Ja, takole gre to, najprej enkrat, na ogledno turo, potem je pa treba še "zares". Z društvom.

Ker se je treba pripravit, sva poskusila, kako je brez temeljite priprave, pa nama ni bilo všeč. S skupino ne moreš prav veliko motovilit, jih pošiljat sem in tja, se izgovarjat. S skupino moraš presneto dobro vedet kje in kaj si. No, včasih te že lahko samozavest ven vleče, a prej ali slej te pogruntajo. Potem je pa kaos.

Tega pa nočemo, vsaj dokler so ljudje pod našim vodstvom, ne.

Zato bi tole tablo morala že prejšnjič slikat. Ker pride nadvse prav. Saj je tokrat nisva potrebovala, a načrtovanje s tako tablo je mnogo enostavneje. 

Tabla je sto metrov nad Litostrojsko kočo.

Devetnajstega junija smo šli, v približno takem dnevu, kot je bil, ko sva se tule na ogledni turi podila. Nekaj sonca, možnost dežja pa povsod nekje okrog.

Do prelaza smo se zapeljali, čez Bohinjsko Bistrico seveda. In šele tukajle dobili prvo kavo. Da bi začeli čimprej!

Mimo Litostrojske koče pomahat spletni kameri. Se bomo vrnili na koncu.

Pa saj ni kaj več reči, hitro si gor, na planoti. Junija je res vse presneto zeleno, fotoaparatu še kar nekaj časa vse nese na zeleno.

Srečali smo še pastirja, ki živi v kasarni in se izdatno pogovorili.

Potem smo pa že poniknili v rove bunkerjev. Tokrat je bila malo večja gneča.

Jaz sem se pa igral s slikanjem koč v daljavi. Vogel je bilo sploh težko opaziti.

Dom Zorka Jelinčiča na Črni prsti. Se vedno spomnim na ričet z mesom zakamufliran v zelenjavno mineštro. Ah!

Dokaz, da so bile Nišljije tukaj. Iz katerih časov? Kdo bi ga vedel, se kar nekaj obdobij meša na planoti.

Ena skupinska obvezno. Že tako jih je težko skupaj zbrat!

Edino Tamaučka smo morali iskat naokrog, a zoomu se ni mogel skrit! Za najstnika smo vsi mi dooooossti prepočasni.

Naša četica. Ja, se je kar raztegnila.

Sem in tja je kar hudo črno postajalo, a k sreči dežja nismo bili deležni!

Ja, strme trave so! 

Tura je bila precej podobna kot zadnjič, krožna, na koncu so nekateri tudi vršičke še nabirali, malica in analiza pa v Litostrojski koči. Tule smo že večkrat posedali, večkrat s Krti, še posebej pozimi, smučarski izleti.

Ker pa smo imeli še nekaj časa in se nam ni nikakor dalo še domov in ker obljubljenega dežja še ni bilo od nikoder, smo morali najti še nekaj. Skupaj smo se odločili za Slap Savica - ko pa smo že ravno v Bohinju!

Do vrha sva s Tamaučkom tekla. Nikakor ga ne morem več dohitet in četudi ga sem in tja še lahko prehitim, me - tudi na daljše proge! - na koncu mimogrede užene v kozji rog. Edini način je torej tisti prebrisani - se do konca delat, da te ne zanima in potem v zadnjih metrih podlo zmagat! 

Pa me je tudi to pogruntal in me je na koncu sploh dobro pazil. Že ve za vse finte tastarga... Tako se je tudi moj zadnji napad izjalovil. 

Sem pa potem vsaj še dvajset minut dihal na škrge, kar ga je neverjetno zabavalo. Ah, mladina!

Se pa Savica tudi tokrat ni izneverila. Razglednica, kot vedno.

Mene pa skoraj bolj zanima tisto naproti - zakaj, hudirja, tamle še nisva šla? In kaj, spet hudirja, še čakava?

Komarško slapišče je bilo celo živo!

Mi pa vsi nasmehe do ušes! Seveda, kako da ne, ko pa je bil tak lep dan!

Dol grede sva naštela še vseh 556 stopnic. Mogoče sva se kaj zmotila, mogoče pa tudi ne. Skoraj gotovo jih je tu nekje!

Ko pa je izlet uspel in ko je prva kaplja padla, ko smo bili že lepo na avtobusu...

O, ja, po dobrem izletu pade kar dober kamen od srca! Juhuhu, pa do naslednjič!

En dan prej sta imela Darja in Rado svojo petdesetletnico. Seveda se je zavleklo, najbrž pa bi se še bolj, če me ne bi Helena spodila domov. 

Sem ji dal čisto prav, ker sem bil že precej... no, ravno toliko, da sem se s kolesom le uspel pripeljat domov brez kakšnih poškodb. Torej čisto pravi čas. 

Kakorkoli že, ker sva precej pogumna, sva vseeno vstala čez par ur in šla preganjat mačke, slone in tigre ter podobno živalstvo na Soriško planino. Ogledno turo sva morala narest, datum pohoda se je nezadržno bližal, midva pa povsem na kratkem s časom. Pravzaprav je bil tole edini datum, ko sva šla lahko tja naokoli. Pa mački in tigri in sloni gor ali dol!

Kaj novega s cestami nisva poskušala, sva raje kar na Bohinj zavila. Tam čez sigurno pride tudi avtobus, s strani Sorice pa še vedno popravljajo cesto... Vsaj v tistem času so jo še vedno.

Je pa takoj začel štrajkat fotoaparat, kar naprej se je resetiral, izgubljal čas, nastavitve. Že v prve pol ure me je zjezil in malo je manjkalo, da ni letel v prvi graben. Pa raje ni, glede na to, koliko je stal, bi ga čez par minut tam zavzeto iskal. Gorenc.

V začetku junija je seveda vse zeleno. Zelo zeleno! Ne tako, kot kakšnega decembra naprimer.

Prvi metri vzpona so najtežji, nama se še fotoaparata ni dalo ven vzet. Sopihala sva in spravljala ven vse tegobe prejšnjega dneva, tako da sva bila na vrhu planote že kar ok. No, vsaj približno ok.

Možic se že vidi v daljavi. Triglav je bil pa skrit.

Bunkerje sva si tokrat ogledala malo bolje. Da vidiva v katere se jih sploh splača peljat in jim jih kazat.

Pod Možicem sva se spravila kar direktno do kupole, čeprav je bilo vse spolzko in drseče. Ampak do vrha bova pa že šla pogledat! Ena svetilka je crnila takoj na vhodu. Druga je k sreči vzdržala.

V samo kupolo ravno ne moreš, kakšna lojtrca manjka, a še dobro, kdo pa bo lezel ��isto tja gor!

Je pa vedno zanimivo in seveda žalostno videt, kako nekateri odprtine na kupoli zamenjujejo s košem za smeti. Saj ne veš ali smo ljudje ignorantni, butasti ali pa samo ne razmišljamo o ničemer. Glej jo, luknjo - to je za smeti, a ne?! Eh...

K sreči pa so bunkerji kar dobro očiščeni, le od zgoraj se nabira nesnaga, vse drugo pa kaže, da nekdo skrbi za vse te temne hodnike. Kar je seveda tudi prav, kos zgodovine je še vedno kos zgodovine, tudi, če komu ni povšeči.

Železnin že zdavnaj ni več, čudi me, da sta kupoli na Možicu in Lajnarju ostali. Morda pa sta le bili pretežki in preveč vdelani... Vrat že dolgo ni več.

En starejši in en mlajši. Tokrat sem mlajši jaz, ha!

Vreme je bilo bolj bedno, tako spremenljivo, nekaj razgledov je bilo, veliko pa ne. V Julijcih še kar dosti snega.

Midva sva pa kar počivala. Počutila sva se približno tako, kot pač zgledava na sliki. A vsako minuto bolje!

Mulatjera za Slatnikom nama je spet vabila vzdihe in ustavljanja, res je lepo speljana!

Na koncu mulatjere srečava še enega tipa, ki naju kar slika. "Pa kaj je ta res nor?", si mislim, "kaj naju pa zdaj slika?" Kar ni hotel nehat, prišla sva že na par metrov, on pa še vedno v naju namerjen fotoaparat, ko mi le končno kapne! Pa saj to je Ervin, Ero s familijo! Res bi moral malo bolj gledat, malo je že manjkalo, da bi ga nadrl, kaj neki hoče s tistim fotoaparatom... Malo smo poklepetali, potem pa šli vsak v svojo stran, upam, da jim je z otroki uspelo uit kasnejšemu dežju!

Kasarne sva potem skoraj po nesreči izpustila, k sreči se je v zadnjem trenutku iz megle prikazal osamljen pohodnik in nama pokazal pravo pot, jaz sem jo že mahal naprej, saj sem mislil, da so za tistim drugim puklom. Pa je treba kar ob napravah že zaviti na drugo stran. Naključje? Hm...

Baška grapa ni prav blizu, strme trave pa nekatere navdušujejo, nekatere pa ne. Je pa vse prepredeno s potmi, še celo jaz sem tule spodaj enkrat hodil in s pogledi iskal Soriško planino nad seboj...

Še Lajnarjeva kupola, tudi ta bunker ima dva vhoda in nekaj zapletenih hodnikov.

Dravha seveda na smeva spustit, čeprav se tam na Petrovem Brdu nekaj kuha in nisva povsem sigurna ali bova ostala suha ali ne. Je pa vsekakor bolj pomembno, kako se človek odziva na vreme, kot pa to, kakšno vreme v resnici je. To sem spoznal na lastni koži, ko sem z veliko sumničavostjo gledal tale beli oblak in se spraševal ali je to megla ali dežna zavesa. Pa je Helena izstrelila kot iz topa: "kakšen dež neki, saj vidiš, da je megla!"

Ker Heleni seveda zaupam in verjamem, sva vseeno lezla naprej gor na Dravha, a vse bližje kot sva bila vrhu, bolj je zgledalo, da tole pa res ni mogoče, da bi bila megla. Prav na vrhu sva uspela še vržt pokrivala na nahrbtnika, jaz sem zatulil še: "dej še tole meglo sliki!" (da bo za dokaz, megla, a?!) in sva že letela nazaj dol.

No, megla je kar naenkrat postala dežna zavesa, a Helena se sploh ni sekirala in me je zvlekla pod ta prva drevesa, mlade nizke bukve, kjer sem potem kar precej sitnaril. Pa dež gor pa dež dol pa sem in tja in levo in desno, res sem bil siten. Ko kakšno dete, ko noče biti mokro, vse mi je šlo na živce. Ponavadi je ravno obratno, nekdo drug bi moral sitnarit ob dežju in da bo moker... 

Je pač treba vloge zamenjat, drugače se ravnovesje sveta podre in vse gre v maloro, ne?

No, resnici na ljubo je treba povedat, da je bila dežna zavesa kar dobra in da je dobro zlivala kakih petnajst minut in potem odšla prav tako hitro, kot je prišla. Še bolj pa je treba priznati, da je Helena našla res enkratno pribežališče, saj tiste nizke bukve niso spustile niti ene same, samcate kaplje! Za vse tisto gosto listje je bilo petnajst minut dežja mnogo premalo!

Malo bolj sva si zmočila nogice pri spustu prek borovnic, a so se hitro posušile ob nabiranju smrekovih vršičkov. K sreči jih je bilo kar nekaj, da sva lahko v miru nabrala za tistih par kozarcev, kolikor sva jih imela namena namočit.

Pri poti navzdol naju je kar naenkrat zmotilo hudo rohnenje, ki se je izkazalo za formacijo petih, šestih vojaških letal, ki so potem naredila par krogov okoli Soriške planine in se nato izgubila v daljavi. Na veliko sva se čudila, pravzaprav te hitro obišče nelagodje, ki ne mine tako hitro. Toliko letal na nebu nikoli ne prinaša česa dobrega. K sreči sva potem doma pobrskala po netu in izbrskala NATO vaje, ki pa so bile nekaj modificirane zaradi slabega vremena, da so se potem podili le direkt nad najinima glavama. Super.

En lep krog je bil tole, ravno pravi bo tudi za skupino. Se pravi, da se kmalu spet vidimo! Juhu!

Ja, navsezgodaj sem vstal in jo mahnil direkt nekam proti vrhu.

No, prav zgodaj spet ni bilo, a po dveh urah spanja je prav vsaka ura navsezgodaj!

Spodaj je bilo mraz, zgoraj pa še bolj. Tam nekje proti vrhu se je začelo še prav fino ivje in slana. Vse belo, a meni, zmačkanemu, je kar pasalo, sem kar vriskal.

Ob tisti uri sem bil seveda tudi povsem sam. Vsaj upam, no...

Če sem že v tistih krajih, sem se namenil prehodit vse važnejše kuclje tam naokoli. Nisem niti vedel, koliko časa mi bo vzelo, a, hej, bom že nekako, ne?

Pa sem se najprej zapodil direkt na Možica.

Ki me je prav fino presenetil. Že dooooolgo nisem tule hodil, prav nič se ne spomnim, le tega, da smo občudovali avriklje. Nekje pred trideset+ leti. Huh, daleč je to!

Vojska je tu torej še kako živa. Prijetno me je presenetilo tudi to, da so bunkerji lepo vzdrževani in očiščeni in niso namenjeni le stranišču. Končno nekdo skrbi za dediščino, takšno ali drugačno, tako pač imamo...

Rovov polno povsod!

Vseh sicer nisem oblezel, nekaj pa le. Ker je pihalo ko pr norcih, sem jih kar nekaj raziskal, ja...

Še dobro, da mi je lučka obvezna oprema! Pa še to sem se dvakrat raje obrnil, ko se je tunel delil. Brez Ariadne oz. njene niti pa raje ne grem.

Kasarna je prav lepo obnovljena, no, vsaj razpada ne in je v čisto dobrem stanju. Zakaj ni tule gor kak planinski dom najbrž ne ve nihče. Ampak planinske zadeve so včasih malce čudne.

Zavil sem še na Slatnik, se podil po širokih mulatjerah in se spravil na drugo stran hriba. Prelepo! Porezen in Baška grapa, Črna prst... ooooo. In take prelepe poti tam naokrog!

Še sonček me je prišel pogledat in čeprav je pihalo grozno (kar poglej mojo faco, saj je čist sploščena...), sem bil čisto navdušen!

Črna prst v bližini pa se je borila z oblakom, ki je sproti nastajal in se sušil...

Seveda sem skočil še na Lajnarja in Dravha, če pa sem že tam, ne? Z Dravha pa pogled nazaj navzdol proti Soriški 

in hop, direktno na predavanje! Eni so šele vstali, ko sem jaz pribrzel dol!

Zelo luštno in ravno prav za tako jutro - 1:44h in 460 višincev. Nekaj piva pa je moralo it ven, ne?

Na karti 1603 metre, na bunkerju 1602 metra. Je na karti skupaj z bunkerjem torej?!

Evo, že XIV. Srečanje ZEVS! Tokrat prvič nisem bil v vlogi predsednika, moram priznat, da sem šel zato na Srečanje mnogo bolj sproščen. Ha!

Dobili smo se v Bohinjski Bistrici, kjer smo se ogrevali z zanimivo igro, kateri sem seveda pozabil ime... 

Ni mi šlo najbolje, a itak nas je vse namahala edina punca. Pa smo imel.

Ko smo se naigrali in ko smo se predvsem vsi nabrali, pa smo odšli na takorekoč pravi kraj našega Srečanja - Soriško planino!

Ja, ko smo prišli, je bila že trda tema, zato ni bilo druge kot da smo imeli Zbor članov in podobne društvene obveze.

Potem smo pa klepetali in klepetali in žurali. Skratka, nekaj flaš se je že nabralo, no...

Pa še zdržali smo kar do 4h zjutraj. Pridni, ne?!

Seveda pa Srečanje ne bi bilo Srečanje, če ne bi jaz že navsezgodaj v hrib zginil. Lani na Komno, letos na Možica.

In če povem po pravici - ja, bil sem kar precej matast. Po dobrih dveh urah spanja... ufff, še dobro, da je bilo mraz! Ampak to bom opisal v drugi objavi!

S hribov sem k sreči prišel ravno prav na predavanje oz. najprej na nagovor predsednika:

Potem pa še na predavanje Iztoka Sinjurja. Super predavanje o Mraziščih, res! Zanimive stvari človek zve! Vse čestitke fantom za voljo in delo, s tem uspeh sigurno ne izostane!

Nato je sledilo še eno predavanje Blaža Seretineka o Tornado Chase-ih po USA, a sem na žalost moral že prej it. Še dobro, da sem ta dobre slike tornadov prejšnji dan že videl, še dobro! Huh, koliko tornadov in kakšnih! F5 pa res ni za srečat, že ko gledaš škodo, te kar pri srcu stisne...

Zato sem pogledal le še tistega, ki se tako veselo smeji direktno na sredi Bohinjskega prevala

in jo odkuril domov. Čez par ur smo bili pa že na primorskem, kjer spet nisem šel spat pred tretjo...

Jep, takile vikendi so potem kar malo naporni. 

Hvala Bohinjcem za - spet - zgledno organizirano Srečanje! Se bo še kdo drug opogumil in kdaj kje drugje še organiziral?!