V zadnji dan leta 2007 sem se zbudil, kot, da bi me nekdo celo noč pretepal.

Prav super za kakšne novoletne aktivnosti in ponočevanja!

Vročina le še raste, pri 38.1 se je zdajle ustavila. Počasi bom začel govorit nesmisle in to bo moje praznovanje. Prav enkratno.

Se pa vlečem že cel dan kot megla, jasno, z vročino, slabostjo in glavoboli ne morem prav veliko počet. Še za v klet se oblečem, kot, da bi šel ven, ker me kar naprej zebe.

Še dobro, da nisem moral česa velikega danes počet. Pa sva s tamaučkom pazila en na drugega. Oziroma on bolj name, kaj čmo.

Kakorkoli mi je tole leto zdaj zagodlo, sem vseeno z njim zadovoljen. Zelo zadovoljen. Čisto lahko, da je nekako prelomno, kar nekaj idej se je rodilo v tem času. Sicer bodo izpeljane v naslednjih letih, a pripišemo jih lahko dvatisočsedmemu.

Veliko dela je bilo opravljenega, veliko. Nič kaj dosti nismo zabušavali, zelo malo časa je šlo v nič. Zato pa je minilo, kot bi mignil. In tako je tudi prav.

Veliko raje gledam naprej, kot nazaj. Zato lahko 2007 rečem le: adijo!

Vse me boli. Še posebno danes. Takega muskelfibra pa že dolgo ne...

No, ja, sicer pa je vseeno.

Desetko smo pretekli, v nič kaj zavidljivih razmerah. Sicer pa jih nismo prav nič opazili, saj smo kar naprej nekaj nakladali. Narava okrog nas je blestela, vse v ivju, snegu, prav enkratno!

Saj sem se delal sitnega, a mi ni šlo najbolje, med tekom me pravzaprav nič ni motilo in sem bil več kot zadovoljen. Še celo vse klance sem pretekel in se nisem na celi progi niti enkrat ustavil! Kar je zame pravi uspeh. Zadnjič jih nisem mogel.

Res je, da smo najbrž zaradi tega imeli malo slabši rezultat, čeprav še vedno boljši. Tek v klanec mi gre pač počasneje kot hoja. Pa sem pri tem še oba fanta bremzal.

Ponosen sem, če povem po pravici. Ponosen nase in na oba fanta. Ponosen na Heleno, ki se je tudi pogumno spustila na celih deset km. Prav nič ni tole mačji kašelj, pa še sama je morala hodit, kar je čisto drugače, kot v ekipi.

Ni kaj, srčni smo bili. Spet!

Slik je tokrat dosti manj, to gre pač pripisati neugodnim vremenskih razmeram. Tako niti spremljevalna ekipa ni bila potrebna.

Po teku pa še pogostitev, kot še dolgo ne! Tja do treh zjutraj sem zdržal, več pa ni šlo. Tudi 10l smo skrajšali na 9l. Kar pomeni, da je bilo piva ravno prav!

Po dolgem, dolgem času druženje, kot si ga lahko samo želiš! Mirno in spokojno, brez tekanja, živciranja in podobnih stvari. Vse se je ustavilo, mi pa smo se fino imeli. In če bi zapadlo tri metre snega, da še štirinajst dni ne bi mogli nikamor, nas prav nič ne bi motilo.

Ne bi kaj preveč zahval pisal, saj veste, da sem vam presneto hvaležen, kajne?

10.380m, 1:18:11, 173obratov, max 187 obratov, 947kCal, 7:34/km.

Še dolgo se ne bomo domenili glede dolžine. Ampak saj to ni važno. Približno takole je šlo.

In ja, uspeli smo! Pri minus pet ali tu nekje.

Rezultat prejšnjih B10 smo izboljšali, sicer ne za veliko, ampak za nekaj pa le. Pa še jaz sem tekel celo progo, s čimer sem druga fanta sigurno malo zabremzal.

Skratka, ponosni smo lahko!

Več podatkov bo še sledilo, tole je online javljanje.

Mater smo norci!!!!!

Si pa nisem mislil, da bo takole zapleteno. Po parih urah raziskovanja sem namreč tam, kjer sem v začetku bil. Lahko sem pa celo par korakov nazaj. Če črto potegnem pod vse, opazim, da nimam pojma. In to je edini izkupiček vsega zbiranja informacij. Super.

Omislil sem si namreč nakup .si domene.

Kar bi moralo biti otročje lahko. Vsaj tako sem si mislil, glede na izkušnje kupovanja ostalih domen.

Japajade.

Vse svoje domene (.com, .net ipd.) sem dozdaj kupoval pri active domain. Neverjetno - otročje - lahko. Vse, kar potrebuješ, je kartica. Enkrat sem malo raziskoval in sem si izbral pač njih. Kar nekaj zadev dobiš zraven in to ravno tiste, ki jih potrebujem. Za slabih deset dolarjev na leto pri njih dobim:

• domeno,
• kolikor hočem poddomen,
• preusmeritev na katerikoli IP hočem,
• preusmeritev e-pošte in to kolikor hočem,
• vse skupaj lahko spreminjam kadar in kolikor hočem.

Vsaka sprememba se pozna prej kot v dveh urah. Res, z njimi sem popolnoma zadovoljen, upam, da bo tako tudi ostalo.

Seveda sem šel s takimi izkušnjami tudi na slovensko sceno, na lov na .si domene. Pa zgleda, da sem malo uštel. Tole namreč nikakor ni lahko. Sploh ne enostavno. Na koncu si niti približno ne predstavljam, kako naj to sploh izpeljem in koliko me bo to sploh stalo.

Moje želje so naslednje:

• ker imam svoj web strežnik, bi rad preusmeritev na svoj IP - ta se načeloma zelo redko ali pa celo nič ne spreminja,
• če že imam domeno naprimer mojdomena.si, bi rad takoj tudi email info@mojadomena.si, ki bi bil preusmerjen na nek drug obstoječ email,
• poddomene pridejo še kako prav, ne vem zakaj bi moral samo pri eni (www) ostat.

Meni se te želje ne zdijo prav zapletene niti ne toliko nenavadne.

Ker pa nikjer nisem mogel najti niti enega ponudnika, ki bi mi ponujal vsaj približno nekaj takega, zdaj ne vem, ali sem jaz butelj, ali pa tega res nikjer ni.

Hudimana, na koncu začne človek razmišljati o postavitvi svojega DNSja, pa email strežnika, pa... ampak to se mi preprosto ne da. Mašinerije je doma že tako ali tako preveč. Da pa bi zaradi ene domene gostovanje vzel, je pa vseeno malce neekonomsko.

Malce sem računal da domenco, ampak tudi tam nič pametnega našel.

Zdaj, na koncu, se mi zdi, kot, da smo v tej ljubi deželi spet nekaj pametnega pogruntali. Nekaj čisto po svoje. Tako kot vedno, ko se trudimo z regulacijo in usmerjanjem. Samo težave povzročamo vsem naokoli sebe in to čisto brez potrebe. Zraven pa pojemo še cel kup danih obljub, kot so naprimer .si domene za fizične osebe... In vse to se nekako ponavlja in ponavlja, pri vseh možnih stvareh, ne samo v računalništvu. Navadni ljudje se pa je*emo iz dneva v dan kar naprej.

Torej, če ima kdo kako idejo, kako bi morda lahko le prišel do mojih želja, prosim!

Se mi zdi, da bom drugače raje pri vseh ostalih domenah ostal in .si pustil pri miru.

Zadnje pol leta hitimo, da na naše smetišče spravimo vse, česar ne potrebujemo.

Odločeno je bilo namreč, da deponija odpadkov v Dobu preneha obratovat s 1.1.2008. Dosegla je že najvišjo višino, ki je bila določena s strani države.

Seveda pa se je vse zakompliciralo. Namen je bil odpadke vozit v Celje, kar pa podraži odvoz za štirikrat, na kar pa država ne da privoljenja. Jasno, ne?

Torej ostajamo pri našem smetišču, o katerem imajo vsi veliko povedat, še najbolj to, da Dobljani živijo od njega na veliki nogi. Tako se sem in tja sliši kaka privoščljiva beseda o tem, kako bo življenje na Dobu po zaprtju deponije. Seveda, saj smo ljudje. Ne maramo, da kdo boljše živi od nas. Za tiste, ki slabše živijo pa nas boli briga... Torej napadamo dokler nismo na vrhu, potem se pa branimo.

Jah, zanimivo. Ampak mene to nič kaj dosti ne gane. Na smetišče sem odpeljal že skoraj vse, kar se je dalo in kar je bilo smetišču namenjeno. Razen salonitk s strehe garaže. Te bodo pa še malo počakale. Da se garaža porihta.

Je pa na smetišču vedno zanimivo, tamauček vedno sili tja, kot, da bi prodajali sveže žemljice. Čeprav smrdi in čeprav je vse usrano, blatno in raztreščeno... kaj pa vem... vedno se mi zdi, da fantki tja radi zahajamo. Polno zanimivih stvari, čeprav odsluženih, razbitih in polomljenih.

Ko jih tam v kotu vidim, prašne, zapuščene in razbite, se mi kar milo stori. Vse, čisto vse, bi vzel s seboj domov...

Jah, včasih dobiš darilo, ki ga sploh ne pričakuješ. Od nekoga, od katerega bi najmanj pričakoval.

Zato pa je bilo to res pravo presenečenje.

Iprom mi je poslal Slovar spletnih izrazov z naslovom: Under construction; v nastajanju.

Zdi se mi čisto kul ideja. S polno praznimi stranmi, kjer lahko vpisujem manjkajoče fraze, besede in podobno.

Ja, meni se zdi prav luštno.

Zdaj ga moram samo še začet uporabljat. Ta bo težja, upam pa, da bo šlo...

Če je kdaj čas, da ste doma, je to danes. In jutri. In pojutrišnjem.

Za vse bo še čas. Naj se te par dni vse skupaj malo ustavi. Nikamor ni treba noret, nikamor ni treba hitet. Vse se bo še dalo postorit.

Sicer pa je zunaj sneg, led in mraz, samo še kaj se vam lahko zgodi.

Bodite srečni in veseli, zato vam Krtinci vsem voščimo Vesele Praznike!

Sem se že navadil. V takih časih se to rado dogaja, človek pa se tudi iz izkušenj veliko nauči. Vsako leto je isto, kot pokvarjena plošča.

Zato sem le stoično odkorakal iskat denar, ko so POSi po celem BTCju prenehali delovati.

Vendar to ni bila lahko naloga. Najprej čisto na sever, do bankomata, kjer sem se na petah obrnil takoj, ko sem videl vsaj petnajst ljudi v vrsti. Potem sem bil pameten in zvit kot lisica in sem šel do drive-in bankomata, čisto na jugu. Ha! Pa vas mam, sem si mislil! Bistre buče, kot sem jaz, ne more nič ustaviti!

Japajade.

Bankomat so popravljali... Ma, ne moreš verjet!

Potem sem se sukal okrog enega bankomata, ampak je bil že prazen, kmalu nato se je to dogodilo tudi drugim. Super. Tako sem samo počasi odšetkal čisto nekam drugam, ven iz BTCja, tam dvignil denar - hura! - in odšetkal spet nazaj.

Kaj pa čem...

Vse za tisto majčkeno prgrišče baterij. Kako bi šele bilo, če ne bi imel še vseh daril... Ojej, si sploh ne predstavljam, najbrž bi komu vrat zavil.

Mrzli smo, ko odpove tehnika, ničesar več ne moremo. Kar pa - pravzaprav - sploh ni slabo. Vsaj ne zapraviš toliko. Morda bi pa moralo to postati pravilo. A ne bi bilo fajn? Naprimer od 20.12. do 5.1. nič ne dela, noben POS, noben bankomat?

Samo še našim otrokom bi moral to nekdo razložit, pa bi bil mir.

Po eni strani se mi pa zdi, da sem samo jaz padel v ta mrk... Nihče se namreč ni pretirano jezil ali razburjal. Kar mi je bilo precej čudno. Ali pa smo že vsi navajeni predbožičnih mrkov, kaj?