Takoj pa le nismo zavili na avtocesto, pejmo najprej še en grad pogledat, ko je že čisto blizu!

Grad Devin, čisto blizu Bratislave, na izlivu Morave v (prometno) Donavo.

Tale kišta zgoraj je v vsem času, kar smo bili mi gor na gradu, komaj zvozila tale ovinek. Upam, da gredo s tokom navzdol vsaj malo hitreje...

Torej bivša železna zavesa, na kar opozarja spomenik s precej velikimi številkami o mrtvih pri prebegu. Žalostno, kako je to v času enega življenja vse drugače, prej pa se je zdelo kot edino možno in pravilno... Človek na žalost nima niti najmanjšega pojma. Še vedno ne.

Grad je enkraten, bili smo celo sami, zato smo si privoščili precej skakanja naokrog - bil je kucelj, takega pa je treba prehodit podolgem in počez, jasno, ne?

Malo je pihalo, ampak ne preveč... Le toliko:

Ostanki nekih starih časov, ki so meni zgledali kot stavba, s katere so se delali frajerje proti avstrijcem. Seveda so to po padcu zidu predelali v gostilno, no, zdaj po streznitvi pa vse skupaj propada.

Še markacije smo videli in če bi le imeli več časa...

Pa smo se uprli vsem pomislekom in le zavili na avtocesto proti severovzhodu, gremo naprej!

Otroci so hoteli bazen (zakaj neki?), kar sva midva celo nekaj pred časom obljubljala, tako da nam ni bilo druge, kot da najdemo kaj podobnega. Okrog Trenčina je potem polno toplic in ni hudir, da ne bi česa našli. Seveda tudi smo. 

In takoj v bazen! Najmanj za eno uro. Še neke jacuzzije smo našli, ki jasno niso bili zastonj, ampak mi smo se delali čehe. Dokler nas niso pregnali ven.

V sobi sta se potem navihanca nekaj igrala s sefom in... klik!...

kaj je mulc zaklenil v sef? Svoje gate! Ne moreš verjet... smo se trudili še cel čas, a kombinacije nam ni uspelo pogruntat. Jaoj!

Vsi lačni smo potem krenili malo v mesto, kljub temu, da je deževalo in je bila tema in... no, prav hudo pa ni bilo. Trenčin ima ogromen grad, a zaprt zaradi obnove ali nečesa drugega, kaj pa vem. Smo pa šli čim višje se je dalo - spet kucelj.

Tu je bilo še manj ljudi zunaj kot drugod, jih je bilo pa potem še več po gostilnah. Mi smo tudi našli eno super gostilno z enim super dobrim pivom. In zakurjenim kaminom. Uuuuu.... Škoda, ker tokrat nisva mogla planit po pivu, se je bilo treba do hotela še pripeljat, je bil le za poskusit.

Dokler se le nismo spokali spat in to je bilo to za ta dan!

Naslednje jutro pa... če se bazen odpre ob 7h, kdaj smo vstali? Ob pol sedmih, seveda! Še najstnico smo uspeli prepričat in tako smo ob sedmih zjutraj(!) vsi skupaj že romplali po bazenu. Edini, seveda. Trije otročki, ki so skakali in skakali in skakali. 

V eni uri nam je uspelo pol bazena vode ven spravit. No, skoraj.

Potem pa na obilen zajtrk in gremo naprej! Še malo kepanja prej... Le tega ne vem, zakaj imata vedno mene vmes, ko se kepata?! Zakaaaaaj?

Nazaj nismo hoteli po isti poti, pa smo se zapeljali malce zadaj, po deželi. O, ideje so bile velike, kje vse bi lahko šli nazaj, a čas nas vedno preganja in je treba vedno najti kompromis... 

Smo šli malce čez deželo polno podobnih sivih hiš 

nikjer nič ne gradijo, nobenih novogradenj, če pa že so, se popolnoma skrijejo v okolico. No, drug način gradnje pa je takšen - kock je kar precej:

Le bloki so obnovljeni, barvasti in lepi. In to v vsaki vasi!

Tako smo prišli nekje zadaj do Nitre.

Precej velik kraj in tudi kar zanimiv. Smo ga veselo prehodili gor in dol!

Si ogledali cerkve

in socialistične ostanke, kjer ure prijateljskih mest (Hanoi, Moskva, Havana...) že dolgo ne kažejo več prav.

Zavili smo še v Tesco (zakaj imamo pa pri nas same nemške štacune?) nabavit vse tisto, kar nam je bilo všeč. Pivo, naprimer. 

Potem pa še skok do Bratislave, še malo sprehoda in koktajli(?!)

pa smo spet čez Donavo

pomahali Bratislavi in si rekli, da pridemo še. Bo treba malo višje na sever, Tatre nas pričakujejo, dovolj bo kucljev.

Po avtocesti potem direktno domov, brez kakega motoviljenja. Nazaj grede se seveda vse skupaj bolj vleče...

Juke se je izkazal, 14 ur vožnje, 1275km in 5,2l/100km. Ni pa to kak potovalen avto, madonca, stvari nimaš kam dat, nobenih odlagalnih površin, nič. Vse se rola gor in dol po tleh. No, tudi za na morje ne bo, šotora ne spravimo notri, še vsa roba iz štacune je šla bolj na knap...

Večino slik je poslikala Flori, ki ji gre to zelo dobro od rok. Vse ta dobre slike pa so v albumu!

Kdaj gremo torej spet kam? Prvi maj?

Ne vem, ampak v tejle naši deželi it kam med šolskimi počitnicami, je misija nemogoče.

Poleg tega - če sploh je kaj pametnega - je vse tako drago, kot da bi bilo vse iz zlata. Kako so lahko hoteli pri nas tako dragi, mi ne bo nikoli jasno. In vse ostalo tudi. Ko bi vsaj potem za ta denar kaj dobil... o, ja.

Turizem je pri nas na višku. In mi še vedno mislimo, da smo najlepši, najboljši in sploh in oh. Super.

Zato smo jo mi raje mahnili kam drugam.

Niti nismo vedeli kam, ko je padla ideja - Bratislava je pa ja čisto blizu! 

In smo šli. Ker je res blizu.

Mimo Dunaja si res mimogrede, še omembe ni vredno. Potem se pa začnejo vetrna polja. 

Smo potem zaradi mojih nostalgij malce po Dunaju zapeljali z avtoceste in se peljali ob Donavi. Včasih smo tule štopali in štopali na poti v Prago, o, kolikokrat! Še v daljnih osemdesetih, ko je bilo pivo smešno, ampak res smešno poceni. Sem moral it pogledat, če se je kaj spremenilo.

O, Vetrnice so res od hudiča. Smo šli prav eno pogledat, ogromna je, ogromna! Vetrnica, z velikim V! 

Potem pa nič meja - se še spominjam, kaj so z nami, mulci, delali na Petržalki, ko smo edini in prvi hodili tam čez kar peš in se v svoji mladosti in polnosti samih sebe nismo bali ne hudiča ne vraga, kaj šele češke bezpečnosti! - in smo že v Bratislavi!

Helena se je seveda že prej pozanimala za hotele - jaz se seveda ne bi - in smo ga tako dobili direktno v centru.

Pa kakšen hotel je to bil! Oujea! Z dvema sobama, pravzaprav že apartma, še PCja je imel...

Meni je bilo sicer na koncu kar žal, da nismo šli v tale kolos, ki ponazarja neke stare čase in ga v tem duhu tudi tržijo.

Čeprav ne verjamem, da bi šel kdo od naših z mano...

Bratislava je... hm, saj ne vem, kaj naj rečem. Ampak... ja, meni je bila všeč. Pravzaprav mi je bila super všeč.

Pa težko rečem zakaj mi je všeč, arhitektura res ni kaj posebnega, socializem je še vedno močno prisoten, kaj pa vem. Od vseh so najbolj obnovljeni in najbolj barvasti pravzaprav bloki. Morda mi je všeč le zato, ker je bilo povsod malo ljudi, nikjer nobene gneče? Čeprav se je potem izkazalo, da so vsi v gostilnah... Študenti imajo namreč podobno urejeno prehrano, bone, in so jih polne gostilne.

Se mi zdi, da nam je bilo vsem všeč. Smo kar lepo počasi tacali po mestu

čisto po naključju odkrivali malo večje ali manjše znamenitosti

šli seveda na prvi hrib, ki smo ga našli

prehodili čimveč smo mogli

se slikali z domačini (čeprav je za francoskega vojaka težko rečt domačin)

in se igrali s fotiči.

Na žalost nismo našli ne fotografa ne jamarja, ampak nekaj je potrebno pustit za drugič. Sploh, če greš takole brez plana, brez načrta. Ko je res vse naključno, spontano. Morda pa je to ta element všečnosti, kaj?

Ja, lepo je bilo in vsem je bila Bratislava presneto všeč. Kljub temu, da je bil pravzaprav nek siv, zimski dan. K sreči vsaj ne mrzel...

Zvečer pa sva pustila otroka pred TV - čeprav sta bentila, da ne moreta prav nič gledat, ker je vse sinhronizirano  - midva pa hop, v prvo gostilno!

O, kako pivce! O! Ma, ja, to je povsem nekaj drugega, kot tale naša težka piva, čisto nekaj drugega! Pa naj bo to bažant, topvar ali pa še kaj bolj domačega, vseeno! Samo, da je kaj domačega!

Tisti večer nama je obema pivo dobro teklo. Kljukic sicer ne delajo več, ampak račun je bil na koncu vseeno kar dolg... O, ja, to bi morala ponovit še kdaj!

Še najbolje pa je bilo naslednji dan - niti duha o kakem pivu preveč!

Juhej, gremo naprej! Kam pa? Hm, kdo ve, gremo kar tukajle, po avtocesti, pa bomo videli!

Ampak o tem pa kaj več naslednjič.

Takole pa smo prišli do Bratislave. Štiri ure in pol, bruto. Mimogrede, za vogalom!