Marec je tudi kot naročen za markacijska posla. Za preglede poti naprimer.
V PD Domžale poskušamo ponovno obuditi Domžalsko pot spominov. Najbrž jo bo treba malce prirediti novim časom primerno, izbrati nove žige, se odločiti kaj in kako s tistimi velikimi vpisnimi knjigami. In še milijon malenkosti.
Predvsem pa - kako jo speljati. Morda narediti traso tudi za kolesarje? Jo držati čisto po črki kot je bila že pred leti ali jo malce spremeniti, nekje zaviti, drugje odviti? Spomeniki so še vedno na svojih mestih, a kar nekaj drugih stvari se je spremenilo, kolovozi, ceste, prehodi so postali drugačni.
Način hoje po takih obhodnicah je postal popolnoma drugačen. In če je bilo včasih super, da si se ustavil pri vsakem žigu, se pogovoril s skrbniki, kaj spil, kje počil... je danes to popolnoma drugače. Žigi in knjige, vse bi moralo biti dostopno brez omejitev, brez skrbnikov. Ljudje se ne ustavljamo več. Ali pa pohajamo naokrog ponoči, zgodaj zjutraj.
V vsej dolgi DPS je kar nekaj odsekov in zakaj torej konec marca ne bi bil primeren, da vsaj enega obdelamo? Naprimer tistega od Tabora do Sv. Trojice. Krajši, a začetek bo kar dober.
Pod Taborom skladovnice drv sicer ni več, a se bo jeseni najbrž ponovno pojavila in tabel spet ne bo več nikjer videt. Najbrž jih bo treba dat na drog ali kaj podobnega.
Sicer v marcu še ni zelenila, a vseeno sva z Lojzetom malce počistila. Bo potem junija, ko vse zeleno noro požene, mogoče kaj bolje.
Table so vse, vse še stare, a še vedno ok. K sreči nobenega vandalizma ali negodovanja in umikanja. Super.
Potem se nama pa je malo zakompliciralo, že v Brdu so naredili ogromen konjeniški center, skozi katerega bo treba speljat pot, še nihče ne ve, kako. Nato pa je pot markirana po cesti, a gredo čez gozd prav lepe poti. Kaj, če bi speljali kaj na novo, vsaj nekaj poti? Na enem koncu se je celo vse skupaj zaraslo in to kar precej. Bolje, da pot speljemo po grebenu?
So pa stvari v gozdu vedno zanimive. Vedno.
Po grebenčku med Oklim in Trojico sem hodil pravzaprav prvič, vedno sem prej zavil levo na cesto. Tako pa je kar nekaj stvari prav lepo presenetilo.
Cela pot je namreč super uhojena, ni nekaj, kjer ljudje sploh ne bi hodili, kje pa! Grebenska je še najbolj uhojena in zakaj ne bi poti označili tako, da bo šla tam, kjer že tako ali tako ljudje hodijo? Tisto po cesti pa lahko pustimo za kolesarje, za dvonamensko rabo naprimer.
Na Sv. Trojici sva med vikendi našla še spomenik padlemu Liberatorju
in se mimo ruševin Konfina in grajskega vodnjaka zopet priključila cesti. Od tam naprej bo tisti mali košček pa treba po cesti. Ne gre drugače.
Na Trojici je okrepčevalnica vedno večja in vedno prijaznejša.
Pohajkovanje je bilo seveda super, vedno je luštno kaj novega raziskovat. Sem imel pa še kar nekaj dela doma, ko sem moral potem vso to zmedo, obstoječe poti, načrtovane poti, kolesarske, pohodniške in wannabe poti združit v kaj bolj predstavljivega. Mi je skoraj barv zmanjkalo. Če si ne bom zapisal, kaj kakšna barva pomeni, pa tudi kmalu ne bom več vedel, kaj sem sploh hotel povedat s takole karto.
Pa je to samo en mali delček celotne poti DPS, ki je dolga čez 100km.
Počasi, delček po delček, pa bo šlo!
Vpiši se