Turn in njegova strmina

by piskec 22. avgust 2018 10:00

V teh koncih še nikoli nisva bila in je bilo treba to krivico popravit.

Košutnikov turn mi je že dolgo delal skomine, a kdo ve, kaj naju je vedno odganjalo od tam, da dlje od Kofc, Velikega vrha nisva prišla. Parkrat sem bil v Medvodju, vedno je bila cesta precej uničena, najbrž se mi je zdelo, da tam naprej ni nikjer nobene ceste, ki bi jo zmogel brez 4x4.

Pa sem se le enkrat spravil in po kartah in netu raziskal te dostope, planino Dolgo njivo in vse tam naokoli. No, potem ni bilo več tako grozno in oddaljeno videt. Kot je pač v navadi z vsako neznano stvarjo, ko postane (bolj) znana.

Helena je bila seveda takoj za, vedno je za, sploh če je kaj novega, in sva šla, konec maja 2017.

Na parkirišču pod Spodnjo Dolgo njivo sva bila šele ob 9h! Seveda je bilo že kar nekaj avtov, čeprav kake gneče pa le ni bilo. 

Do Spodnje Dolge njive si res hitro, petnajst minut, malo se obrneš, malo zadihaš in si že tam.

"Evo ga, tja gor greva!" je tulil veliki poznavalec, ki še nikoli ni bil v teh krajih. Spoznal se pa je, o, to pa ja. Resnici na ljubo - res sva šla točno tja gor, kamor sem kazal. Se mi kdaj posreči!

"Ah, urca in pol, mimogrede!", sva pa tulila oba, še preden sva spoznala gospo Strmino.

Ker strmina je pa res bila. Taka, z velikim S. Heleni je dala veliko za razmišljat in dihat, jaz pa sem potrpežljivo čakal, sem že vedel, da bo dol grede pa zame hudir.

Takole nekako jo mahaš v to Strmino, sem in tja, sem in tja, se ti kar malo v glavi okreče.

Sem in tja pride do kakšne male izravnave, a nikoli ne traja pre-dolgo. Je treba gor, gor, naprej!

Nekje na sredi sva morala malo počit, potem sem pa spet letal, tja do grebena! Strmina mi ne dela večjih težav, počasi in enakomerno, pa gre. Heleni pa ni najbolj pri srcu, težko najde najmanjši skupni imenovalec med hitrostjo, strmino in dihanjem.

4 + 1 v vrsto. Pomlad, jasno! Zakaj se je tale znašel na flaši, mi še vedno ni najbolj jasno. Najbrž zato, ker je "ves prešerno bahav" al kako že?

Na vrhu je malce izpostavljenosti, ni pa prav hudo, dokler ne gledaš na avstrijsko stran. Starejšemu paru pred nama je padla palica po strmini - na našo stran, ne na avstrijsko k sreči - pa se jo je možakar kar pogumno, mogoče celo preveč pogumno, spravil reševat. Tokrat mu je uspelo.

Lahko pa jo seveda mahneš tudi na tisto stran dol. S sedelca gre OTK klettersteig, zame bi bilo ravno prav, kaj? Še dol si nisem upal pogledat, le od daleč sem videl zadnjo zajlo, ki pride na vrh. Tista ostschlucht je pa sploh še bolj zanimiva. O, ja. Če pa hočeš še več, imaš pa itak še Cjajnik. Same zanimive zadeve skratka.

Vreme ni bilo najlepše, nekih razgledov ni bilo. Tako sva lahko le midva za razgled.

Mene je spust precej skrbel, Strmina je bila precejšnja, jaz pa v tem letu še nevajen. A je Helena nekaj zaslišala, jaz pa videl neko premikanje. Pa sva fotoparat usmerila nekam tja in stisnila.

Ha, Belka! Čisto ta prava! Se ni pustila motit - saj res nisva bila prav blizu - videti jo je bilo zaradi varovalnih barv komaj kaj. Je treba dobro pogledat.

Mislim, da gre tukajle dol tisti ostšluht. Kakega velikega veselja pa tule človek res ne more met... 

Potem je pa Helena čakala, da sem se jaz prebil čez strme trave.

In nad mogočnimi prepadi. Tule si pri planinski koči prec takoj.

Dokler le nisem lažje zadihal in se zahvaljeval nevemkomuže, da mi treba bit kje tamle gor na Tolsti Košuti.

Pot gre daleč počez in pride na Planino Zgornjo Dolgo njivo, nama popolnoma neznano. Pa je v okolici še kar nekaj zanimivih poti, bo treba tule še večkrat it. Srečala sva tudi znance, ki so nadaljevali proti sedlu in naprej v Avstrijo po geološki poti čez meli Tolste Košute. Večkrat bo treba, res, večkrat!

Na Planini Spodnji Dolgi njivi je planinska koča, bila je kar dobro obiskana, od avta je le dobre četrt ure, ni čudno. Nama pa je pivce super teknilo, okoli enih je bilo že kar pošteno vroče.

Brez prvega nadlegovanja krav v letu 2017 tudi ni šlo. So iste kot na Veliki planini?

Se je pa izkazal potok Košutnik (seveda mu je tako ime, kako le mu ne bi bilo?), ki je bil ravno prav hladen. Ne preveč in ne premalo, za namočit!

Lep krog je bil, Strmine so naju presenetile, za gor in za dol, a so konci res lepi, mogoče le preveč oddaljeni za naju. Ob devetih sva začela, ob dveh sva se že namakala, po pivu. Ma, ja, počasna sva, ampak koga briga, je bilo pa luštno in nekaj povsem novega!

Kdaj bova šla pa naslednjič pa seveda nihče ne ve. Me prav zanima.

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Gremo markirat!

by piskec 21. avgust 2018 09:00

Mislim, da je bilo to moje prvo večje markiranje, zadnji korak pred samostojnostjo. Načelnik, jaz in Helena.

Seveda se je Helena še najbolje odrezala, prvič ji daš čopič v roke, pa že vse obvlada. In to z rdečo! Jaz se pa še vedno matram z belo in se najbrž vedno tudi bom.

Na vrsti je bila tokrat Velika planina, je treba začet, vse poti so že slabem stanju in v 2017 smo se namenili to popravit!

Pri Jurčku, ta prava markacista! Vse barve in čopiče je tokrat še Lojze pripravil.

Tako pa inštruktor in res dolgoletni markacist nariše eno prav lepo in veliko markacijo ne da bi pohodil eno samo solato!

V začetku je malce zoprno, ker ni drugega kot kamen, a ni druge, skoraj sigurno pa se bo kamen (pre)hitro zarasel.

Helena res ni imela nobenih težav in to niti z rdečo, ki se je jaz otepam ko hudič križa... Kdor zna risat, pač zna.

Vmes smo naredili še nekaj reklame za Kemplast.

Meni je pa celo uspelo risat brez očal, leto kasneje to na žalost ne gre več.

Lej ga, ko dete zgleda zadovoljen. Ha!

Srečali smo še dva kolesarja v spustu, pa ravno na nas sta naletela!, a smo bili prijazni in jih tokrat nismo (preveč) nakurili.

Trije smo delali pet ur, da smo prišli do zadnjega ovinka v strmini pod Podkrajnikom. Nikakor ne gre prav hitro! Bo pa treba tole pot še dokončat in se še spravit do Kisovca in naokoli po Planini. Mislim, da naju je Lojze preizkušal in testiral, nama dajal pogum, da sva dovolj dobra in da to lahko sama počneva.

Vse kaže, da sva test uspešno opravila.

Tags: , , , ,

domači kraji | hribi | markacisti

Štiri različne strani

by piskec 19. avgust 2018 10:24

Sem in tja Heleno prepričam, da je kak izlet super tudi za planinsko društvo, ampak, da bi pri tem ostalo in ne bi šla tudi sama pogledat, tega je pa ne morem prepričat. Kar je pravzaprav čisto prav, parkrat naju je to že kar fino rešilo. Stanje poti se spreminja, sam sem pa včasih tudi neroden in zame je vse preveč vse ok. Pa čeprav potem za naše pohodnike ne bi bilo.

V 2016 sem šel krog okoli Begunjščice, ki mi je bil tako všeč, da sem navdušil še Heleno. Ampak je bilo treba it pogledat.

Naprimer konec maja 2017 je bil en tak prav dober dan, ravno pravi za pregled poti, koče že odprte, snega ne več. Pa še zgodaj ni treba vstat, začela nisva pred enajsto! Opa!

Začetni strmini se najbolj upreš tako, da jo hitro premagaš. 

In potem si takoj na Zelenici. Ferati se bova tokrat odpovedala. No, pa tudi kdaj kasneje.

Na Zelenici čaj 1,5 €, kava 1,5 €. Prezgodaj za pivo.

Arso Bober postaja zdaj že kar nekaj časa v pogonu. To so obvezne stvari za slikat!

Potem pa spet kar dober vzpon, kjer sva se spraševala ali ne bo preveč za naše pohodnike.

Svet res zgleda hud, težko prehoden, a je vse super luštno, prehodi super izbrani in nič kaj težki.

Še pri zajli se sprašuješ ali ti je v napoto ali je mogoče bolj za v drugo smer? No, nekaterim bo tule za pomagat, a izpostavljeno ni. Lahko se pa fino pičiš.

Potem si pa že na drugi strani. In če dobro pogledal tjale dol, bi videl pot, po kateri bova šla proti Prevali.

Pri Robleku sva seveda malo počila, se poveselila z dojenčkom, ki je že res čisto mali prišel gor! Vse je kazalo, da mu gorsko okolje paše - dobro ga indoktrinirajo, od začetnih dni.

Ja, ok, tudi na Vrtači cepina še ni odpihnilo. No, tole je pa tako ali tako ena velika šlamparija - tamle gor sploh še nisva bila! Ne, res ne. Ojej, ja.

Na Robleku pivo po 3,5 €, presneto visokogorje.

Ne, ni Golica, so pa ta prave Ključavnice. Ob čisto pravem času, direkt pod Roblekom.

En cel nasad! Helena slika navzgor, jaz pa dol, lenoba.

Tole je pa tisto od prej - če bi bolje pogledal dol, bi videl pot. Kaj pa, če pogledamo gor?

In približamo? O, ja.

Klini! Malo previdnosti bo potrebno, večje nevarnosti pa ne bo. Strmine so sicer kar dobre, skotalit se ni dobro tule dol.

Koča na Prevali, v ozadju se repenči Storžič. Štrukljev tokrat nisva probala, jih bova naslednjič, čez neke tri mesece.

Pa še po prekrasno speljani Bornovi poti nazaj proti Ljubelju. V začetku kot po avtocesti.

Zakaj je treba v predoru vedno, ampak res vedno, slikat? In to vedno, ampak res vedno, tudi objavit? A to je spet ena tistih, ta obveznih? Kar nekaj se jih nabere, kajne?

Oh, spet smo razposajeni, jaz pa najbrž tulim: "drž se, ne se zaje*avat!"

Krog je torej popolnoma isti, kot je bil 2016. Čas pa je malce spremenil, zadnjič sem rabil sam 4:20h, tokrat je bilo to malce... no, pustimo to. Je bila ogledna tura, raziskovanje gostoljubja koč in podobno, ne pa tek okoli hriba.

Kako bo šele s pohodniki! Kar pripravi se na 8 h ali pa še več!

Pravzaprav bi lahko človek tale krog naredil vsako leto enkrat. Štiri povsem razlčine strani gore v enem izletu, za vsako srce nekaj, tu se je res težko izmuznit s tem, da ti ni bilo všeč.

Prekrasno, prekrasno!

Krajši potep

by piskec 18. avgust 2018 15:12

Včasih, res bolj sem in tja, greva v hribe z avtom.

Ja, res, se zgodi. Tokrat se je 20. maja 2017.

Pravzaprav sva se šla malo pogovarjat, delat plane za naprej, to pa težko delaš doma, ko te vse moti, ko je perilo za obesit, ko je trava za pokosit. Bova malo zaokrožila, se zapeljala, pogledala, kako se imajo v drugih dolinah pod hribi.

Pa še pomlad naju je vabila ven, jasno.

Najprej na Jezersko, kjer je Kočna mogočnejša od Grintovca.

Kjer je Čedca enkrat pred leti kar čez noč izgubila svoj primat.

In kjer zelenilo Anclovega sveta umika sneg vedno bolj navzgor. Ravenska Kočna v vsem svojem sijaju. Kakorkoli obrneš, ne moreš it mimo Jezerskega, ne da bi pogledal semle, za vogal.

Sva se morala ustavit ob jezeru, uf, koliko enih dolgih let je tega, kar smo s taborniki taborili tule naokoli! Nekaj sem še poznal, kako klopco še najdem.

To so ta pomladna veselja!

Pa nama ni bilo dovolj, greva naprej, na sever!

Tam naokrog se je super vozit, sploh maja, ko še ni kopice kolesarjev. Nihče te ne podi.

Če sva enkrat iskala železno vodo v Podolševi, pa sva tu ugotovila, da prav iz vseh hribov tega okraja teče precej železnine. Sva morala vse pretaknit, tudi na avstrijski strani.

Malo pred Logarsko sva zmaja pustila pri miru, nama sicer ni zgledal preveč strašen, je pa pisalo, da je pot zaprta. In sva se tega držala. Kam bi pa prišli, da greš na izlet z avtom, potem ti pa kamen na glavo pade. Heh, mogoče bi se pa podala tja gor po stotniji stopnic, če bi le imela čelade.

Tako pa zmaja nisva vznemirjala.

Nato pa je bil že čas... da kaj pojeva. Najprej je bilo treba plačat 7 € za vstop z vozilom v Logarsko. Dom Planincev je bil zaprt, Logarski kot pa odprt. Kot vedno, tu sva res že kar nekajkrat bila. In bila vedno zadovoljna z obiskom.

Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Zadovoljna! 23,50 €, pivo 2,30 €.

Po kosilu pa na sprehod do Rinke - ja, res sva rekla, da ne bova nič hodila, ampak saj do Rinke pa res ni izlet. To je le sprehod! 

Dobro sem trebuh not držal, ne? Opozorilo, da se slika, pride v zadnjih časih vedno bolj prav! Vsaj slike so lepše...

Orlovo gnezdo je bilo odprto in prvikrat se nama je primerilo, da sva zavila tja gor. So nama že dišale borovničke, je bilo treba po kosilu malo pogret želodčke.

In ker so hribi zraven - ne gre drugače, kot da iščem poti. Na Kamniško sedlo naprimer.

 

Pod Ojstrico čez Škarje na drugo stran. Opa je še snega!

Se je treba pozanimat ali je zastavo s Kamniškega sedla čez zimo odpihnilo. Ok, ni je odpihnilo, super.

Ampak ene borovničke niso nobene, če pa še ene spiješ, te pa že v hrib kar samo nosi. Vsaj gor do Rinke?

Umetniško delo!

Pogledat čez, v globino. Nekdo je bil tule prav razigran in čez nisem prišel suh!

Nazaj grede sva šla malo počez, iskala zanimive kotičke in našla polno zanimivih stvari.

Slikala pa sva se pri isti bukvi kot pred leti.

O, pred davnimi leti, skoraj celih petnajst je že od te slike. Bukvi se prav nič ne pozna, Tamaučku pa kar veliko.

Namen sva imela tudi spat tam kje naokrog, a naju je potem nekako zvleklo kar domov.

Dolgi pogovori in pričakovanje sprememb naju vznemirijo in kar težko se je obdržat na istem kraju. Vedno naju vleče naprej.

Kot je tudi najbolj prav.

Tags: , ,

domači kraji

Planinci na Kamenjaku

by piskec 29. julij 2018 10:10

Res je, Helena je že vse spisala, celo leto bom capljal zadaj, ampak se ne sekiram. Zgodbe se lahko pišejo za naprej, za levo, desno ali pa tudi za nazaj, to pa res ni problem. Ha!

Sredi maja 2017 smo šli planinci PD Domžale na Kamenjak.

Midva sva bila že večkrat tam, a - kot se je izkazalo - ne povsod. Kako pa kaj Gornji Kamenjak? 

Pri organizaciji so nam pomagali stari prijatelji iz PD Glas Istre, med njimi Ingrid in Marjan. Pripeljali so še par svojih pohodnikov in nam razkazali kar nekaj nam še nepoznanih kotičkov.

Že avtobus smo pustili kdo ve kje.

In Gornji Kamenjak se je res pokazal v svoji lepoti. Sredi maja pa sploh, kaj vse ni cvetelo!

Kar nekaj se nas je nabralo, ne? O, ja, za v Istro je vedno gneča!

Rudniški rovi,

zaščite pred vročino,

in nekaj besed o dinozavrih je bilo tudi treba rečt!

Sicer rabiš nekaj domišljije, pa vendar.

Noge smo le namočili, kaj več pa ne bi. Sredi maja...

Čisto na koncu sveta. No, nekega dela sveta.

Seveda smo se ustavili še v Safari baru, edini je, ki je odprt že maja. Dobro jim gre, presneto dobro. Šli so nam še tako na roko, da so nam dva starejša pohodnika odpeljali do avtobusa, ostali pa ajde peš! Po cesti sicer ni bilo kako veselje, a se je vseeno našlo še polno dehtečih rožic v okolici!

Na koncu sploh ni bilo malo, dvajset km za več kot 50 pohodnikov! Sploh ni malo!

Na poti domov je bila zaradi nesreče ena velika gneča na avtocesti. Ni bilo druge, kot da gremo še kaj spit in pojest - k Viki burgerju. Tam smo počasi jedli in gledali na črnokalski veliki viadukt povsem zabit z avti. In ker po kar nekaj čakanja še vedno ni bilo nič bolje, je avtobusar po lokalnih cesticah le našel pot do Kozine. Ah, kje so tisti časi, ko smo se približno tako prebijali čez Črni kal in iskali vse možne poti, da smo se izognili gneči - ali pa padli v še večjo.

Nam je tokrat dobro uspelo, smo pa morali imet zaradi tega še par postankov - stranišče je pač hudir.

Maja, ja, maja je treba it na Kamenjak - same rožice!

Tags: , ,

po svetu

Po čemaž!

by piskec 18. julij 2018 17:14

Kot vsako leto, sva tudi v letu 2017 pozabila na čemaž. 

In sem moral na hitro gor, kljub ne najboljšemu vremenu. Enajstega maja je bil ravno pravi čas, na hitro sem jo ucvrl od Calcita po lovski do Kisovca.

Kjer sem že takoj na začetku srečal Tomija in eh...

No, zadeva se ni končala najbolje, se pa vseeno nisem izgubil v vsej tisti megli. Res se ni nič videlo.

Pravzaprav vsak trenutek manj.

Jaz pa sem nekje tam vmes spustil s sebe nahrbtnik in šel nabirat čemaž. Kako sem mislil v tisti megli potem najti rukzak, sicer ne vem, sem pa imel presneto srečo. Izgubil sem le prstan, sebe in rukzaka pa ne.

In nabral sem le čemaž, nič podleska, nič šmarnice. Pametno.

Ni pa bilo pametno vse ostalo.

Še dobro, da se nekatere neumnosti končajo srečno, najbrž bi moral biti nekomu večno hvaležen.

Tags: ,

domači kraji | hribi

Mini Maker Faire

by piskec 18. julij 2018 14:57

Maja 2017 je bilo že to!

Enkrat, na začetku našega ukvarjanja s 3D tiskom, smo bili v Trstu, lani pa, evo, v Ljubljani.

Zanimiva druščina navdušencev, še celo nečakinjo sem srečal! Malo sem pogrešal še bolj odbite ideje ali pa vsaj bolj nenavadne.

Je pa prišel tudi predsednik vlade. Sam sem se skril in pustil Heleni, da se znajde.

Več takih bi moralo bit, več!

Pa še jaz!

Kakega velikega vpliva na poslovanje sejem ni imel. Se pa spoznaš z nekaterimi navdušenci, ki izdelujejo kake nenavadne stvari. No, več izdelkov, oziroma vsaj prototipov sem pogrešal, a tole je bilo prvič v Ljubljani. Mogoče se je v 2018 kaj spremenilo/popravilo. Tega pa na žalost ne veva, ker naju ni bilo.

 

Tags: , , ,

dogodki | Simbiont

Šenturška gora

by piskec 6. julij 2018 17:00

V začetku maja 2017 sva morala peljat Tamaučka na nek turnir v Komendo. Pa potem bi bilo treba seveda še ponj.

Kako to narest, da se ne bi samo vozila naokrog, kar gre meni pošteno na živce? Je v Komendi kaj, kamor bi lahko šla?

Kak hrib?

Seveda je! Šenturška gora. Dolgo nazaj smo tule celo že šli, na poti iz Krtine na Krvavec

No, tokrat namen ni bila prav dolga hoja. Ene tri, štiri ure bo pa treba porabit. Začela sva na parkirišču pod Planinskim domom PD Komenda.

Vreme je bilo kilavo, nisi vedel ali bo dež ali sonce, največkrat je bilo vse naenkrat. Še močerade je čist zmešalo.

Je pa pot zgledno urejena.

Ni vsaka brv most. Moraš že imet posebne zasluge!

Pa še kakšna kuna se najde. Nepremikajoča, nagačena. Pod drevesom. Hm?

Gor sva razmišljala, da bi šla kaj spit, a ni bilo prav veliko časa. Pa še pot navzdol sva morala najti. Seveda nisva šla po isti, čemu le? A na karti je vse še staro... tako, da sva malo iskala in se razgledovala naokoli.

Še malica pri cerkvi in sva jo že pičila po drugi poti navzdol.

Ta mi je bila bolj znana, po tej smo šli takrat gor.

Pa sem se prej celo pot čudil, kako to, da ni nikjer klopc in zvončkov... Vse je nekam manjkalo. Čudno, res, če pa greš po drugi poti, ne?

Vreme se naju je usmililo, ali pa tudi ne, na koncu je postalo vroče, da je bilo treba nujno it na pivo. In seveda je ravno takrat, ko sva se usedla, klical tamauček, da je fertik. Ah, se je žrtvovala Helena, sicer pa dvorana ni bila daleč, sem ju počakal. In še enega potem spil. Po 2,20 €.

Smo jo pa ob odhodu le uspeli poslikat, domačinko!

Tags: ,

domači kraji | hribi

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Eh, v vsakem primeru si boljši od nas ;) [Več]
  • Kepa (3)
    piskec je napisal: Res je, precej kampanjsko tole obdelujem... Namest... [Več]
  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Uf, odkar več ne objavljaš na Facebooku opažam,da ... [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    piskec je napisal: Če ne bo sestanke, ne bo vzpodbude! :) [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    Helena je napisal: Le zakaj sploh dvom? Tole postaja najina prepoznav... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS