smo se dričali po tisti drsalnici, padali in se lovili in naravnavali hrbtenice in komaj čakali, kdaj se bo začelo melišče. Tole je namreč tudi eno boljših!

Dva avstrijca sta začela prezgodaj in sta šla v melišče previsoko. Ojej, seveda je šlo še trikrat bolj počasi, ženska se je vmes kar naprej ustavljala in kar ni mogla več naprej. Kompletna drsalnica. Nista pa opazila oziroma se sploh nista zavedala, da sta direktno v vpadnici melišča, nad njima pa je šla pot. In kar naenkrat se nam je - seveda ponesreči, saj drugače sploh ni šlo - izpod nog utrgal kamen in odletel direktno proti njima!

Jaz sem tulil kot nor, onadva pa nič. Tista skala ni šla dlje kot pet metrov mimo tipa v višini njegove glave, padla ene deset metrov za njim na tla in naredila cel rafal manjših razbitin. Ona dva pa nič! Jaz sem se gor tresel, bil čisto presunjen, ona dva pa nič. Še vedno sta "počivala". Stala sredi melišča. Brez čelad, jasno. 

Res, včasih je ljudi težko razumet. Eh.

Ker pa smo zjutraj parkirali malce pod prelazom, na gorenjski strani, si jaz zjutraj melišča nisem dobro ogledal. Če bi si ga, bi namreč vedel: po melišču dol je šlo že super in hitro in uživali smo kot vedno, ampak... kar naenkrat je bilo vse ožje in ožje in ožje in na koncu je ostal le še jezik... Kaj, kako pa to, kam pa je melišče izginilo, hudirja?!

In se je bilo treba prebijat čez ruševje. K sreči nismo bili edini in se je že fino videlo, kje so se prebijali ostali. Težjim (meni) je bilo dosti lažje kot ostalim, lažjim. 

Ajejej, kakšen kiks. Ko bi moral zavit skozi majhen prehod tamle gor na desni, sem pametno zavil levo in se znašel v ozkem jeziku. No, ruševje nam je dalo še malce veselja in smole, melišča pa je k sreči še nekaj ostalo.

Pri koči smo nato komaj dobili prostor taka gneča je bila. A nam je bilo popolnoma vseeno, žeja je naredila svoje, čeprav je pivo po 3€. Ko bi vsaj kaj od tega zneska šlo v markiranje in nadelavo poti...

Izleta pa poleti ne gre zaklju��iti brez namakanja nog, preprosto ne gre!

Vsa ta naša plezanja so imela nek cilj. Ki pa ga je na žalost v letu 2016 potem odneslo slabo vreme. Najprej ni bilo časa, da bi se spet vsi štirje zbrali, kar naprej nekdo nekaj ima, nato pa je postalo kar naenkrat mrzlo, v gorah je padel sneg in bilo je že pod ničlo. V žledu pa ne gremo plezat po skalah, se ni za hecat. In tako bo cilj počakal.

Ture so bile torej priprave, nekakšno testiranje, kako se vsi skupaj obnesemo. In obnesli smo se dobro, zato sem precej ponosen na vse nas. Dobro nam je šlo, v stenah smo se pametno obnašali, prevelika navdušenja in preveč hrabrosti smo sproti lahko krotili, strah in skrbi pa imeli na povodcu. Zaupanje smo pridobili, vase in v druge. 

Tako, kot je treba.

Tokrat smo za skok na Veliko planino uporabili dogodek, o katerem sprva nismo vedeli, kaj bi si mislili o njem.

Prežeti smo namreč z mislijo, da mora biti v naravi mir, sploh Velika planina se včasih zdi, da je kot nekak rezervat, park. 

Ampak, če pogledaš malo bolje, seveda ni noben park. Turizem, smučarija, pastirstvo, avtomobili, kolesarji, ljudje - kje pa bo tu mir? Morda le kdaj ob zelo slabem vremenu... 

O Veliki planini se že dolgo krešejo mnenja in zdi se, da je vedno v nekem krču, ne ve se ali bi se posvetila miru ali bi se predala turizmu, vedno ostaja nekje napol, vmes. Eni se zavzemajo za nekaj, drugi za nekaj povsem drugega. Že njena razdeljenost na različne planine, na različne pašne skupnosti, na različna naselja, kaže na njeno življenje v nasprotne smeri. In v takem loncu se težko kaj dobrega skuha, rado pa vre. Od nekdaj.

Kakorkoli, čez Rigelj že dolgo nismo šli! Okljukasta, a miru polna pot.

Še čez tiste strme trave mi je šlo čisto ok. Če sem enkrat tule že dol prišel, pa res ni na mestu, da me je še navzgor strah, ne? Morda pa se stanje mojega strahu izboljšuje, kaj?

Razgledi niso bili najboljši, konec avgusta pač.

Tudi tokrat smo dobro načrtovali, na dogodek bomo prišli ravno prav!

A vseeno ni bilo tako enostavno. Vmes so se namreč postavili Gradišekovi in nas malce premotili in čeprav ni bilo nobenega prostora, smo le dočakali naše žgance in kislo mleko. In encijan seveda.

Smo si bili enotni, da tole lepo pojemo, zraven pa poslušamo, kako planina doni in kako bodo rogisti zašpilali.

A ni bilo nič od tega. Planina je namreč velika in čeprav so se rogisti postavili na tri različne konce, se jih do pastirskega naselja sploh ni slišalo! Bi jih moralo biti kaj več, da bi planina donela. Ali pa bi morali imeti kake super hude instrumente.

Kar so jih sicer imeli - vse je bilo namreč lastne izdelave, eni so imeli le lesene, drugi le železne!

Mi trije pa smo se povsod tako obirali, da smo jih na koncu komaj ujeli!

Je pa bilo ljudi kar nekaj, cela planina jih je bila polna, pa ne samo zaradi dogodka, in tudi pri Domžalskem domu je bilo veselo!

Heleni se pa potem ni dalo prav več veliko hodit, se je raje odločila, da gre preizkusit gondolo. Midva z Lojzetom pa sva imela še nekaj resnega dela - pri smerni tablici sva namestila še tablico za kolesarje. Ki je - kakor sem opisal prejšnjič - nedolgo zatem itak izginila.

Prav tale smerna tablica je ena najbolj zanimivih, morda celo začaranih tablic, na Veliki planini. Velikokrat se namreč zgodi, da je ljudje ne vidijo in jo mahnejo kar naravnost naprej po cesti/kolovozu. Ta se potem res konča nad prepadi in že parkrat se je zgodilo, da je GRS reševala izgubljene pohodnike.

Kako se ljudje lahko tu izgubijo, mi ni povsem jasno, na drugi strani poti je še stara tablica in polno markacij, a smo namestili še drog z novo tablico, ko so se pred leti tule izgubili neki Nizozemci. Pa tudi to ni dovolj. Glavno vprašanje tu je: kaj pa bilo dovolj? Ok, saj razumem, se zaklepetaš in kar naenkrat ni več poti, se je že večkrat zgodilo, ohoho, tudi meni. A kako urediti odcep, ko pot zavije z neke druge dobro uhojene poti/ceste, da bi preprečili, da ljudje tega ne opazijo? Nisem povsem siguren, da se to sploh da.

Izobraževanje, seznanjanje, informiranje, priprava. Težko, v teh časih mobilnikov in navigacij najbrž še težje. Še dobre karte te včasih odpeljejo v povsem napačne smeri, kaj šele navigacija sredi planin. 

Ja, še dosti dela bo.

Pod Dolskim grabnom sva zavila direktno proti Kraljevem hribu, jaz sem šel prvič tule mimo, vedno jo pičim direktno dol do gondole.

Vmes si ogledava še jelko

mostičke, upava, da ne dobiva kake paintball zadeve v ta zadnjo

in sva že na Kraljevem hribu! 

Heleno morava kar iskat, jo na koncu najdeva spečo v senčki! Pa se je pritoževala, da sva bila prehitra, da ni mogla prav veliko dremat! Se je pa potem točeno tako lepo prileglo, da bi bilo dobro tale Kraljev hrib še večkrat obiskat.

Smo pa na planini srečali in slikali še Petra, tistega, ki nam je pred leti tako lepo naredil čisto ta prave trniče!

Na Veliki planini torej ni prav veliko donelo, bil je čisto lep in miren dogodek. A konec avgusta pač ni pričakovati, da bo mir, ljudje so radi gor, kjer je poleti vsaj malce bolj znosno! In tako je tudi prav, saj hočemo, da so ljudje bolj aktivni, kajne?

Na našem naslednjem plezanju smo otroka zamenjali. Na Babi sva bila le s Flori, tokrat pa le z Leandrom. Poletje je hudir, težko je vse skupaj nabrat.

Sploh 14.8.

Tokrat je bil izbran Stol. Stol z avstrijske strani, tam, kjer je ena lepših zavarovanih poti, vsaj tako piše v vodnikih. In je res, lepa!

Parkrat sem tu že hodil, davna leta nazaj z Očetom in Mamo, a se - po svoji stari navadi - nič več ne spomnim. Res, da je tega že kar lepa kopica let, a vseeno. Lahko bi se česa spomnil.

Pa sem se spomnil le tega, da moraš prit v Medvedji dol in kje greš gor in dol. No, tudi to je nekaj, načrtovanje je potem precej enostavno.

Spet nismo bili prav posebej zgodnji, do tja je kar daleč, vleče se. A severna stran še ni bila v soncu, kar nam je dalo kako urico, dve prednosti pred vročino.

Na koncu Medvedjega dola je lepo urejeno parkirišče, spomnil se ga nisem, najbrž je to vseeno nekaj novega, se mi zdi, da smo se včasih pripeljali višje in dlje.

In spet, kot vedno - parkirišče ni bilo povsem polno, je pa bilo avtov že več kot preveč. Sicer pa smo vedeli - danes bo gneča, avstrijci imajo tole precej radi.

Pot po dolini je bila tudi tokrat dolgočasna. Da se malo ogreješ, razgibaš, da vklopiš vse zaloge potrpljenja, ker je že tam kazalo, da bo pa res gneča!

Sicer pa... en, dva, tri, pa si že blizu stene, pod steno. V prijetnem, a vseeno napetem pričakovanju!

Če preveč hitro stopaš, te lahko še odnese naprej. O, ne, mi tule zavijemo desno, nazaj grede pa bomo prišli po drugi poti.

Pred nekaj leti je staro pot v začetku nekoliko podrlo, zato so avstrijci začetek prestavili nižje in speljali pot direktno gor v stilu ferate. Pa pejmo direkt čez steno! No, malo me je to plašilo, priznam, nekateri so o teh začetnih metrih kar preveč pisali. 

In tudi od spodaj ne zgleda prav nič enostavno, vsem tamle na sredi rit dol visi. Presneto, kako bo pa meni tole šlo?!

A tam spodaj, ko smo bili tik pred tem, da gre zares, se je v meni kar naenkrat vse umirilo. Kaj pa češ drugega, saj ni izhoda. Če izhoda do zdaj nisem našel, je pa najbolje, da grem čez tole steno čimbolj miren, kajne? Sploh, ko imaš otroka s seboj, ki takoj začuti, če je kaj narobe in se začne sekirat ali pa še huje: bat.

Sva spustila Heleno naprej, ki je bila nenavadno tiho, sem videl, da tudi njej ni najbolj prijetno.

In res, takoj na začetku začneš direkt gor. Kakor me je bilo prej strah, je bilo potem povsem nekaj drugega! Se mi zdi, da je tudi Tamauček, ki je prej deloval precej živčno, kar naenkrat začel uživat.

Je pa hecno videt, kako se ljudje opremljajo direkt pod steno, meter, dva od vstopa. Pa ravno tam je najbolj nevarno, opremit se moraš vsaj pet minut prej! Eh, ne razumem, a nihče niti ne pomisli, al kako? A imamo čelade zato, da si glave ne podrgnemo ob skali ali zaradi česa drugega?! Jej, jej...

Sicer pa smo hodili v eni sami, bolj ali manj razvlečeni, koloni, lepo počasi in sigurno. Varovala res super narejena, še stopi so bili sem in tja betonirani, da ti še na kamenčke in krušljivost ni bilo treba pazit. Neverjetno.

Prehitevali seveda nismo, nismo tako hitri, smo pa tiste ta hitre spuščali naprej. Pohodniki večinoma avstrijci, nekaj tudi slovencev, vsi pa zgledno opremljeni.

Ko prideš čez prvo direktno steno, se potem več ali manj držiš grebena, vijugaš levo, desno, sem in tja tudi strmo navzgor. Precej divje, razbrazdano, vsak meter drugače, prav nič dolgočasno. Predvsem pa lepo.

Včasih pa tudi dol.

Tu smo si morali vzet malo pavze, dolga je že bila, padli pa smo tudi v neko luknjo in ljudi kar nekaj časa ni bilo za nami. Pa še senca je bila, na soncu je že pošteno pripekalo!

Celovška koča nasproti, tam mimo gremo pa nazaj. Neko zabavo imajo avstrijci, vse nekaj odmeva od pesmi! Kakšen praznik, pa ne da že praznujejo 15.8.?

Še kar nekaj poplezavanja, vendar nič več hujšega, hitro nam gre in že smo na grebenu, na drugi strani!

Potem pa so se začele naše težave s slikanjem. Ojej, najstniki so pač najstniki in tudi sam nisem bil prav nič drugačen (o, ja, tega se pa spomnim!). A takole sliko - naprimer - je bilo že težko narest.

Sploh pa je bilo še težje narest sliko, ki si jo je zamislila Helena! Leta 2009 smo šli namreč prvič skupaj na Stol in takrat sva se slikala Oče in Sin v taki pozi, ki je značilna za oba in kjer se seveda povsem enako drživa.

Heleni je padlo na misel, da bi pa zdaj, sedem let kasneje, to sliko še enkrat naredili. In smo poskušali, Helena je pritiskala, Leander se je skrival (ker je bilo res veliko ljudi!) in to je šlo sem in tja in sem in tja. Jah, kar nekaj časa smo porabili za to. Dokler nam le ni uspelo vsaj nekaj narest. Evo, tole:

Je pa bil tu en manjši problemček - seveda doma nismo pogledali, kje in kako smo se mi takrat slikali. Seveda da ne, zakaj pa bi?! Kaj pa mi to rabimo!?, saj vse vemo kako in kaj. In tako je rezultat pač tak, kot je lahko, če prej ne pogledaš in si ne osvežiš spomina:

Jah, druga poza, drug plac, drug... jeeeej, ta pravi smo mi! Vsaj rutka je še vedno ista, majica pa na srečo ne več. 

Čisto na vrh sploh nismo šli - se že od daleč vidi zakaj ne.

Potem pa hrana iz nahrbtnika in pivce po 4€ pri Prešernovi koči in rezultat je:

Čisto zares sta dremnila, ej! Kar pa ni čudno, sonce, vročina, zadovoljstvo s prehojeno potjo... kako ne bi?!

Mudilo se nam sicer ni, a tako počasni, kot smo bili zadnjič na Babi, pa le nismo bili. Še dolga je do dol, polovica.

Tokrat je šlo po melišču še mnogo hitreje, kot leta 2009. Zdaj fant ne potrebuje več roke, mogoče bi jo prej potreboval jaz.

Letelo je pa super, Helena pa spet naokoli, po tistem strmem, zlizanem pesku.

Je pa res, Helena je imela pa svoja veselja!

Pa še čevlje sva umazala.

Čeprav tudi njeni niso bili prav veliko boljši!

Tam med sedelcema je pa en tak lep travnik, da smo kar posedli.

In težko nas je bilo spravit naprej. Vsak meter navzdol se je poznal na vročini. Pred nami pa že Mačenska planina.

Muzika pri Celovški koči je počasi ponehavala, še vedno se je nekaj slišalo, a vedno manj. Mene je že fejst firbec matral, kaj neki se dogaja?!

Pogled na prehojeno pot s sedla, ki mu še zdaj ne vem imena (nekje piše Rupa, večinoma pa je v nemščini), leva pa je Svačica.

O, tamle čez, po tistem grebenu smo šli, čisto do vrha!

In, hej, žur se je ravno končal! Sem pa le izvedel, za kaj je šlo - Celovško kočo so obnovili in jo prav ta dan na novo odprli! Juhej. Pivo po 3,60€ (ceneje, kot v Prešernovi koči!) je padlo na super plodna tla!

Pod steno, kjer se srečamo s potjo navzgor, je bilo seveda treba narest zaključek - klobaso zašpilit!

Potem nas je bilo pa samo še eno samo veselje!

Za kosilo še maline

ter ledena voda medvedjega dola so vrnili ravno prav energije, da smo se navdušeni pripeljali še do doma.

Tokrat se nismo ustavili še dvaindvajsetkrat. Najbrž pa smo se vsaj enkrat, se ne spomnim več. Je bilo navdušenje nad prekrasno turo večje.

In to kljub vsem tisočem ljudi.

V hribih k sreči ni težko, zaviješ s prometnice in vse izgine. Ne vidiš več, ne slišiš, mir, spokoj, mimogrede.

Pejmo še, pejmo še! Kam naslednjič? Mala Mojstrovka? Ok, ok!

Ne morem reči, da ima Planinsko društvo Domžale prav ogromno kilometrov planinskih poti pod svojim upravljanjem, nekaj pa se jih le nabere. 

Vsaj za kako večjo - včasih bi rekli zvezno - akcijo na leto. Tudi v 2016 je bila ena taka - urediti je bilo treba pot na Malo planino s Kisovca.

Planirali smo za konec junija, je bilo treba prej še les dobit, ga spravit pod delovišče, z njim še kaj narest in tako naprej... vse te stvari pa ne gredo na hitro. Začelo se je pravzaprav že spomladi, ko je bilo treba vedet, kateri les, s kje, kam, kdo in kako.

Nekje v drugi polovici maja se je izbiralo les, do akcije je bilo še kar nekaj časa! 

Pa vendar... vse skupaj se je zavleklo, les je bil prepeljan na izhodišče skoraj prepozno, na koncu pa je celo vreme odpovedalo poslušnost. Ni pa ni hotelo sodelovat. Kolikor se spomnim, so bili takrat celo veliki nalivi, ki so celo traso spremenili v blatno polje. Na, pa je bila akcija prestavljena...

Pa dopusti, pa to in ono - naslednjič smo se lahko zbrali šele konec julija! Je bilo treba še vse olupit,

izdelat ta prave - skoraj večne - nagnojeve količke,

in pripravit vse za akcijo v naslednjih dneh. Jaz sem sicer bolj nadzoroval, no, nadelal sem se kar dobro, čeprav nimam pojma, delo z lesom pa res ni moja specialnost. K sreči smo imeli mojstre, ki to znajo, zelo dobro znajo! In vedno je veselje videti mojstre na delu, le tako se lahko kaj naučiš, kajne?

In to ne le enkrat, ampak kar naprej. Gor in dol, vedno bolj natovorjeni. Sicer se pa spomnim le tega, da so me najbolj boleli - gležnji. Od vse te teže, ki je nisem navajen... Že lastna je cel hudič, sploh v hrib.

Ta prav kljukec. Delovni kljukec. Te barvne kombinacije so neverjetne.

Vidi pa se dobro, kakšno je bilo vreme sredi avgusta. Bljaki. No, vsaj deževno ni bilo...

Takole pa mojstri potem naredijo - je kar veselje pogledat!

Povsem nepričakovano je tam nekje sredi dela na nas naletel tudi gorski kolesar! Kaj hujšega - markacisti ravno v delu na poti, z vsem orodjem v rokah, mimo njih pa gorski kolesar! Zaprepadenost obeh strani je bila velika in fant je v hipu premeteno pogruntal, da je zapeljal pravzaprav direktno v sršenje gnezdo. Kolo pod miško in še preden smo se lahko obrnili, je že skakal po stopnicah navzdol.

Se mi je zdelo, da so fantje pokazali kar nekaj dostojnega vedenja, za njim so letele le besede, sicer res da težke, a orodje je ostalo v rokah... Nikoli ne veš, strasti gredo lahko od 0 do 100 v parih sekundah, sploh pri vprašanjih markacisti-kolesarji.

Zabetonirali smo tri drogove za smerne tablice, tale je bil na žalost že pri postavljanju vprašljiv. Postrani teren, premalo vkopan... ne moreš za en drog porabit 200 kg betona, to ne gre.

A dela ni bilo hitro konec, o, ne! Cel dan je šel, od jutra pa čisto do večera. Sicer počasi, a vztrajno, stopnica za stopnico, ranta za ranto. Teren res ni najbolj dovzeten in sigurno še kaj manjka.

Evo, vse pridne roke MDOja. 

Ampak to seveda še ni vse!

Je treba naredit še po-nadelovalne aktivnosti. Naprimer, pomarkirat na novo! 

Čez dva tedna, konec avgusta, 25.8. smo se dobili Bojč, Lojze in jaz ter pomarkirali en krog okoli planine Kisovec.

Poleg tega smo namestili tudi smerne tablice na drogove. Tudi tiste s prepovedjo kolesarjenja na Pasji peči.

Takole že obvladam belo barvo, le še vedno so mi krogci nekam premali... Bo treba večje delat, večje!

Tisti slabo postavljen drog smo le z žalostjo opazovali, tam se ni dalo narediti prav nič. Potrebni bodo drugi pristopi. Je pa to hudir delat sredi strmine, vse, česar nimaš s seboj, moraš hodit iskat nazaj. To pa vemo, da ne gre hitro...

Pa še zadnja todnevna markacija za v zbornik društva...

 (foto BP)

Na Planini nisi nikoli sam, to že vemo, ne? In ljudje so prijazni, to je dejstvo. Po takem je lažje delat.

 foto BP

Ampak tudi to še ni vse! O, ne!

Smo morali še naslednji teden še enkrat na Planino, takrat bolj turistično, čez Rigelj na "Ko planina zadoni", a vseeno sva z Lojzetom nesla še eno ne-kolesarji tablico na začetek poti s Planine Dol.

Ne, ne, še vedno ni vse.

Čez teden dni Bojč pošlje sliko. Uganeš, kaj manjka? Jep, tablica za prepoved kolesarjev je že dobila noge. Nekdo se je kar dobro potrudil, imel s seboj ključ in vse.

 foto BP

Seveda smo dobili čez nekaj časa še sliko s poti čez Dol. Isto, brez tablice.

Žalostno. Pobalinstvo, kaj če bit drugega. V vsakem primeru je prepovedano, če je tablica ali če je ni. Torej je to le uničevanje dela, ki ga je opravil nekdo drug. To pa je pobalinstvo.

In s tem si kolesarji ne delajo prav nobene usluge, kvečjemu bo naslednjič, ko se morda srečamo, še huje in več markacistov bo bolj jeznih. Kar nič ne bo pripomoglo k rešitvi problema, ki ga bomo morali vsekakor najti s skupnimi močmi.

No, je pa lažje odšraufat tablico, ko nihče ne gleda in jo vržt stran. Nekaj si pa ta dan le naredil, se postavil na stališče, dokazal svoj point, ne?

Eh.

No, tako, zdaj pa je vse. 

En kratek odsek, pa toliko enega dela, dogovarjanj, organizacije, problemov, veselja in teksta.

In ko si enkrat okrog, lahko spet začneš od začetka - ja, seveda, nikoli ne prideš okrog, vedno skačeš malo sem in malo tja. Kakšno leto malo več, kako leto malo manj, v sklopu zmožnosti, časa, sredstev. 

Težko delo gor ali dol, nima veze. Zvečer si presneto zadovoljen, to pa šteje, zato komaj čakaš na naslednjo akcijo! 

O, ne, tokrat pa ni bila ustaljena Mokrica, o, ne!

Tokrat smo preizkušali drugo kočo - Murko!

Murka je koča Elektro Ljubljana in je ena od tistih na Mali planini, ki ni povsem v skladu z ostalimi kočami. Nekaterim pač uspe, tako je v tej deželi.

Koča je velika, zato se nas je zbralo tudi kar nekaj. Da bo polno!

Pridružili so se nam še prijatelji z dolenjske (ki so pravzaprav tudi priskrbeli kočo!), zato sva s Heleno načrtala še nekaj ogleda Kamniške Bistrice, na Planino bomo že še prišli!

In tako smo, v začetku avgusta 2016 - začeli pri Firštu, brez golaža tokrat, a z malico! 

Predaselj seveda ni mogel manjkat!

Pri Jurju pa sploh ne! S svojim razgledom... Ah!

Veliko sva razmišljala, kako velik krog naj gostje naredijo, ampak mimo lovske koče prek Spominskega parka se bo pa že treba sprehodit!

Pes čuva Kurjo dolino.

In taki lepi novi mostički na koncu Spominskega parka! Se prav vidi, kdo jih je delal!

Ob poti nazaj do Doma v Kamniški Bistrici smo našli še zanimive oznake. Prav stalne že ne morejo bit, ne? Take stvari me vedno tako ziritirajo... ko sem pa tak firbec. Kdo je to naredil? Zakaj? Čemu? Kaj pomeni? Aaaaaaa!

En krog naokoli izvira in namočit noge, da se vidi, da tule niti v začetku avgusta ni prav posebne vročine...

In smo že bili na Jelševem konfinu. Prtljaga je šla gor z avtom, mi pa, kakor je treba, peš!

Prihod na Planino je vedno nekaj čudovitega, pa najsi gre za katerikoli letni čas!

Navdušenje se hitro prikrade med nas! Oujea!

Ta pravi pohodniki smo! 

In ne, nismo je zgrešili. Iz prve smo jo našli! Mimogrede!

Malo okoli domov Velike planine, nekaj raziskovanja pa ja mora bit!

Tudi Poljanski rob spada med zanimivosti!

Med drugim je prav dober tudi za kako lastovko, ne?

Potem se je pa še tak lep večer naredil... ojej.

Kdo bi pa šel še zgodaj spat v takem?!

A jutro na Planini ni prav nič drugačno, kot večer, vedno te kaj preseneti. Tokrat je bil to zajec in to presneto velik zajec! Tega sem pa res prvič videl tule naokrog!

Zajtrk je bil več kot obilen - vse barvni žganci na kar par načinov! Ojej, za štirinajst dni pojedine! Dobro pa za prste obliznit in to že dopoldan!

Seveda smo šli še v Vetrnico, a tokrat še celo v tamalo Vetrnico, stopnice so res narejene profesionalno!

In evo ga, sneeeeeg! Čisto do njega pa le nismo šli, je bilo vseeno preveč blatno, da bi se dričali do dna.

Tudi na Gradišče je treba splezat, da lahko rečeš, da si bil na vrhu.

In ker se na Velki vedno kaj dogaja - tokrat je bil to Planšarski praznik, 7.8.2016. Kar nekaj ljudi, kajne?

Težko je bilo dobit prostor pri Gradišekovih, težko... Kar nekaj potrpljenja je bilo potrebnega!

Za naslednji dan pa je imela Helena pripravljeno povsem drugo zgodbo - Konja! Jeeeeeeeaaaaah! O, koliko zgodb že kroži o tem Konju, vsaj par jih je, sploh od takrat, ko smo ga prvič skupaj napadali, a nam zaradi snega ni uspelo. Od takrat naprej ni dneva na Veliki planini, ko ne bi bilo vprašanja: a gremo na Konja? Tako sva nahecala Tonija in smo šli.

Mimo Mežnarjeve bajte, kjer - kar malce čudno - tokrat ni bilo nikogar.

Od tam pa ni prav več veliko do vrha! In res je, na Konju se svet spremeni in kar naenkrat si v središču Kamniških gora. Planine ni več, so samo še gore, povsem drugo okolje.

Smo pa za Konja morali izbrati neko srednjo pot, kar je pomenilo, da smo šli dol do Konfina, se usedli v avto in se zapeljali do planine Dol in od tam šli na Konja. Pa seveda tudi nazaj tako, le da smo za nazaj grede za gor do Murke izbrali drugo pot - čez Kisovec.

Tam sem še na hitro preštel vse hlode, ki jih bom moral že čez nekaj dni prenest precej višje... markacisti, pa te finte. Huh, kar nekaj preveč jih je bilo!

Še mimo Jarškega in smo že čisto veseli! 

In tako se je podaljšani vikend počasi zaključeval, je bilo treba pospravit, se poslovit, odit v realni svet doline.

Murka nas ni razočarala, prav nasprotno! Velika in postavljena na samem ob robu Male planine z veliko elektrike (električarji, jasno!) je bila prav super dom v tem prekrasnem vikendu!

Toniju in druščini tako lahko rečemo le še - ja pa pejmo še kdaj!

Tole sem danes poslal na t-2. Kaj drugega (zaenkrat) niti ne morem. 

Naj vsaj vedo, da se mi zdi to podlo in da proplus programi niso taka terna, kot si predstavljajo. V tej deželi je tako ali tako doma zgrešena predstava realnosti, zdi se, da tudi operaterji niso imuni na to.

Če jih kaj prepriča, je to najbrž denar, zato jih morda prepriča devet evrov na mesec manj, 108 € na leto manj.

Je pa seveda ironično, da bom za devet evrov manj še vedno videl proplus programe. Hecno.

Spoštovani,

U, tole je bil pa en tak dolg izlet. Dolg kot izlet in dolg po tem, koliko smo se obirali. Obirali, obiral in še malo obirali. Ker obirali smo se pa res kar naprej.

Kljub temu, da smo vstali že navsezgodaj in da sem zjutraj komaj odprl oči, toliko navsezgodnji smo bili! Tokrat le trije, Tamauček je bil konec julija na taboru, mi pa nismo hoteli spustit lepega vremena in prostega vikenda. Sva pa tudi že vedela, da se bosta otroka naslednjič zamenjala in bomo takrat vzeli Tamaučka, Flori pa bo tistikrat vandrala po svetu.

Za tretjo zavarovano pot smo določili Veliko Babo v Kamniških, napadli jo bomo z Jezerskega prek Ledin. Pravzaprav kar dvojno plezanje in kar dolga tura. Kar je na koncu tudi bila!

Kdo ve, kaj je bilo zjutraj, sem bil preveč zaspan, le bežno se spominjam dolge vožnje skozi najdaljšo dolino v teh krajih in kako nikjer ni bilo nobenega, ne avta ne človeka. Pa smo si vsak pri sebi mislili, super, danes bo res super, nikjer nikogar.

Ha!

Takole je bilo, ko smo prišli do parkirišča v Ravenski Kočni. Ha! Od kje neki so se vzeli, hudirja?! V celi dolini Kokre nismo srečali niti enega avta...

Ja, seveda, prvi, ja. Komaj, da smo dobili parkplac. Brihta, še prej bo treba naslednjič vstat!

No, resnici na ljubo je treba priznat, da smo bili na parkirišču ob 6:40h, kar sploh ni zgodaj. Le meni te zgodnje ure ne gredo najbolje pa se kar naprej nekaj pritožujem. Te (kvazi) jutranje misli je treba torej vzet z rezervo.

Eni seveda ne zmorejo in parkirajo čim dlje morejo. Ker... hm, zakaj že?

Mi pa smo se ravno dobro ogreli do nove spodnje postaje tovorne žičnice. Jutra so vedno hladna, ogrevanje pa pride prav.

Slovenska pot na Ledine je vedno super, tu sem in sva šla res že velikokrat, kratka ampak sladka. Pa z res malo dostopa, slaba urica pa si v steni. 

Ta prva markacija je res velika, ni Flori majhna!

Naša opremljenost je bila kar dobra, ob taki gneči brez čelade seveda nikamor. Povsod so bili ljudje, pred nami, za nami, nad nami, ob nami...

Večino spuščamo naprej, ne maram gneče in ne maram, da mi kdo diha za ovratnik. Ker ljudje to radi počnejo, sploh pa povsod samo še tečejo in šibajo. Ker lahko. Ker morejo. Ker morajo. Ker se je treba pokazat.

Mi pa... ja, komu neki se pa mudi?!

Že na vrhu Slovenske smo bili precej navdušeni, plezarija je luštna, dan pa je bil prekrasen! Pa še koča je blizu, juhuhu!

Še prej smo pogledali v Žrelo in v grozoto novo našpičene poti. Prej tole ni bilo prav nič hujšega, zdaj pa... no, ne vem, nekateri imajo pač radi železje. Koliko pa bo to pripomoglo k manj dela in popravljanja na poti, bomo pa šele videli.

Na pomolu je takole slikanje obvezno! Obvezno! Kako tudi ne, v takem okolju!

Češka koča na drugi strani. Kdaj drugič, ko bomo delali Frischaufovo in Kremžarjevo pot!

Na Ledinah smo se seveda prvič ustavili in ker je bil vroč dan, sem si privoščil pivce. In, hej, imeli so Kozla! Kozla, juhej! Ja, težko me je bilo spravt stran, ampak je bilo treba hčerki povedat ene par resnic. In kaj pokazat. Ker očetje pač to lahko in tudi moramo počet, ne?

Potem pa smo spet navesili nase vso opremo (ki smo jo prej po Slovenski dali dol) in se zapodili v prečenje sten Ledinskega vrha. Precej objektivno nevarna pot zapadlemu kamenju. Itak je vse razbito, povsod sam grušč. Drugače pa super speljano, nikjer kakšnih hudih prepadov, čeprav se ti prej zdi, da bo to težko.

Tako vmes nismo prav veliko slikali, šele na pomolu, preden smo se spustili v zadnjo grapo, ki zgleda precej grozeče, a je strah spet precej brezzob. Je pa okolje... no, prekrasno, kaj pa drugega!

Rudijeva vertikala je pa... no, precej strma. Vsaj meni se je tako zdela, čeprav sta punci vztrajno zatrjevali, da je tole skoraj walk in the park. Ampak se nisem dal. 

Kakorkoli obrneš je precej strma, žica je sicer dobro napeta, ne veš pa prav dobro, kje bi hodil. Levo, desno, ob, nad, včasih imaš zajlo tudi vmes. Varovanje ti pa včasih tudi narobe hodi. In potem se toliko ukvarjaš sam s sabo, da si hitro gor.

Vsekakor zanimivo.

Je pa res, da sem potem ob kamnu, kjer se Rudijeva vertikala konča in se poti združijo, povsem omagal. Do vrha Babe sem se potem vlekel, kot že dolgo ne. Ni pa ni šlo, nikamor ni šlo. Je samo padla vznemirjenost ali me je že pobralo? Po teh parih urah? Ok, štirih urah?

Tako, da sem kar dobro počival. In občudoval. Ker je kaj za občudovat, o ja, je!

Poslikal sem še steno Križa, v njej se pri povečavi seveda najdejo tudi ljudje - tako doma potem pogledam, kje gre pot in koliko me mora bit strah, ko bomo enkrat šli čez tole. Na žalost je prav ta pot še isti dan vzela življenje. To leto že premnogo življenje v gorah preveč.

Še eno skupinsko, da se ve, kje smo bili!

In gremo dol. Punci sta seveda navijali za vertikalo v nasprotni smeri, ampak saj res nismo nori, ne? Bo pa treba malce gor ob Ledinskem vrhu do Jezerskega sedla. Malce. Pa saj imamo cel dan smo govorili še vedno, pa je bila ura že poldne...

Tam nekje pri sedlu se mi je zazdelo, da bi morala biti tule nekje ferata na Storžek. Storžek? Ubogi Storžek, z večino strani je sploh neviden, z ene strani pa kipi v nebo kot kak največji steber v KSA. Večinoma je pa neviden, še na karti ga ni, ni dovolj pomemben. 

Ampak vstop v ferato sem pa le našel. Seveda doma, ob dobri povečavi, se tamle spodaj nekje vidijo zajle čez gladke plošče. No, tule pa skoraj gotovo ne bom šel, a obljubil pa le ne bom... Pa slika je postrani slikana, saj je strmo, ne pa toliko!

Ljudi je bil cel kup, zgoraj, dol, v steni, pod steno, skratka vikend je bil enkraten, ljudi polno, a se gamsi (gamsi!) niso prav nič sekirali in so bili tokrat celo z družinami toliko pogumni, da niso pobegnili že ob prvem človeku. Tako pa smo lahko opazovali mladino, ki se na snegu ni obnašala prav nič drugače kot človeška mladina. Gor, dol, levo, desno, v par minutah opazovanja se ti je že kar rolalo v glavi, toliko so mladički preskakali. In ko jim je bilo vroče, so lepo pritisnili trebuščke na sneg. 

Spodnji del Ledenika pod Skuto, ki je bil to leto kar presenetljivo velik, pravzaprav je celo zrasel.

Na Ledinah je spet zapasal Kozel, vzdušje pa je pokvaril helikopter, ki smo ga gledali, kako je pobiral ponesrečenca v stenah Dolgega hrbta. K sreči (no, sreči) samo zlomljen gleženj. Je pa zgledalo, kot da se bo helikopter vsak čas zaletel v steno, od daleč je še huje vse opazovat.

Dol je šlo potem počasi, vročina je bila že huda. Smo si večkrat ogledali, kje vse smo hodili.

Seveda po lovski dol. Je tudi kar za pazit, sem in tja je strmo in prepadno.

V dolino, do Karničarjev, smo se priklatili po desetih urah, kar je bil kar rekord v obiranju in počasnosti. Saj nismo toliko hodili, bolj smo se zatikali. Vročina pač naredi svoje.

Je pa zato tole dvoje tako pasaloooooo... O, tole bo treba še prit probat!

Je pa res, da smo pojedli premalo in nas je vse skupaj le presneto razdražilo. Pa še vroče je bilo, sem to že povedal? In tako...

je padla še pica v Lahovčah. S prekrasnimi razgledi. 

Kar nekako nismo in nismo hoteli domov in smo res izkoristili vsako možnost, da smo se ustavljali, nekaj prčkali, jedli, pili, se razgledovali.

Ampak... saj tako mora bit, ne? Kam se nam pa naj mudi? 

Naslednjič pa na Stol!

Ja, še dobra polovica okoli Dugega nas je čakala. 

Pa smo najprej pogledal še eno fejst plažo, a vsaj nama ni bila toliko fejst, ker je bilo ljudi več kot preveč. Mogoče je fejst marca.

Nato pa smo bli... no, kaj? Kapitani, a ne?! Ja, še posebej jaz.

Je pa Telašćica seveda nadvse lep naravni park.

Skale, stene, kar nekaj časa smo se vozili ob njih. Malce raziskovali, a ne preveč, nas je vseeno čas kar dobro priganjal.

Potem pa smo smuknili tam vmes med enim nacionalnim parkom in drugim, se nekaj časa počasi vozili, ker je bilo pod dva metra globine, se malo ustavljali, a se na koncu prebili na drugo stran. K sreči ima Dejan vse to v malem prstu, jaz tudi približno nisem vedel, kje smo. Na morju pač nisem doma.

Je pa za Pašmanom na eni strani že svetila luna,

na drugi strani pa se je poslavljalo sonce.

Mi pa smo prišli v zavetje mandrača že kar v temi. K sreči je polna luna dobro sijala. Torej nam je uspelo, sicer le za las, presneto dolga je bila! Okoli Dugega pa res ne more bit kratka, ne?

Naslednji dan sva pustila Tamaučka pri prijateljih in krenila naprej, da teh par dni užijeva sama. Kar dobro se je tole poklopilo, res!

Seveda pa nobena stvar ni tako enostavna, svet se mora vsaj za silo uravnat. Kar pomeni, da sva pravzaprav preletala polovico Pašmana in cel Ugljan in nisva našla nič pametnega. Nič! O, saj so bili kampi, a vsi majhni, natlačeni, polni. Prepolni. Na koncu sva malicala na neki klopci sredi Mulin čisto na koncu Ugljana in razmišljala, da greva domov.

Japajade. En kofe, pa se nama je nivo morale vsaj malce dvignil.

Vsaj toliko, da sva se zmenila, da greva dol z otoka, greva na celino, v okolico Zadra kaj poiskat!

A midva ne bi bila midva, če ne bi... točno to:

spet sva imela čast za prvo mesto in spet sva lahko parkirala zastonj! Tale Pašman/Ugljan naju ima pa res rad! Juhu!

Kaj bi se človek sekiral? Tisto uro in pol sva porabila za kopanje na prav lepi plaži in za mrzlo pivce. Oboje se je prav super prileglo!

Pa še vrsto na trajektu sva lahko izbrala! Ha, kdaj ti to uspe, a?!

Potem sva pa malo krožila po Zadru. In okoli Zadra. In še malo sem. Pa tja. Pa sem in tja. Pa sva našla celo tisti apartma izpred (petih!) let, a je bil - presneto! - zaseden. Potem sva imela pa dovolj in sva šla na pivo nekam, kjer so imeli internet, da sva lahko brskala po bookingu. Pa tudi tu ni šlo vse prav, saj so nama zagotovili, da imajo net, pa so imeli plačljivega. Se je Helena kar precej razburjala, jaz pa sem seveda gledal po moško v tla in mrmral, da sva si itak sama kriva. No, malo sva že bila, malo bi jih pa tudi lahko nakuril. Jim ne bi nič škodilo.

Kakorkoli že, skoraj sva že pobrala šila in kopita, ta dan že drugič, ko sva le našla nekaj, kar bi bilo tudi za naju kolikor toliko ok. El Mirador se je slišalo precej kul, sva kar direkt rezervirala in se odpravila tja. Precej blizu centra.

Potem sva pa iskala hotel gor in dol in sem in tja, pa ga ni bilo nikjer. Dokler nisva na nekem vogalu le opazila tablice El Mirador in telefonsko številko. A? Pa sva le poklicala, kaj pa sva hotela in že med pogovorom opazila, da nama na vso moč maha teta iz pekarne. A? še drugič! Pa sva kar pri njej dobila ključe - pejta vidva pogledat, pa bomo videli!

Izkazalo se je, da je El Mirador pravzaprav stanovanje v bloku, ki ima par sob. Takih odvetniških sob.

In skupno kuhinjo.

Neverjetno. Na to pa sploh nisva bila pripravljena!

Najprej sva kar hotela it, tole pa že ni hotel, a sva se potem le usedla in malo razmislila: "kaj pa midva sploh potrebujeva?" No, šlo je malo levo, malo desno, a sobica je bila prav super in če si se fino nagnil čez balkon, si lahko videl celo morje! Jeeeej!

Prav veliko slabosti pravzaprav nisva našla, skupni prostori so bili kvečjemu prednost. Sploh pa bližina starega mesta. In brezplačno parkirišče.

Seveda, ostala sva, teta v pekarni je bila čist vesela. Neka sorodnica od lastnika. Le kot opomba - ko sva bila midva tam, je bilo nastanitvi ime le "El Mirador", navajan je bil kot hotel, zdaj pa je "El Mirador Rooms". 

Vsekakor zanimivo, tega res nisva pričakovala, a sva se k sreči sprijaznila. Ker nama je bilo potem res fino tistih par dni.

Do mosta sva imela tri minute, od vsega najhuje pa je bilo priti mimo vseh pekarn, ne da bi se zataknil. Ali pa nazaj grede, ko pa sva se vedno zataknila v bifeju pod sobo na "enem" mrzlem.

Kaj sva naredila prvo? Ja, seveda, v hrib sva splezala, na zvonik!

Da si od zgoraj ogledava. Se noben od naju ni več spomnil ali je že kdaj bil tule gor. Skoraj sigurno sva že morala bit, kdo pa še ni bil, ne?

Na hribčku sva se pritoževala, kakšno svinjarijo vsi pustijo in nihče ne pospravi, a sva hitro vzela nazaj - le prezgodnja sva bila. Natakarji so ob desetih dopoldan šele začenjali živet. Počasna je turistična, ne pa midva.

Zmotiva le take. Ta trdne.

Pa morske orgle, pa planete pa... no, zdaj približno veva, da so tole svetniki, ampak utripanja lučk pa še vedno ne štekava. Mislim pa, da nisva edina.

Ogledala sva si še tekmo, kdo ve katere lige, morda tudi prve.

In čakala na tisti, najboljši, največji, naj, naj, naj zahod. 

Skupaj z nama so pa čakali še ostali tisoči. Naprej, do orgel nisva niti poskušala prit, ni imelo smisla.

K sreči sem dovolj visok, da sem - daleč prek polovice - vsaj toneče sonce ujel brez kake pleše zraven. Tule pa gre direkt v morje, pri vseh otokih je to že težko najti.

Ja, lahko bi se zapeljala čez, pa sva raje spet šla čez most. Vsa pa vsaj zvedela, kaj so to Zadarski barkajoli.

Večerja v skupnih prostorih je bila super. V sosednji sobi sta bila še dva čeha, a to sva vedela bolj po stvareh v hladilniku, kot po hrupu. Prav lepo smo se vedno zgrešili, vse kaže, da sta imela tisti pravi, turistični časovnik.

Glede turističnega časovnika sva v Zadru sploh spoznala kar nekaj resnic, ki so se nama razkrile šele po parih dneh, prej sva le debelo gledala in se več ali manj čudila. V Zadru je namreč vse lepo urejeno, organizirano. Nekaj hotelov je v starem delu mesta, ostali so pa na kupu precej daleč stran, na obali. Niso posejani enakomerno po mestu, ampak imaš lepo hotelski predel samih hotelov. Pa imaš predel samih bank. Pa predel samih pekarn. Pa predel... itd. skratka. Več ali manj je vse zbrano na istih koncih. 

Druga stvar pa so časovniki gostinskih objektov, ki se super prilagajajo turističnemu časovniku. Naprimer, do 11h povsod dobiš kavo, vsi gostinski objekti so bar, caffe in podobno. Po 11h se pa kar naenkrat skrivnostno preobrnejo in do 15h so povsod le še lunch zadeve. Da bi v takem (prej) baru dobil po 11h kavo, je nemogoče. Samo kosilo, prosim! No, po 15h se zadeva spremeni in do 19h vsi ponujajo samo in edino pizze. Nema više kosila, pizza ali pa nič! Od 19h naprej pa samo še cocktails partiji. In res, prav poiskala sva par gostinskih objektov, ki so se kot kameleoni točno ob urah spreminjali iz ene oblike v drugo. Tako nikoli nisi pravzaprav vedel ali si tu že bil ali se je le zamenjala preobleka.

Zaradi tega časovnika sva imela nemalo težav, večinoma sva bila prezgodnja. Prekmalu na kavo, prekmalu na pivo, zvečer pa prekmalu spat. Nikakor nisva padla v vseobsegajoči preklemani turistični časovnik.

Zato pa sva lahko bila namreč naslednji dan točno ob sedmih (zjutraj!) že na Zadarski rivi, da sva se lahko na miru skopala. Le midva in par še globoko zehajočih sprehajalcev psov. Turistov: 0. No, edino, če je bil v kakšnem grmovju še kak včerajšnji...

Ampak morje je bilo pa super! Ob osmih, ko sva se vračala skozi mesto, sva pa že srečala par ljudi. Par. 

In tako se te zadeve ponavadi končajo. Ko se usedeš v avto, pogledaš naokrog in... pomahaš in odpelješ. No, prej pa še vrneš ključe teti v pekarno. In ti napiše en velik list, kao za račun, čeprav seveda nikjer ni nobene fiskalne zadeve. Zgleda pa kot račun, kaj pa turisti vedo! Pa sva bila tiho, zadeva je bila super, soba in prostori čisti, ljudje se trudijo in to nekaj velja. Kaj bi jim zameril davčni odtegljaj...

Od Zadra je potem avtocesta precej dolgočasna, le pred domačimi kraji se je treba spet odločit. Greva čez Zagreb, trpet čez Metliko, se vozakat čez Črnomelj al kako?

Pa sva tokrat celo izbrala trpljenje čez Metliko. Kdo ve, zakaj. Najbrž zato, ker tu pa res nisva bila že sto let ali pa celo več. Nisva pa zdržala celotne poti, v Težki vodi sva se ustavila na pizzi (jasno!) v hudi sopari in se po pospravljenih tanajvečjih (jasno!) komaj spravila naprej.

A do doma se nama je morala že toliko dvignila, da sva že začela razmišljat ali je doma sploh kaj za jest?

O, ja, je bilo!

Takole nekako je šlo tokrat, naše morje v letu 2016.

Večkrat po malem, enkrat na dolgo? Vedno ostaja isto vprašanje. In kolikor odgovorov na to sva že dala! Pa nikoli z nobenim odgovorom zadovoljna! Vedno je treba probat ponovno.

Zakaj pa ne?!