Ker sva šla zadnjič že gledat, sva zato morala še PD peljat, jasno!

Saj s tem, da greš večkrat na isti konec ni nič narobe. Je drug letni čas, drugačno vreme, druge razmere, različna družba. Lepo je videt, kako se narava - in pa tudi sam - spreminja, lepo. Tokrat smo šli sredi avgusta 2017, prekrasno vreme smo imeli, juhej!

Vedno pa je veselje peljat skupino naokrog, čeprav težko in odgovorno, pa je vseeno tudi veselje. Drugače tega ne bi počela, ne?

Kot vedno - nad Ljubeljem se zaženeš v klanec, direkt. Na polno, ha!

Meni se zdi, da trikrat noge prestaviš, pa si že na Zelenici. Mimogrede.

Naslednja stran mi je potem najlepša, skupini je sicer šlo najpočasneje, a se nismo dali, le previdni smo morali bit.

Potem pa spet trikrat in hop, pa smo na Robleku. Kjer je bil poln žur. Jasno, da nas ni prav nič motilo.

Pravzaprav je bil tak žur, da so še iz doline prišli pogledat kar s helikopterjem. Zakaj pa ne? Če ne moreš ali pa če nimaš časa, zakaj pa ne bi prišel s helikopterjem? Sam ne vidim težav v tem, z avti se vozimo prav v vsako luknjo, pač si lahko nekateri privoščijo helikopter, zakaj torej ne? Seveda pa so lahko razlogi takega obiska povsem banalni ali celo sentimentalni - še zadnjič na Roblek? Nismo izvedeli, ker nismo drezali.

Po travah tretje strani nato proti Prevali.

Kjer je vsak, ki je naročil, dobil vprašanje: ŠTRUDELJ ali ŠTRUKELJ?

Po mojem čisto vseeno, oba sta bila približno enako velika in dobra, po čemer so na Prevali tako ali tako poznani.

Za na konec pa še Bornovi tuneli in četrta stran Begunjščice.

Lepo, prekrasno. Če pa pri tem sodeluje še vreme, je pa sploh vse ok.

V dolino, no, na Ljubelj, smo prišli vsi zadovoljni, trajalo pa ni tako malo, smo kar dolgo hodili.

Je pa res, da se v tem krogu kar dolgo zadržuješ na markantnejših točkah - planinskih kočah, ki so tu kar tri. In povsod imajo kaj dobrega, kar moraš probat.

In se potem malo zavleče, ne?

K sreči.

Za najin markacijski vikend sva si v letu 2017 izbrala začetek avgusta. Kar se je izkazalo za precej ponesrečeno zadevo, no, vsaj delno, a tega seveda nisva vedela. Sva potem to spoznavala kar lepo sproti.

Ker vikend je bil lep, eden bolj vročih, s stabilnim vremenom. Prava kombinacija za milijon ljudi na Planini.

Veliko je bilo za pomarkirat, zato sva začela že kar zgodaj. Pa tudi zaradi same vročine in vsega, poleti pač ni problem zgodaj vstat. No, ja - to vedno rečem kasneje, ko pa vstajam, je pa povsem isto pozimi kot poleti, vedno težko.

Na Jelševem konfinu sva pustila avto, se opremila z vsem potrebnim in začela - navzdol!

Kaj bi z vso opremo rinila navzgor, če greva lahko dol. 

Sicer pa - saj ne profitiraš prav veliko, v vsakem primeru moraš še nazaj, ne?

Pa sva prišla malce pod Podkrajnikom do tja, kjer smo nazadnje nehali. In potem obrnila navzgor. Par bližnjic zametala - najbrž brez daljšega učinka, pa vendar.

Počasi je že bilo vroče, a k sreči vsaj ljudi še ni bilo polno. Pri Senožetniku sva dobila še pivo in dolg klepet, da sva bila bolje pripravljena za nazaj v klanec.

Če sva prej markirala navzdol, sva pa sedaj navzgor, to pa zato, ker sva zavila proti Kisovcu.

U, to je bilo veselja, ko sva prišla na planino Kisovec! Prav vse krave, ki so bile precej daleč, so se takoj zapodile proti nama! Prav nič nisva vedela, kaj se dogaja, ampak pred takim stampedom sem se kar lepo umaknil za ograjo in upal - saj se bodo ustavile, ne? 

Še pastir Tone je za njimi tulil in gledal, kaj jim je... Pa sem ga šel raje jaz pobarat, kaj jim je, da so vse tako nadušene nad pohodniki? Saj vem, da so navdušene nad avti in da jih poližejo odspred in odzad, ampak nad ljudmi?! Kdo ve, kaj so videle v nama...

Midva pa sva markirala in markirala. Pa čisto do Kisovca, kjer sva vsaj nekaj spila, nato pa po planini Kisovec, tam, kjer so vse podrli. Tisto je bilo kar težko narest, ker smo ravno pred kratkim tam risali markacije, zdaj jih je bilo pa treba malo predrugačiti. Potem pa po poti nad Kisovcem nič, ker je bilo to že narejeno, nato pa spet tik pod planino in mimo želve še do Domžalca. Ko sva bila v bližini Domžalca se je sonce že kar dodobra spustilo in barva je postala tista, posebna. Dolgo sva tole markirala, dolgo!

Nad Domžalcem pa poroka. Opa! Lepo so imeli zrihtano, razgrajali pa niso prav nič, vse je bilo zelo kulturno. Pa tudi če bi... sva bila od celodnevnega dela tako zmatrana, da od naju itak ni bilo nič. Sva spila kako pivo in direkt postelja!

Zjutraj pa spet kar dokaj zgodaj naprej! Najprej pogledat, če so krave kakšno markacijo uničile? Pa niso, so bolj previdne kot ljudje.

Želvo sva raje spustila, nisva še taka mojstra, kot je naš načelnik markacistov. Sva kar njemu prepustila, tole je vseeno premarkantna točka, da bi kaj zafrknila.

Se je pa nedelja izkazala za... hja, precej polno. Na koncu se mi je itak zdelo, da sem večkrat rekel "dober dan", kot pa kaj markiral. Kar naprej ljudje, na tisoče jih je bilo! Seveda, najboljši vikend v letu, dobra napoved, nobenega dežja, skratka... nič čudnega. Takim vikendom bi se bilo bolje izogibat, sploh, če imaš delo. Je kar zoprno, ko se moraš kar naprej šalit, se pogovarjat, razlagat itd. Saj nekaj časa je seveda povsem ok, a predstavljat si je treba vse tiste množice, jate!

Tole spodaj na sliki sva naredila v dveh dneh. Ok, drug dan ni bil cel, a vseeno kar precej dela, kar precej! In tako kot vedno - nekaj mest je bilo problematičnih in reševala sva jih, kakor sva jih pač lahko. S časom se nalezeš malce pragmatizma in nisi več tako natančen, drugače ne bi nikamor prišel. Ni časa za preveč premišljevanja, preprosto ne gre. Dela je tako ali tako še veliko, težko je reč, da se sploh kaj zmanjša. Ko si enkrat naokrog, spet lahko začneš od začetka. Juhuhuuu!

Seveda pa se v teh množicah vedno najdejo tudi mojstri. Veliki mojstri, ki morajo na lastne prste probat ali je barva res sveža. O, glej, res je sveža! Uau. In to ne naredijo le pri eni markaciji, temveč jih probajo potem še vsaj naslednjih par. Da so sigurni. Ah, ljudje... kako vam uspe?!

Je pa bilo luštno, enkraten vikend, soboto sva imela skoraj povsem zase, nedeljo sicer bolj malo, a gozd, Planina in lepa dva dneva sta nama napolnila baterije kot že dolgo ne! 

V letu 2016 sva toliko tule naokrog hodila, da sva si rekla, da morava iz tega narest kak izlet za PDD.

Seveda pa si je treba prej vse malo bolj ogledat. To ni problem, vse je pravzaprav za našo hišo. No, skoraj.

Pa sva šla, sredi februarja, malo je pa že dišalo po pomladi. Greva midva malo raziskovat, najbolje kar počez.

In sva šla res malo počez, že v začetku sva se izognila hoferjevi cesti in sva našla neko staro potko ob kanalu.

Do Rove je šlo kot vedno, mimo cerkvice in čez cesto, kjer sva se potem zapodila v hrib proti grebenu in naprej proti kmetiji Čeh. Vendar pa mi nikoli ne uspe iti po isti poti, vedno malo bolj levo ali pa malo bolj desno. Nikoli pa ni enako, kdo ve, zakaj. Glede na to, da sem šel tule že stokrat, bi pa res že lahko svojo pot uhodil.

Gor do starega gradu sva šla spet kar direkt v hrib in na vrhu ugotovila, da pa tole za običajne pohodnike ne bo najbolje. Me je potem kar nagnala dol in sva morala še enkrat gor po drugi poti. Po taki bolj primerni. K sreči sva jo našla, v teh časih je polno nekih novih kolovozov za spravilo lesa. Blatno in razrito, a hej, kdo bi se pritoževal.

Zato pa sva morala pri Lovskem domu Domžale imeti malico. Saj ne gre kar naprej dol in gor v isti hrib lazit, ne? Tule morava z lovci kakšno rečt, morda bi pa lahko malo posodelovali?

Lukovo bolnico najdeva že z zavezanimi očmi, gor, dol, povprek, ni problema.

Ampak morala sva priti še domov in to nikakor ne po isti poti. 

Tako sva sploh prvič prišla do bajerja pri Prevojah, kar lepo imajo tule urejeno. Še malo je bilo zamrznjeno.

Še bolj hecno pa je bilo, da sva sploh prvič prišla do bajerjev pri Prevojah, kar je pa kar malo... no, a nismo skoraj sosedje, pa tule še nikoli nisva bila? Presneto... 

Za ribiče je tole najbrž super.

Pa še do doma sva morala prit čez krtinski hrib. Na koncu se je nabralo kar dobrih 19 km, kar bi bilo za PDD preveč. Še enkrat bo treba it malo pogledat in skrajšat pot, jo speljat kako drugače!

Pa za Kolovške hoste to res ni problem, blizu so, na koncu zime pa se vedno rada potikava po takih gričkih. In sva šla čez dva tedna, 9.3.2017 še enkrat na ogled.

Tokrat je Helena navijala, da že končno najdeva tudi začetek tiste grebenske poti proti Čehu, ne bomo vedno znova na pamet počez hodili! Sem se seveda moral strinjat, sploh glede na to, da grem tam počez vedno drugače. Hja.

Kako pa zadet začetek, če ne veš, kje je? Eh, kar nekje sredi hriba, naproti cerkvice v Rovi, sva jo mahnila direkt navzgor. In, hecno, takoj sva naletela na neko malce zapuščeno bivališče! Ampak nekdo je tukaj nekoč bival, vsaj kak dan, dva... Kako sva midva to zadela in to direkt pa nama seveda ni bilo čisto nič jasno.

Ko sva prišla enkrat na greben pa sva jo tokrat mahnila v nasprotno smer, dol. In končno našla ta famozni začetek 

tega presnetega Rja, ki ga je povsod dovolj, a nikoli ne veš ne kje se začne, ne kje se konča.

Seveda pa to pomeni, da sva morala še v nasprotno smer. Pa dol s hriba pa z avtom še malo naokrog. 

Da sva lahko potem šla po drugem grebenčku nazaj proti Rovi. Nekaj poti, nekaj brezpotij, a nikjer se ne moreš prav zgubit, vedno se kaj vidi - tokrat je bil to Lovski dom, ki pa se ga od spomladi naprej ne vidi več, le pozimi.

Dol z grebenčka sva prišla pri piknik placu, morda bi morala nadaljevat še v naslednji breg in prit počez do Rovske cerkve, a sva predvidevala, da bo tole za društvo dovolj. Res da potem ostane kak km ceste, ampak vsega pa ne moremo imet, kajneda ne?

Natanko mesec po raziskovanju, 19. marca, pa smo šli še s PDDjem naokrog čez Kolovške hoste. Udeležba sploh ni bila slaba!

In, ja, z lovci smo sodelovali! So nam povedali polno nekih zanimivih stvari, pa še okrepčali smo se lahko pri njih. Ravno so obnavljali fasado.

Počez do Lukove bolnice, tu pa k sreči vedno po isti - namišljeni - potki. Nikogar nismo izgubili.

Pa dol in gor čez take in drugačne grape. Jih je kar nekaj, sicer niso prav globoke, a so kar luštne. Tale je direkt pod bolnico, kjer se začne markirana pot.

Pa mimo Florjančka na greben Ronte v dolino Rovščice in nato gor do cerkvice v Rovi.

Pa se je spet nabralo kar dobrih 15 km, čeprav sva vse skupaj kar dobro skrajšala...

In tako so se mi v tem času pohajkovanj te Kolovške hoste kar dobro priljubile. V naslednjem letu sva jih še dodatno malo raziskala, parkrat šla le mimo, včasih našla kako dodatno zanimivost, nabrala nekaj gob in tako...

Presneto prijeten del, pa še tako blizu nas je! Če ne veš kam, zakaj pa ne sem, na Kolovec in okolico?!

Ko sva končno le šla preverit Črne hribe, je bilo treba počakat le še slabe tri tedne, ravno toliko, da je ruj zažarel.

In da je bil že kostanj.

In da je bilo vreme lepo.

No, včasih imamo dež, včasih pa tudi srečo in dan je bil prekrasen. Pa ruj je bil res že super žareč. In kostanja je bilo, kljub res slabi letini, kar dovolj! Juhuhuuuu!

Tokrat nismo naredili dvojne poti, kot midva zadnjič, seveda ne. Smo pa začeli z ogledom spomenika. Kakšno urico časa smo si dali.

Potem pa smo z velikim veseljem zakoračili med rdeči ruj. Naju je bilo kar malce strah, saj nikoli ne veš, kdaj bo ruj začel, za društvo pa moraš vse že dosti prej napovedat, pripravit. Čisto lahko bi se zgodilo, da bi bil ruj še preveč zelen, a se je izkazalo, da je bil 30.10. ravno pravi datum! Fotoaparati so delali ko nori.

Na drugi strani pa smo bili udeleženci v polnem nasprotju z naravo - prav veliko nas je bilo v modrem!

Takole sva pa midva zgledala. Celo jaz v kratkih rokavih - konec oktobra, kaj?

Pot je bila super, eni so se malo bolj namatrali, drugi malo manj, mimo naju je pa šla tako mimogrede... Se je poznalo, da sva jo ravnokar naredila v obe smeri.

Ta čas, ko smo mi hodili, pa nam je Janez ravno dovolj kostanja napekel. Se je moral kar dobro pomatrat, saj sva s sabo vzela le mali plinski gorilnik. No, peka je nekako šla, a je moral kar cel čas pečt. Pa še potem ga ni bilo v kakih velikih količinah, smo se pa vsi posladkali!

S kočo pa tokrat nisva bila prav nič zadovoljna - imeli so neke svoje obiske in prav vsi gosti so bili v povsem drugem planu. Zadnji dnevi pred zaprtjem? Kakorkoli že, kar dobro so se nama zamerili, zato bom težko rekel: pa še kdaj nasvidenje! Škoda.

Kljub temu pa smo se mi, PDDjevci, imeli pa super. Ko je tako lepo vreme konec oktobra, se ti samo smeji!

Pa dobra družba, pa kostanj, pa enkratna pot, pa tako presneto žareč ruj! 

Ja, takole gre to, najprej enkrat, na ogledno turo, potem je pa treba še "zares". Z društvom.

Ker se je treba pripravit, sva poskusila, kako je brez temeljite priprave, pa nama ni bilo všeč. S skupino ne moreš prav veliko motovilit, jih pošiljat sem in tja, se izgovarjat. S skupino moraš presneto dobro vedet kje in kaj si. No, včasih te že lahko samozavest ven vleče, a prej ali slej te pogruntajo. Potem je pa kaos.

Tega pa nočemo, vsaj dokler so ljudje pod našim vodstvom, ne.

Zato bi tole tablo morala že prejšnjič slikat. Ker pride nadvse prav. Saj je tokrat nisva potrebovala, a načrtovanje s tako tablo je mnogo enostavneje. 

Tabla je sto metrov nad Litostrojsko kočo.

Devetnajstega junija smo šli, v približno takem dnevu, kot je bil, ko sva se tule na ogledni turi podila. Nekaj sonca, možnost dežja pa povsod nekje okrog.

Do prelaza smo se zapeljali, čez Bohinjsko Bistrico seveda. In šele tukajle dobili prvo kavo. Da bi začeli čimprej!

Mimo Litostrojske koče pomahat spletni kameri. Se bomo vrnili na koncu.

Pa saj ni kaj več reči, hitro si gor, na planoti. Junija je res vse presneto zeleno, fotoaparatu še kar nekaj časa vse nese na zeleno.

Srečali smo še pastirja, ki živi v kasarni in se izdatno pogovorili.

Potem smo pa že poniknili v rove bunkerjev. Tokrat je bila malo večja gneča.

Jaz sem se pa igral s slikanjem koč v daljavi. Vogel je bilo sploh težko opaziti.

Dom Zorka Jelinčiča na Črni prsti. Se vedno spomnim na ričet z mesom zakamufliran v zelenjavno mineštro. Ah!

Dokaz, da so bile Nišljije tukaj. Iz katerih časov? Kdo bi ga vedel, se kar nekaj obdobij meša na planoti.

Ena skupinska obvezno. Že tako jih je težko skupaj zbrat!

Edino Tamaučka smo morali iskat naokrog, a zoomu se ni mogel skrit! Za najstnika smo vsi mi dooooossti prepočasni.

Naša četica. Ja, se je kar raztegnila.

Sem in tja je kar hudo črno postajalo, a k sreči dežja nismo bili deležni!

Ja, strme trave so! 

Tura je bila precej podobna kot zadnjič, krožna, na koncu so nekateri tudi vršičke še nabirali, malica in analiza pa v Litostrojski koči. Tule smo že večkrat posedali, večkrat s Krti, še posebej pozimi, smučarski izleti.

Ker pa smo imeli še nekaj časa in se nam ni nikakor dalo še domov in ker obljubljenega dežja še ni bilo od nikoder, smo morali najti še nekaj. Skupaj smo se odločili za Slap Savica - ko pa smo že ravno v Bohinju!

Do vrha sva s Tamaučkom tekla. Nikakor ga ne morem več dohitet in četudi ga sem in tja še lahko prehitim, me - tudi na daljše proge! - na koncu mimogrede užene v kozji rog. Edini način je torej tisti prebrisani - se do konca delat, da te ne zanima in potem v zadnjih metrih podlo zmagat! 

Pa me je tudi to pogruntal in me je na koncu sploh dobro pazil. Že ve za vse finte tastarga... Tako se je tudi moj zadnji napad izjalovil. 

Sem pa potem vsaj še dvajset minut dihal na škrge, kar ga je neverjetno zabavalo. Ah, mladina!

Se pa Savica tudi tokrat ni izneverila. Razglednica, kot vedno.

Mene pa skoraj bolj zanima tisto naproti - zakaj, hudirja, tamle še nisva šla? In kaj, spet hudirja, še čakava?

Komarško slapišče je bilo celo živo!

Mi pa vsi nasmehe do ušes! Seveda, kako da ne, ko pa je bil tak lep dan!

Dol grede sva naštela še vseh 556 stopnic. Mogoče sva se kaj zmotila, mogoče pa tudi ne. Skoraj gotovo jih je tu nekje!

Ko pa je izlet uspel in ko je prva kaplja padla, ko smo bili že lepo na avtobusu...

O, ja, po dobrem izletu pade kar dober kamen od srca! Juhuhu, pa do naslednjič!

Velikokrat smo bili veseli, kako dobro smo skoz prišli, ko nas ni opralo ali kaj podobnega. Velikokrat.

Ampak vedno pa ne more biti tako, kajne? Enkrat moraš pa dobit nazaj, da se malce izravna, da se svet poravna.

Pravzaprav ne vem, kako to, da nismo izleta odpovedali. Najbrž kar zato, da bomo enkrat karmi pač vrnili tisto, kar ji gre. Naj nas pa opere, saj sredi maja ni več tako mrzlo, bomo že nekako!

In je res že zjutraj lilo kot iz škafa. Pa smo začeli počasi. Zelo počasi. Najprej kar s Trojanskimi krofi. Pa smo jedli krofe, pa kremšnite, pa pili kavico in se nasploh obiralo, kolikor se je le dalo.

Ampak lilo je pa še vedno.

Pa smo prišlo do izhodišča, tja, od koder smo potem hoteli začet naš pohod - na bregu Savinje. Pa je še vedno lilo. Hm... Jah, nič, pa smo se odpeljali z avtobusom prav do Celjske koče. Pa smo tam ponovili vajo s Trojan. In spili še kak čaj in dodatno pivce. In čakali. In še malo čakali.

Potem pa smo imeli le vsega dovolj, kaj nam pa bo en dež! In smo šli: "bomo prišli z marelami vsaj do Grmade!".

In glej ga, zlomka, pogumni imajo srečo. Ali pa le dobro vremensko napoved, ki je obljubljala neko vmesno okno brez dežja. In tokrat so vremenarji celo zadeli, mi pa izkoristili!

Na Grmadi dežja ni bilo več! Kakih velikih razgledov sicer tudi ne, a kdo bi podarjenemu vremenu gledal v zobe...

Kakšen dež neki! Ha!

A smo se vseeno še malce zamudili v Pečovniški koči - za vsak slučaj, da bo dež ja dodobra ponehal!

In da nam bo dal mir, ko bomo hodili vsaj do grebena.

Malo je bilo mokro, malo spolzko, a nihče ni sedel na ta zadnjo, kar je kar lep uspeh. Še celo na Vipoto smo prišli (končno!), čeprav je imela Helena pomisleke, bilo je namreč strmo, midva pa nisva vedela (pri ogledni turi sva Vipoto namreč izpustila!), kakšna je sploh pot. A k sreči se je vse dobro izteklo, prav veliko slik pa nisva naredila. Le ena se je ohranila z Vipote, kljub temu, da je bila tam ena super skrivnostna markacija... to pa za naslednjič!

Še malo dričanja po mokrem, mimo ta velikih Duglazij, smrek, in smo že dol. Kaj nam pa more ta dež, a ne!

Krog je bil na koncu malce čuden, a tako je, če ti dež precej nagaja. 

Sicer pa nihče ni bil prav veliko žalosten, nekaj smo se le nahodili, tudi v deževnem zna biti luštno!

V dolini smo šli še nekaj malega spit, veselje pa je naraslo v trenutku, ko je avtobus speljal in je na šipo padla prva kaplja! Dolgo smo čakali na to vremensko okno brez dežja, a smo ga le dočakali in ga tudi s pridom in v celoti izkoristili! 

Težko torej rečem, da je bilo to uravnoteženje in da smo karmi kaj vrnili. Mi kar malce smrdi, da bomo morali enkrat še bolj hudo nasankat, tukajle nismo prav veliko trpeli...

V začetku 2016 je bil ponovno čas za naš po-novoletni pohod. 

Ker nam je že malce zmanjkalo hribov, ki bi bili dostopni v roku enega dne iz Krtine, sva se spet odločila za Veliko planino. Pot do tja je super, PD Domžale ima gor Domžalski dom, traso poznamo... zakaj torej ne? Saj smo šli zadnjič že davnega 2010! 

Tokrat pa sedmič!

Glede na moj protin in hudo boleča desno peto in levo koleno, sem cel čas od novega leta pazil in pazil, da ja ne bi bilo kaj še bolj narobe. Povijal koleno, hladil, pil nič piva, jedel izbrane stvari. Res bi mi bilo presneto hudo, če spet zaradi putike ne bi mogel na tak izlet. Prejšnji dan je še bolelo, tako, da sem zjutraj dal opornico na koleno, vrgel vase ibuprofen (le kdaj sem nazadnje tlačil bolečine s tableti?) - bolj za vsak slučaj, kot zaradi bolečin in se zaklel, da tudi s šantanjem enostavno narediš petindvajset km. Kaj da ne morem?!

Tako se nas je letos nabralo osem junakov in zjutraj 16.1. je hudo snežilo.

Ne, ne, ne, kaki snežilo! To je samo umazana leča fotoaparata, ki v temi ne zna več slikat ne da bi na gosto snežilo. Jajc.

Snega smo videli bolj malo, vsaj v dolini, tu še kakšnega hudega mraza ni bilo, zato smo se prebijali tudi po blatnih poteh.

Ko pa smo sem in tja prišli malce višje, pa se je videlo, da nas zgoraj čaka sonček. Le do tja bo treba še priti!

Naprimer nekje nad Vrhpoljem, ko se megla razkadi in se pohodnikom korak kar dobro upočasni. Moramo gledat!

Pa spet dol in spet gor in spet megla... V hrib me boli peta, šepam na levo, dol s hriba me boli koleno, šepam na desno. Ampak nekako gre, kaj pa čem. Tam ostat?

A pot je dolga in končno pridemo tudi do sonca! Tam nekje čisto malo še do Gozda. Ko je pravih strmin v začetku konec!

Jah, za sredino januarja kar precej žalosten pogled. Pa smo takih zim že navajeni, kajne?

In končno pri Jurčku. Na zasluženo pivo, malico, počitek. Meni se vedno zdi, kot da smo že na koncu. Do vrha je samo še hrib, saj prideš, počasi, pa gre. 

In vedno je vmes še dovolj postojank, takih in drugačnih. Vedno pa veselih! Evo, smo že na Podkrajniku!

Tu nas že začenja malo dajati, enim se vse skupaj malo upočasni. Pa nič hudega, do Domžalca bomo prišli tako ali drugače!

Fantje ostanemo zadaj, punce jo mahnejo naprej, mi se bolj počasi vlečemo, veliko klepetamo.

Ravno na Gojško pridemo, ko se začenja delat tista prava svetloba. Pa smo zato še malo bolj počasni, si je treba Rogatec in Lepenatko pač dobro ogledat!

Ne, nič se nam več ne mudi. Občudujemo večerne barve, klepetamo in čakamo, kdaj bo tema. Ali pa vsaj Jarški dom za prvi počitek.

V Domžalcu nas čaka še par članov, skupaj se zabavamo še kar nekaj časa. Zaspanosti kar nekako ni.

A zjutraj nas spet prebudi sonce! Juhej!

Na zajtrku smo že vsi čili in zdravi! No... mogoče malo bolj zdravi kot čili...

Vsi ostali gredo še na vrh Gradišča, jaz pa odspim še eno kitico. Peta, koleno me še kar dajeta, nočem vsega poslabšat.

Čeprav mi je potem zaradi slik kar malo žal, da sem se še valjal po postelji. Zimski razgledi so pač zimski razgledi!

Navzdol imam potem nekaj težav, saj si sam nikakor ne morem nataknit derezic. Mi koleno ne pusti, zato mi morajo pomagat. Kar pa presneto čudno zgleda, saj moram noge direkt v luft molet. Potem se mi je derezica še enkrat snela in postopek sem moral ponovit. Tako je Helena, ki je šla seveda že naprej, potem od daleč gledala, kako ležim na hrbtu in tiščim noge v luft in jo je pošteno zagrabila panika. Vse je namreč kazalo na hudo poškodbo!

Ampak ne. Je kar šlo, a šele potem, ko so bile derezice gor. Brez njih bi pa težko s tistim kolenom kam prišel.

Pri Primožu smo se seveda še malce ustavili, naleteli na pravo nedeljsko gnečo lepega vremena, a kakšnega velikega navdušenja spet ni bilo. Kot je pač pričakovati naslednji dan. Smo bili zmatrani. Od pohoda, ne.

Ker pohod je bil dolg. Dolg!

10:25h za slabih 25km. Do Jurčka 6:12h, 1h postanka. Dol pa 2:30h, s pivom vred. 

Kam torej naslednje leto? Gremo spet naokrog, Krvavec, Menina, Zasavska, Čemšeniška? Ali pa se bo treba kam odpeljat in od tam nadaljevat. Bomo videli naslednjič, ok?

Tokrat smo jo na Krim mahnili s PDD in ŠD Krti. Helena je vodila.

Malce nas je bilo strah, kako bo s podrtim drevjem, a se je izkazalo, da je narod že lepo speljal nove poti naokrog padlih dreves. Seveda, kaj pa smo pričakovali?!

9.3. je bil že v začetku prekrasen dan! Malo slane, a se je sonček že dodobra nakazoval. Že skorajda pričakujoče pomladno. A najprej smo si šli ogledat Plečnikovo cerkev na Barju. Razveseljivo in navdihujoče, kot vedno!

Naš pohod smo začeli v Strahomerju,

Pogledali smo proti vrhu

in jo mahnili gor čez Strmec.

V začetku nekaj malega podrto, a nič hujšega, plazimo se le malo.

Sem in tja kak postanek

in kar prehitro smo že skoraj na vrhu!

 Še malica v koči, malo postanka, zunaj je bilo sicer lepo in sončno, a je preveč pihalo. Po koncu skušamo narediti še gasilsko... a nam najbolj ne uspe.

Smo tako naredili že takoj na začetku, ker nam jih na koncu nikoli ne uspe naredit. No, tole je lep dokaz tega...

Še ne tako dolgo nazaj sem po takem pohodu še dolgo čutil posledice. Tokrat pa je vse skupaj kar prehitro minilo! 

Prav luštna skupinica se nas je nabrala in super je bilo!