Popotnica za Simbiont d.o.o.

by piskec 4. december 2013 14:36

Tokrat začenjam(o) drugič.

Takole sem prvič odnehal, ni šlo, ni imelo več smisla rinit z glavo skozi zid. Približno dve leti sem potem zdržal v mali firmi, kjer se je življenje odvijalo vsaj šestkrat hitreje, kot v kaki veliki. Zato je bilo dve leti kar presneto veliko. 

In potem me je spet držalo. Par mesecev nadziranja kapacitet na sončni upravi me je še dodatno utrdilo v prepričanju. Gremo mi po svoje, ponovno!

Marsikaj se je zgodilo v vsem tem času in najbrž se še marsikaj še bo. Nisem še obupal, še vedno brcam, zato se pravzaprav ne bojim. Življenje je vsekakor zanimiva štorija.

Tokrat sebi in ostalim okoli mene odpiram priložnosti, kar daje vsemu še poseben pečat. Je bolj odgovorno, a zato tudi bolj dinamično in zanimivo.

Plan je super, nekatere stvari so potrebne, druge pomembne, tretje pa nadvse interesantne. 

SIMBIONT

Vse stoji na osnovi našega Simbionta, podjetja, v katerega verjamemo:

  

Izdelujemo spletne trgovine in spletne strani, organiziramo dogodke, veliko pa stavimo na 3D tisk, ki pa ga imamo trenutno še v razvoju - ni enostavno in terja čas.

 

 

 

GEOSTIK

Razvijamo geoStik in celoten informacijski sistem zgrajen na njegovi osnovi. Tega je - kakor opažam zadnje čase - presneto veliko. Nov servis oz. storitev v okviru tega je Okolje!

 

 

DAMPET.NET

Med bolj zabavne, a nič kaj manj resne,  uvrščamo naš zabavni projekt dampet.net! To bo posebnost, kjer vsebine le še čakajo, kdaj pridejo na vrsto!

 

Sta pa objavljeni že dve igrici, predvsem za otroke, a tudi staršem kdaj kaj takega ne bi škodilo!

Prva igra je Božična zgodba

druga pa težko pričakovano pismo za Dedka Mraza!

Povejte naokrog, škoda je, da potem Božiček ali Dedek Mraz ne bosta imela dela. Naj jima želje popestrijo tale mesec!

Prispevkov za sproščeno branje je pa tudi že nekaj, piše jih naša Betka!

Začeli torej smo, naporni dnevi so za nami in pred nami, torej nič novega. Še se bo dogajalo in še bomo pisali in pisali zgodbe.

In to je to, kajne?

 

Tags: , ,

geostik | Simbiont

Krvavec

by piskec 29. november 2013 15:14

Po mojem prvem raziskovanju je kar dolgo trajalo, da sem še Heleno peljal v tiste prelepe konce.

Izbrala sva si kar en četrtek sredi novembra, še pred snegom. Dolgo že nisva nikamor takole šla.

Prav nič naju ni motilo, da dan ni bil najlepši. Lepota se nahaja v vseh možnih stanjih in tudi megla je del nje.

Tokrat nisva začela čisto spodaj, skoraj do Markovih ravni sva se le pripeljala - pod zadnjimi strmimi ovinki je bil že parkiran avto, pa potem nisem tvegal. Bova pa že skozi dala še tiste štiri ovinke, ne?

Megla je bila kar ok, mravljišča pa ogromna. Zima bo huda, ne?

Potka je luštna, midva jo pa počasi mahava. Nikamor se nama ne mudi, gre pa kar samo od sebe.

Vreme je vedno bolj super. Spodaj je megla, gor pa oblak. Le vmes se kaj vidi, naprimer lovska koča, ki se jo spomladi seveda mimogrede zgreši.

Meglo je pa treba slikat!

Do Planine Koren ni več daleč, mimogrede sva tam. Oblak je tudi tam.

Helena ima ideje, da bi šla čez Ježa, ampak to ne gre kar tako... snega tule res ni, a gor sigurno je. Saj danes sem malce bolj pripravljen kaj raziskovat, toliko pa že spet ne!

Zato jo mahneva še proti Krvavcu, tole počezno potko smo si ogledovali že parkrat.

Potka, ki sicer ni markirana, se izkaže za super potko! Le prav veliko je ne morem slikat...

Na vrhu pa se moraš prebit mimo varovalne ograje za smučarje. Nič težjega.

Obvezno se je treba slikat še na sedežnici, za naslednji dan so napovedovali sneg. Počasi se bo začelo!

Naju pa prestraši delavec, ki gor na vrhu ploščadi štima neko vremensko postajo in na ves glas kriči kolegu v hišici: "a zdej pa deua?"

Malo naju je ustrašil, iz tiste megle gor nad nama, se je zadrl ko kak norec. Sva kar malo poskočila. Upam, da sta postajo zrihtala.

Snega se je tudi nekaj našlo. Sem se mu raje kar izogibal. Še čez glavo ga bom imel, se mi zdi...

Pr Florjanu sva šla neki malega spit in se malo pogret. 

Dol sva jo pa potem ubrala po ta srednji poti. Po delu te sva nekoč prišla gor, zdaj sva pa komaj odcep našla. Nove table kažejo le v desno in levo. K sreči imam karto v glavi, začetek poti hitro najdeva.

Začelo se je kar super. V velikem stilu je nekdo naredil prehod čez pastirja.

Do odcepa proti Kamniškem vrhu gre v redu, potka je majhna, a se jo vidi.

Po razpotju pa sva spet na novem, tu še nisva hodila. Imam nek čuden občutek, da tole ne bo... in res ni. Pot se kar naenkrat izgubi. Zavija preveč v desno, pa podor in...

Helena bi jo sicer kar dol mahnila, jaz pa bi raje kako markacijo našel. Malo se pomatrava in na koncu jo le najdeva. Pot gre spet zelo v levo, najbrž je kaj spremenjeno zaradi podora. Slabo opazno. Torej zelo v levo, čez graben, po ozki, ozki potki med strmimi mokrimi travami (kjer začuda ne tulim) potem si pa hitro spet na križišču, kjer sva zavila proti Pl. Koren.

Še blaten in dolgočasen kolovoz, par ovinkov in sva pri avtu. Vsa vesela in zadovoljna. Lušten izlet in to v skoraj popolnem miru, v prekrasnem mokrem gozdu. Ja, tudi megla in oblak imata svoje čare!

Jaz sem vsekakor bil zadovoljen. Se je poznalo potem na kavču!

Tags:

Spet ena o plinu

by piskec 22. november 2013 17:54

S plinom imam - vsaj tako zgleda - večne težave.

Januarja 2007 sem že jamral o jeklenkah. Pa potem spet septembra, joj, kako bi bilo dobro imet dve! Pa potem sem 2008 dobil genialno idejo (najbrž po tem, ko ga je spet zmanjkalo), kako bi lahko gor montirali števce ali pa pametne materiale.

Danes smo 2013. Od takrat se je spremenilo ogromno zadev!

1) Dobili smo zelene jeklenke! Bio, eko, whatever. Vau! Mnogo boljša, učinkovitejša in sploh in oh jeklenka.

2) Pri nas smo nabavili še eno jeklenko!

Skratka, vse je šlo na bolje, kar bi moralo pomeniti, da je zdaj vse super.

No, pa ni.

Glede prve stvari bi najbrž vsak ugotovil, da ni popolnoma nobene razlike med prejšnjimi in zdajšnjimi jeklenkami. Razen barve, oblike in plastičnega pokrovčka. Pa 10 kg ni več 10kg, ampak samo še 9.8kg. Bio. Eko. Ali nekaj takega so nam prodali. In spremenili obliko, drugega nič. Nobenih pametnih materialov. Nobenega števca. Nič.

Beda.

Glede druge točke pa... no, takole je šlo enkrat te dni:

"Heeej, plina je zmanjkal! Dej prnes tisto drugo jeklenko gor!" se je prav pred kratkim sredi kuhanja oglasila Helena.

Tukaj - moram priznat - nastopi tista mučna, mučna tišina. Ko se ti v grlu naredi cmok in nikakor ne moreš na hitro česa odgovoriti. Ne moreš. Si tiho kot rit, tvoji možgančki pa besno premlevajo, kaj naredit. Pa ne najdejo nobene rešitve.

Seveda Heleni to ne ostane skrito. Takoj ve, v čem je stvar, takoj! "Oh, pa ja ne... Aaaaaaa!"

Jasno, nedelja. Še ta, dodaten, udarec!

Ja, celi familiji sem se zelo priljubil. Ker so morali vsi malo dlje čakati na kosilo. Kako pa tudi ne bi?

Saj bi rekel, da je sreča, če imaš doma kamp opremo (ki celo ni prazna), a sem se vseeno preveč bedno počutil in tega tudi nisem razlagal naokoli.

Potem sem se do naslednjega dne raje malo skrival in nisem nič izzival in se izpostavljal. Hitro bi dobil kaj servirano nazaj. 

In tako sem se v ponedeljek zjutraj najprej spravil v štacuno. Po plin. Po obe jeklenki.

Malce sem skeptičen ali bo naslednjič kaj bolje. S temle plinom so namreč same težave in kar naprej se me izogiba.

Mogoče bi me pa rešile 3 jeklenke, kaj?

Tags:

hiša | osebno

Sladkih 6 2013

by piskec 18. november 2013 15:15

Eh, Sladkih 6!

Tokrat sedmič, jaz pa šestič.

Malce bolje ko lani, a nič kaj zadovoljivo. Ali pa, kakor vzameš. Če bi bil tekač, bi moral bit nezadovoljen, če pa nisem tekač, je pa 22,8km čisto ok.

Kolikor treninga, toliko teka. Če začneš dolg tek trenirat v zadnjem tednu - ko vsi drugi počivajo - potem se ni za čudit.

Čisto ok, torej. 

Deževat je začelo kmalu. Zelo kmalu po startu. A se mi zdi, da prav nikogar ni motilo. 

Dež je le zelo otežil, če si hotel le hodit ali pa če bi hotel še kak km narest. Pa bi se moral ponovno preobleč in tako naprej. Komu pa se to da...

Tistih 22,8km sem zdržal v enem kosu, niti ni bilo tako hudo, le počasi je šlo. A je šlo. Nobenega smisla pa ni imelo nadaljevat. Trudil bi se lahko za kak rezultat, ne pa za kar nekaj in da potem naslednji dan razpadem. Naprimer za kak maraton bi se že splačalo potrudit, a sem bil še preveč daleč od njega, preveč...

Pa sem nehal in spet pomagal točit čaj.

Na koncu sem se hotel še dokopat do nagrad in pokalov, sicer ne ravno s tekom...

Nikjer nikogar, samo jaz in pokali... Ah. Še darilnih vrečk bi lahko nabral, da bi jih komaj nosil!

Pravzaprav sem zadovoljen, ker je bilo kilometrov več kot lani. Tudi to je že nekaj!

Mogoče pa naslednje leto začnem trenirat dva tedna prej, a? Ah!

Ana, Marjetka, Rajko, hvala! Tole meni še vedno ostaja obvezna udeležba! Torej še drugo leto!

 

Tags:

pr norch

Kamniško sedlo

by piskec 13. november 2013 19:08

Mislim, da letos do septembra sploh nisem bil na Kamniškem sedlu.

Nisem povsem prepričan in že to je pravzaprav čista groza. Na Kamniškem sedlu? Ma, tam gor bi moral biti velikokrat, ne pa prvič septembra... Nič dobrega tole.

Tole je bilo 8.9. in s Tamaučkom sva se namenila na Brano! Ja, direkt gor. Mora mal kakšen klin začutit (od tistih treh), sem si rekel in sva šla.

Malo sva požrla ponos, ker gredo ta pravi deci čist od spodi, in začela z Jermance.

In potem nisva prav nič slikala do vrha. Skoraj čisto do vrha. Sva kar letela in letela in nič počivala in nič jedla, pila, niti lulala. Lepo sva hodila, klepetala in kar naenkrat

direkt za na facebook, jasno. Oče in sin in Kamniško sedlo.

Kar tako mimogrede, dobro nama je šlo, res!

Potem pa jo mahneva proti Brani... pa naju za robom najprej skoraj odpihe, potem pa naju napade še oblak. Bljaki.

Hja.

Par minut še do razpotja, pa naju že kar dobro zebe, malce več bi potrebovala za tole. Bo treba Brani pomahat, nima kakega velikega smisla.

Še pogled h Kotličem, kjer sva se zadnjič s Heleno potikala - komaj, da se kaj vidi

sledi še obvezno slikanje na Sedlu

in do... do... do tistega, kar je Tamauček komaj pričakoval!

Škoda, da nisva šla povsem od vrha, kakšen nasmešek bi šele potem imela!

Kaj, potem pa sva že skoraj dol, kaj pa čva?

Malo nama je hudo za Brano, ki je bila prav cel dan v oblaku, malo pa nama tudi ni. Saj sva se imela čisto super!

Takole nekako je to zgledalo!

Sem pa le našel, da sem par let nazaj to že enkrat snemal. Mislim, da takrat, ko smo šli s Krti. 2006? Aja?

https://www.youtube.com/watch?v=iQJfcN56xjk

Tags:

Slemenova špica

by piskec 4. november 2013 15:32

Oooo, pri tehle mojih objavah sem velikokrat zelo pravočasen. Poleti pišem o izletih v snegu, pozimi o tistih v vročini...

Včasih na kakšen izlet pozabim, včasih pa samo čaka in čaka in čaka. Na objavo. Pa ne mislit, da vem, zakaj čaka. Pač čaka.

Tako je tale Slemenova špica tudi čakala. Čeprav samo na tričetrt, ker četrt sem jo že objavil.

Hm, morda je pa ravno zaradi tega čakala, kaj?

Prvi september je bil. Dan za na Mojstrovko in Slemenovo špico s PD Domžale. Eni bi šli na Mojstrovko, tudi Helena, eni pa na Slemenovo špico, jaz.

Pa bi jaz tudi šel na Mojstrovko, a nekdo bi moral vsaj vedet, kje je Slemenova špica. Seveda sem se na hitro javil, čeprav je bila nazadnje tam Helena, in dileme o tem, ali si bom upal plezat, ni bilo več. 

Tako si nekateri zagotovimo miren spanec. Čeprav nam je potem malo žal.

Prvi september, ko je bila napoved, da bo vreme kar ok. Pa smo najprej stali v gužvi na avtocesti, 500m od odcepa. Za las.

Toliko časa smo čakali, da je začelo deževat.

In je potem deževalo, pršelo in kapljalo dol z neba. Ravno toliko, da ne bi bilo za plezat po vsej tisti mokri steni.

Zato je padla odlo��itev, da gremo vsi skupaj na Slemenovo špico, Mojstrovka bo pa počakala do naslednjič. Če je že čakala par let, bo pa tudi to še zdržala.

In smo dajali pelerine gor in smo dajali pelerine dol.

Tja do roba je šlo zato počasi. Gor, dol, gor, dol. Pelerine.

Ampak potem je pa večinoma nehalo kapljat. Ni bilo ravno jasno, so se pa hribi le videli, Škrlatica...

Na poti proti Slemenovi špici

malce pogledujemo proti steni, kjer bi morali ravno zdajle viseti.

in smo že hitro pri znamenitih jezercih.

Slik naredi vsak seveda milijon.

Je pa povsem res, da je vse skupaj res veličastno in ni čudno, da je tole eden največkrat videnih motivov. Jalovec, macesen in jezerce. 

Me pa res zanima kdo pospravi les iz jezerca? Na veliko slikah ga namreč ni. Kakšna služba? oskrbnik z Vršiča? Nadebudni fotografi?

Skok še na vrh, skupinska

pa malo manj skupinska

Evo, tukaj je bilo že vroče, dež pa se je povsem poslovil. In že so nekateri jamrali, kako to, da nismo šli plezat...

Čas še za malico

kjer se je Tamauček kar precej igral

z vsem, kar ponujajo današnji fotoaparati.

Mi pa čez sneg še nazaj, pod steno

lepo v vrsti smo razmišljali kako nas je dež spet opetnajstil.

Tako nam (jim) je namesto plezarije ostala le Ruska kapelica.

In sem pa tja kakšna oslarija.

Če plani niso doseženi, a to pomeni, da je bil izlet brezveze? Ne, seveda, da ne. Slemenova špica je vedno super, v vsakem vremenu, tudi pred, med in po dežju. Razgledi so res veličastni, okolje neizmerno lepo. 

Ampak si obljubim, da bova drugo leto tole resno poskušala speljati. Hanzova na Mojstrovko je vsekakor ena lepših. Pa če me bo še tako strah, briga me!

Tags:

domači kraji

Pritisk

by piskec 24. oktober 2013 15:31

Pri prvem tehničnem po štiridesetih so seveda ugotovili, da sem neozdravljivo bolan.

Skratka, da imam previsok pritisk in da je treba podpirat farmacijo. Vsakodnevno.

Čemur sem se seveda - po kar nekaj časa jemanja tablet - uprl. In začel bolj zdravo živet.

Nehal kadit. Nehal kavo pit. Omejil sol na (proti prej) neznatne količine. Omejil hrano (ampak pri kilah nič ne pomaga). Več zdrave hrane, zelenjave. Se začel ukvarjat z rekreacijo, tekom, hribi. Nič mesa (to sicer nima nič s tem, ampak vseeno). Nič piva. Nič stresa. Dobra služba (brez službe). Skratka, z vsem, kar naj bi pomagalo pri zmanjševanju visokega pritiska!

Pa je kaj pomagalo?

Ne. Nič ni pomagalo. Nada. Niente. Čista 0.

Kako leto nisem jemal tablet, ves vesel, da mi gre dobro, kaj dobro, super! Pa se je izkazalo, da mi je šlo super točno do trenutka, ko sem si šel bedak spet izmerit pritisk. In se mi je zdelo, kot da sem v nekem kvantnem svetu, ko takoj ko hočeš opredelit stanje, ga s tem tudi uničiš.

Presneti kvanti, no, zato je bil pritisk tako visok.

Pravzaprav je bil tako visok, da sem sklonil glavico in se ponižno osramočen odvlekel k zdravniku. Po tablete.

(Tole je zdaj malo drame, resnica je mnogo bolj banalna - običajno čakam Heleno, da gre k zdravnici - imava namreč isto - in ji potem naročim, da še meni prinese.... Jah, ampak malo dramatičnosti se bolje sliši, ni res?)

In zdaj spet goltam te tablete in pritisk je super. No, v mejah normale - kot da bi spet imel 20 let.

Ampak zaspan sem pa tako hudo, da... da... 

opsa, se opravičujem, malce sem zakinkal. Torej... hm, kje sem že ostal... aha, pri zaspanosti! Ja, ah, zaspan sem pa res. Od jutra do jutra. Pa lahko celo noč spim. Pa opoldne malo zadremam, pa popoldan še malo več zadremam, pa zvečer spet komaj zdržim do enajstih. In potem zjutraj ob sedmih komaj spet vstanem.

Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!

Ni tale nizek pritisk zame. Mogoče bom zaradi tablet res dlje živel, ampak bom pa vsa ta leta prespal. A se to res splača?! Tole bo treba res enkrat dobro pretehtat.

Kako hudo je s to zaspanostjo, naj priznam, do kam je to že prišlo - počasi bom začel verjeti v teorije zarote, sploh o chemtrailih in zapraševanju. "Sleep induced" mi gre kar naprej po glavi.

Zdi se, da jim povsem uspeva. Vsaj pri meni.

 

Tags:

osebno

Pohorje 2013

by piskec 18. oktober 2013 12:47

To, da se je v naslovu zgodbe znašla tudi letnica, pove veliko.

Vsekakor to, da me bo Pohorje še videlo. Nekaj zaradi neporavnanih računov, več pa zaradi njegovih lepot in vsestranskega navdušenja naše tokratne dogodivščine.

Ker tole pa je bila dogodivščina, o ja!

Začel sem že nevemkdaj, dolgo let sem si že želel prečit Pohorje, od Maribora pa do Dravograda. Večkrat sem to že omenjal in omenjal, pa nikoli ni bilo nekega velikega navdušenja. Potem sem to zaradi različnih razlogov spremenil v dvodnevno zadevo, pa je bilo navdušenja prav toliko kot prej, torej skoraj nič.

Mogoče ni bil pravi čas, mogoče pa smo vsi samo malce preveč leni. 

Od moje tretje prehojene Šentiljske sem imel že več kot leto dni na voljo apartma na Ribniški koči sredi Pohorja. Kako pripravno in kaj torej boljšega?! Samo še it bo treba.

Pa sem določil datum, rezerviral apartma in... se začel pripravljat.

No, s pripravami je bilo bolj tako. Saj sem šel na Boršt, ne? A je potrebno še kaj drugega? Tako nekako so zgledale priprave... Bolj ubogo torej.

Sama organizacija mojega pojanja čez Pohorje je imela vsak teden drugačno podobo, še dobro, da se je vsaj trasa obdržala skozi vse razpravljanje, kako to vse skupaj narest in uredit, da bo vsem prav. 

Na koncu smo se dogovorili, da gre Rajko z mano del poti, Helena in Tamauček pa bosta malce vandrala po Mariboru, uredila apartma (zakurila) in prišla meni naproti peš od Ribniške koče do Lovrenških jezer. Kar precej usklajevanja torej, ampak tega smo že navajeni in kakor se bo izkazalo v nadaljevanju, je tudi vse klapalo kot namazano. Kako pa naj bi bilo drugače?!

Torej, sobota, 5.10.2013, 6:35h, 0km, spodnja postaja gondole, Maribor.

Rajko in jaz. In tema.

Se je pa dan kmalu začel delati!

Rajko jo je pa - kljub temu, da je kar naprej nekaj jamral, da mu ne gre najbolje - cvrl v tisti strmi hrib ko nor!

Sva se pa le naklepetala, a nama je vseeno kar dobro šlo. Mimogrede že Belevue

mimo Bolfenka ob 7:49 in 8:06 razglednega stolpa, ki me seveda ni spustil gor, čeprav sem ga prosil. No... nobene potrebe nisem videl po gledanju tal z velike višine, tako nekako bi lahko rekel.

Pri Ruški koči sva bila kot bi trenil. No, dve uri in pol, ravno dobro sva se ogrela. 

Sva pa bila prezgodnja za kaj bolj močnega, sva se morala zadovoljit samo s čajem. Eh, pa te zgodnje ure... Sicer pa na slikah itak zgledava, kot da sva borovničke dobila, več borovničk celo!

9:06h, 10,5km, Ruška koča, do 9:33h.

Rajko se je sprva namenil, da bo šel z menoj do Ruške, a se je še dobro počutil in me je spremljal še malce naprej. Celo tja nekje do malce za Peršetovim vrhom, kajne?

Od tam naprej sem bil potem sam. V samotnih pohorskih gozdovih, polnih jesenskih barv! Šumenje listja, čmokanje blata pod supergami in moje super glasno dihanje. Ni čudno, da nisem srečal niti ene živali, sem bil vse preveč glasen!

Ni pa trajalo prav dolgo, nekaj tja do Šumika, kjer je vse prav lepo urejeno,

da se mi je začela oglašati lenoba. Ojej, ravno še tebe sem potreboval!

No, od tam je šlo potem vse skupaj bolj na trmo.

A pustimo lenobo za trenutek pri miru, dajmo pogledat, kako je bilo medtem v Mariboru, kjer sta raziskovala Helena in Tamauček!

Ko se je mesto šele počasi sobotno prebujalo 

in sta raziskovala zanimive konce, za katere še danes ne vemo, kje točno so in kaj točno sta tam počela,

hodila po pekarnah, trgovinah, tržnicah, akvarijih, hidroelektrarnah in po vsem, kar se je dalo videt!

Ko smo prišli skupaj, sta imela za par ur obujanja njunih doživetij!

Pa spet nazaj k meni. K lenobi, ki je samo še razmišljala, kako bi vse skupaj skrajšala, zaključila. K sreči mi ni uspelo, še danes mi ni jasno, kako. A so me noge kar same nesle proti Koči na Klopnem vrhu.

In tam sem spet doživel udar cukra. Pa čaj, pa kokakola, pa ploščica, na koncu mi je vse skupaj ponovno ostalo na želodcu. Bljaki! Nekaj bo potrebno spremenit, vsaj tele cukraste ploščice zamenjat! Pa kokakolo ven vržt in čaj nesladkat. Hm, ampak samo šnopsa pa tudi ne morem pit... ali pač?

Poleg tega me je zadelo še to, da sem bil spet ves odrgnjen med nogami. In to kljub mazanju! Zadnjič na Borštu nič, zdaj pa spet? Eh, čisto nič več ne razumem... Enkrat ja, drugič ne, kakor mu paše. Potem pa vedi, kako in kaj! U tri krasne!

11:35h, 22,4km, Koča na Klopnem vrhu, do 12:12h.

Klopni vrh sem iz sitnobe potem izpustil. Nacukran in odrgnjen, super kombinacija za potikanje po močvirnatih gozdovih, res super!

K sreči ni bilo nikogar zraven, da bi ga lahko kako ugriznil ali mu vsaj povzročil kakšno manjšo bolečino... Kje so ljudje, ko jih najbolj potrebuješ, kaj?!

Ja, na Pesku, 13:35h, sem bil že dodobra naveličan vsega. Ko pade dol, pade hitro in dokončno.

Ampak zaradi varovalke pri Lovrenških nisem mogel vsega prehitro zaključit. Na Pesku se je bilo treba odločit ali grem kar počez ali jo mahnem čez Roglo? Vedno lahko počakam v gostilni, spijem kaj, čeprav mi to ni najbolj dišalo, saj je bila le dobra ura, kar sem sedel pod Klopnim vrhom.

Pa sta naša dva komaj prišla do apartmaja, lepo zakurila, še niti razpakirala

in ju sigurno še dve uri ne bo do Lovrenških!

Jaz pa pojma nisem imel, kako mi bo šlo do Rogle in kako naprej. Bom rabil uro, dve, tri ali celo štiri, tudi približno si nisem več predstavljal!

Pa so me spet rešile noge, ki so kar zakoračile proti vrhu Rogle, tja nekam gor v meglo in zavijanje vetra!

Pri razglednem stolpu sem naletel na za celo gimnazijo najstnikov, zato si stolpa nisem niti dobro ogledal, sicer pa - kot da bi šel drugače gor, kaj?

Sem se pa ustavil v hotelu, v stari koči. Čaja si tokrat nisem sladkal, namesto kokakole pa sem pil radensko. Mnogo boljša kombinacija!

14:11h, 32,1km, Rogla, do 14:34.

Ko sem prišel do koče sem bil fejst zadihan. Ko sem čez dvajset minut šel naprej, sem bil še vedno zadihan. Nova pogruntavščina: permanentna zadihanost!

Tam v koči sem računal koliko časa in kako in kje... da bomo ja prišli pravočasno skupaj. Pa mi nekaj ni šlo in zato sem Roglo zapustil kar v neki paniki, ko se mi je zdelo, da mi nikakor ne bo uspelo.

Vreme pa nekako takole:

Se je izkazalo, da je bil moj strah malce neupravičen, do Lovrenških sem rabil slabo urico. Sicer se mi je zdelo, da hodim vsaj štiri ure in sedemnajst minut, a pustimo to...

Prav lepo pihlja, mene pa zebe! Še dobro, da vlečem s sabo marsikaj za obleč, tako da vse navlečem nase in čakam. Na naša dva, ki prihajata z druge strani.

Pa čakam. Pa čakam. Pa čakam. Pa...

Celih 8 (osem) minut. Skupaj s preoblačenjem. Kar pomeni, da sem se komaj preoblekel in sem že zaslišal: "a je Oči že kle, se mu bom nekam skril, pa ga ustrašim!"

Hehe, seveda sem bil na potezi jaz in sem se dobro skril. In fanta super duper dobro, enkratno prestrašil, ko sem kar naenkrat skočil izza razglednega stolpa! Se je skoraj dol usedel... Bo on Očeta strašil, mulc!

Res pa je, da po najinih krikih še dobre pol ure ni bilo zaslediti kakšne žive živali.

Ampak 8 minut, osem minut! Kar težko verjamem, kako smo tole spet dobro izpeljali!

Lovrenška so super lepa in sem se res splača prit! Tudi če je vreme slabo.

15:30h, 36,8km, Lovrenška jezera, do 16:00h.

Potem se nam pa nikamor več ni mudilo. In smo se vlekli. Ampak res vlekli. Tako počasi pa že dolgo nismo šli. Najprej dol, dol, dol

nato pa počasi gor, gor, gor, mimo jerebik, ki so se nam režale,

do megle, kjer Jezerskega vrha ni in ni bilo na spregled

a zadnji klanček do Ribniške se s Tamaučkom nisva hotela odpeljat, sva ga raje kar odtekla in s tem dokazala vsaj delno zmago uma nad lenobo. Vsaj delno...

17:48h, 43,3km, Ribniška koča.

Že dolgo nisem bil kake koče tako vesel, kakor tegale našega apartmaja! Res je tudi, da že dolgo nisem bil tako presneto zmatran.

Zakaj in kako še danes ne vem. Permanentna zadihanost in splošna utrujenost sta me povsem prevzeli. Misel na to, da bi šel naslednji dan kam naprej, sem po hitrem postopku zatajil. Tako ali tako dlje kot do Kope ne bi več prišel. Vsaj deset kil preveč, nekaj bo vsekakor treba narest v to smer. Sploh pa sta se imela Helena in Tamauček tako dobro in potem smo se imeli še mi trije tako super, da bi bilo kar greh kam it sam. 

Naslednji dan smo vstali v deževno jutro

a nas ni nič ganilo. Prav luštno je bilo, tako dobro smo se imeli! Se valjali po postelji, raziskovali okolico, se zapeljali par sto metrov nižje ter šli pogledat še za kakšne pohorske jurčke. O, ja, so!

Kar dobro sem razmigal nožice, a smo jih le nabrali za pošteno večerjo!

Ko smo bili doma, je bila že čista tema, nič prej! 

Pohorje 2013, 43,3km, 9:16h neto, 11:13h bruto, 2360m gor in 1180m dol.

In za zaključek, s kakšno mislijo naj zaključim? Sam pohod se je skril v ozadje tega, da smo se imeli po vsem tem res super. Je pa zaradi tega izzvenela tudi moja sitnoba, nabrana med hojo, zato se mi Pohorje sploh ni zamerilo, kje pa!

V bistvu sem popolnoma navdušen! Zato tudi letnica v naslovu. Ker se bom(o) vrnil, ja, še bom šel. Še se bom vrtel po neskončnih gozdovih, prečkal neštete ceste in srečeval gobarje, pohodnike in izgubljene duše. Vem celo to, da bom to počel z veseljem. Pa če pridem iz Maribora v Dravograd ali pa ne. Poskusil bom še kdaj, če mi bo pa uspelo, pa sploh ni pomembno. Tisto vmes je dosti bolj super in navdušujoče!

Rajko, tebi pa seveda najlepša hvala za spremljavo. Če tebe ne bi bilo, bi si že na Ruški najbrž premislil... ali pa še prej!

Največja zahvala gre seveda Heleni, ki me vedno podpira v vseh traparijah in ki zna še iz take polomije narediti epski vikend!

Tags:

domači kraji | pr norch

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS