V približkih smo pri nas kar dobri.
Je pač se treba najprej malo razgledat, ne moreš kar takoj na polno, obdelat celo obhodnico, kam bi pa prišli!
Tokrat sem šel sam. Teden dni po najini Moravški, Helena ni bila najbolj navdušena, mene pa je vleklo in vleklo in me na koncu tudi odvleklo!
Prav počasi, kot se za zgodnjespomladanske dni spodobi, sem začel šele ob pol osmih pri Gradiškem jezeru. Še tako se mi je zdelo prav nemarno zgodaj!
Že na začetku sem bil odločen, da bo tole le približek, da bom sekal ovinke in da bom iskal bližnjice, kjerkoli se bo le dalo. Poleg tega me je mučila še tista dolgočasna pot zadaj za Šipkom. Še vedno se mi je tako vlekla, da me je bilo zdaj kar groza. Pa sem pri Pustolovec Rajdu našel nekaj zanimivega - v njihovi avanturi so morali najti Reznarco in neko znamejne (ja, pri nas rečemo znamejne!) tam sredi ničesar. Ni hudir, gremo sprobat, kaj lepšega kot samotne hoste, ne?!
Obul sem povsem nove, novcate superge in nogavice in se podal na pot.
Po desetih minutah sem že menjal nogavice. Vse je nekaj drselo, že na hitro sem vonjal žulje.
Do Limbarske sem se ravno ogrel.
Potem gre hitro, gor in dol, parkrat sem že hodil tukajle. Tam pred Dolinami je tak lušten hrib, najprej prečiš sončna pobočja, kjer mi je bilo prav vroče in sem že razmišljal, da bi se slekel. Potem pa prideš na greben in takoj nato zaviješ na senčno stran. V dveh minutah sem razmišljal ali naj se oblečem ali ne. In to na par sto metrih razlike, ne moreš verjet! Kot noč in dan...
Doline sem seveda spustil, zavil mimo vikenda, prestrašil domačina, se mu opravičil (ker moraš direktno čez njegovo dvorišče), a je bil prav prijazen, čeprav je imel motorno žago v rokah... Seveda sem spustil tudi Reber.
Nato sem cel čas razmišljal kaj naj naredim s Trojanami. Naj grem na čaj? Naj se ustavim?
In sem naredil tole (Trojane so desno izven karte):
Se pravi takoj čez cesto in direktno v hrib. Nato sem se po desetih minutah z muko, ampak res z veliko samoprisilo končno malo ustavil. Madonca, če sem sam tudi lulat ne grem, ni časa, ni časa! Ojej. Kaj šele, da bi pil ali jedel.
A sem se z naporom volje le ustavil za jasico nad Šipkarjem, sezul superge in pojedel vsaj eno ploščico. 2:50h do semle.
In potem so mi skoraj odpadle noge.
Ker sem si kupil malce pronatorske superge, mi je seveda noga skoraj odpadla. Do sem nisem nič čutil, ko pa sem dal supergo dol... Olala! V tistem trenutku se mi je zdelo, da jih sploh ne morem več obut, vse me je bolelo, vse tiščalo, lok na stopalu pa mi je skoraj odpadel.
Ampak tole brezpotje do Špilka me je vleklo! In sem stisnil zobe, nataknil superge in se podal naprej.
Potem sem pa moral tako pazit na orientacijo, da sem na superge in bolečino popolnoma pozabil. In priznam, da me sploh ni več bolelo.
Traso sem zastavil takole:
Polno je nekih poti, ki se kar naprej izgubljajo, se prepletajo in šibajo levo in desno. Velikokrat pa se prav lepa potka tudi povsem izgubi. Tako sem le na Javorje moral malo bolj motovilit, da sem kolikor toliko dobro prišel na vrh.
A nič hujšega.
Zanimivo, da sem pričakoval redek gozd, našel pa pravzaprav celega hudiča malih smrekic, čez katere sem se komaj prebijal. In to je bilo kar nekaj časa, vsaj dokler nisem prispel na greben, kjer se je zadeva malo spucala in je gozd postal malce bolj prehoden. Tam me je ponekod še čakal sneg.
Sem in tja se je po grebenu vila tudi povsem dobra potka
ki pa je vse prevečkrat rada zavila preveč desno ali pa preveč levo.
A večjih težav ni bilo, grebenu je pač enostavno sledit, le razgleda nimaš nobenega. Tako sem seveda enostavno našel Reznarco, pa tudi znamejne mi je pravzaprav skočilo kar v naročje.
Tole je res sredi ničesar. Je pa take stvari prav enkratno iskati. In seveda najti.
Nekje kmalu po znamenju so se kar naenkrat pojavile markacije!
Morda malce starejše in precej redke, a so bile, čeprav na nobeni karti ni kaj takega vrisano. So pa prišle prav, ker so vodile direktno na Špilk! In tudi s te strani zelo strmo, čeprav še vedno manj, kot smo z Janezom zadnjič rintali v breg...
O, tale je bila pa lepa, res! Kakšno nasprotje tisti cesti malce nižje. Ne vem, kako mi bo kdaj uspelo še it po tisti cesti...
Dan je bil lep, gozd na vrhu redek in - neverjetno - s Špilka se je celo nekaj videlo! Po mojem edini možni čas, da se sploh kaj vidi...
Do sem sem rabil 4:20h. Potem pa me je počasi začelo skrbet.
Najprej sem usekal bližnjico in spustil Gabrje pod Špilkom, tam cesta meni kot trekerju povsem nerazumljivo zavije čisto naokrog.
Potem pa so se moje skrbi izkazale za še kako resnične:
Selce, Poljana, Češnjice, Laseno, Pšajnovica, Zlato polje, Podgora, potem sem imel pa vsega poln kufer! Dobro uro in pol asfalta nekih deset kilometrov kasneje, je pome prišla Helena in me odrešila asfaltnih muk.
Kar je bilo edino prav, čeprav je prišlo do malega nesporazuma in pravzaprav nisem hotel, da pride pome. A je tako prišlo in se je na koncu izkazalo za edino pravilno. V Zlatem polju namreč nisem našel bifeja, v skoraj istem trenutku pa mi je zmanjkalo tudi pijače. Seveda se nikjer nisem hotel ustaviti in sem vse upe polagal v bife, za katerega nisem niti vedel ne ali je odprt ali sploh obstaja. Tistih petnajst km bi bilo presneto težkih brez vode in brez vsakršnega postanka!
Edino, kar mi je bilo malce žal, je bilo to, da bi lahko enostavno sam zaključil krog. A to sem videl šele kasneje, na karti. Iz Podgore (desno zgoraj) bi se lahko enostavno in hitro spustil prek Trnovč v Trnjavo, šel čez avtocesto in zelo kmalu prišel do Gradiškega. Po mojem mi ne bi vzelo več kot pol ure...
Ampak.
Je tako že prav. Saj je le približek. Zdaj vsaj vem kako in kaj in kje me bo vse zvijalo. Asfalt, asfalt, asfalt.
Opažam pa, da večkrat ko grem po kaki poti, manj asfaltna se mi zdi! Se pravi, da bo drugič mnogo bolje!
Za tole odprto klobaso, ki je nabrala 33km in 1600 višincev, sem potreboval 6:22h. Prav nič se nimam za pritoževat. Približek je bil dober, odkrival sem povsem nove hoste, se kar dobro namatral pa še nove superge sem prav dobro uhodil. In to brez enega žulja, juhej!
Kdaj gremo torej skupaj?
Vpiši se