Nekje ob Božiču 2017 je tole bilo. Ko smo bili namenjeni na družinski žur, ko je bila Mami še z nami.

Pa smo moral it pred žurom še malo naokoli, na Krasu je bilo fantastično vreme, en izlet pa je treba narest.

Pa smo si izbrali Pliskino pot, kjer sva midva s Krti že dolga leta nazaj pohajkovala.

Začeli smo seveda v Pliskovici, kjer so tudi table.

Pa lepo cerkev imajo. Sv. Tomaž.

Da ne bi kdo mislil, da nismo imeli brašna s seboj. Jasno, da smo ga imeli!

Kaj vse smo počeli, nimam več pojma, ampak vem pa, da nam je bilo super!

Sploh če kako domačo zapoješ v vodnjak.

Zvečer pa žur, kot je pač to v navadi.

Najprej smo šli postavljat vremensko postajo na vrh Lubnika.

Potem smo kar nekaj časa gledali ali dela vse ok. Vmes so bila prava neurja, žled, letos res groza od vremena, a vremenska postaja se je dobro držala. Manjše napake smo odpravili, zaradi drugih postaj, ki so nesle direktno na vrh, smo spreminjali kanale in tako na koncu zdaj vse dela ok.

Zato je bilo potrebno naredit še uradno otvoritev. ZEVS, PD Škofja loka in Lubnik.info.

Ker je to prva društvena vremenska postaja in ker je še celo na vrhu hriba, tam seveda nisem mogel manjkati! Prijetno s koristnim, kajne?

Ker je bila otvoritev naslednji dan po mojem Ambrožu, sem si raje vzel malce več časa. Bom šel počasi, sem si rekel, nikamor se ti ne mudi! No, tokrat vsaj v temi nisem začel!

Uro in pol sem tokrat potreboval, res sem šel počasi. Prav luštno je bilo, lepo počasi sem jo mahal, a mi je minilo kot bi mignil, nobene matrarije, luštno!

Postaja nas je pričakala, malo smo jo še učvrstili z zajlami

potem je bila pa na vrsti že uradna otvoritev!

Pa tudi ljudi se je kar nekaj nabralo, super!

Več o dogodku pa v predsednikovem poročilu na portalu ZEVS!

Za dol se je pa potem malce zakompliciralo. Naravnost dol se mi namreč ni dalo, malo treninga pa le potrebujem! Vsaj malo? In sem si rekel, da grem dol pa malce naokrog.

Saj vem kje se gre, smo šli zadnjič na Škofjeloškem trekingu 2012 tudi nekje po teh poteh! To pa res ne bo problem, jaz veliki stezosledec se še vsega spomnim!

Najprej je padla ta o velikem stezosledcu. Takoj. Tako na samem začetku. Zelena je pot po kateri bi moral iti dol (po tej smo šli na trekingu gor) in je čisto super uhojena pot, sicer ni markirana, je pa dovolj vidna. Ampak za stezosledca zgleda ne dovolj. Najprej sem seveda pozabil vključiti gps, a sem ga vključil ravno v trenutku, ko sem potem vse skupaj tudi zgrešil. Pot v desno, jaz v levo. In še bolj v levo in v levo in v levo... Eh., stezosledec.

Se je bilo pa fino malo podit čez drn in strn, to vedno pride prav.

Tam pri Zalubnikarju sem potem pogledal še v hrib, kamor sva s Heleno pičila dve leti nazaj - danes ne bi več plezal v take strmine, takrat pa sva bila mlada in nora...

Nekje vmes sem naletel na travnike, skoraj na sonček, na cvetoča drevesa, na zelenilo, na Pomlad v vsej svoji lepoti. O, kako sem vriskal, ko sem se podil kar lepo počez!

Skoraj do Praprotnega sem prišel, a malce prej obrnil v desno ob Selški Sori. In tam je padla še tista o tem, da se vsega spomnim. O, ja, pa stvari sem se že spomnil, najbolj pomembnega pa seveda ne. O tem, da pot ob reki ne gre lepo ob reki naravnost, temveč gre kar naprej gor in dol in gor in dol in gor in dol. Kar naprej.

Na ta mali detalj sem pozabil, ko sem mislil, kako bo fino po ravnem priti nazaj do izhodišča, lepo, brez matrarije. O, ja!

Ene parkrat sem moral celo dobro zgristi kolena, ker nisem in nisem hotel it gor po cesti in sem upal, da bo ob Sori še kakšna potka. No, pa ni bila, jaz pa direkt v hrib.

Vsaj studenca sem se spomnil, vsaj tega! Zdaj je sicer zabarikadiran, a še vedno zgleda super!

Potem se je pa spet začelo. Podrta drevesa. 

Takoj me je seveda začelo skrbet, tole bo pa težko spucano, kdo pa še hodi tukajle? Kaj pa če...

In res, skoraj, za las je manjkalo, ko je drevo odneslo še celo pot s seboj. Seveda se na sliki ne vidi strmine, a - zame - je bila kar precejšnja. K sreči je šlo lepo čez, če nisi gledal dol.

Nato je bilo še par dreves in tu res ni bilo nič požagano, očiščeno, niti malo, a je k sreči vse ležalo ravno tako, da se je dalo priti mimo. Spet malce spodaj, zgoraj, ob, nad in med, a je k sreči le šlo. 

Tako se je ta potka ob Sori izkazala za povsem nekaj drugega, kot sem si predstavljal. Toliko torej o tem, koliko in kaj si zapomnim. Morda bo pa naslednjič bolje? Ali pa 643-tič?

Pa sem se na koncu le primajal do vrtca v Podlubniku. In to kar precej zadovoljen. Saj je bil prav lušten izlet!

Hej, so nekateri izleti, na katere si doooolgo želiš pa nikoli ne greš. Zakaj je temu tako?

K sreči pa tudi taki slej ali prej pridejo na vrsto. K sreči!

Kopitnik je en takih. Ki kar ni hotel priti na vrsto. Ko pa je končno prišel, pa je prišel v enem najlepših dnevov tega leta. V velikem stilu torej. Konec marca, mi pa v kratkih rokavih. Toplo, vroče, več kot super!

Iz Rimskih toplic. Direkt gor.

No, do prvih hiš, ko so se markacije malce izgubile, mi pa smo šli seveda raje gor kot pa dol. Čudno, kaj?

Pa tudi desno nismo hoteli it. Smo hotel samo navzgor, kaj bomo zdaj polovičarji!

In kmalu smo se znašli tam, kjer se tudi drugače čisto dobro počutimo... Hosta. Strma. Brezpotna.

Malce vložka je bilo treba imet. Da je bolj zanimivo in da vsem malce naraste motivacija. Polni divjine lahko za tem hodimo še ure in ure.

A vseeno se je bilo treba prej ali slej vrnit na obljudene poti

in se po grebenu povzpet do podkve Kopitnika - na prvi skalni rogelj

hej, saj tam je še drugi!

Zgleda, da je tale bolj pravi, saj je bolj obljuden

in tudi bolj nadelan! Jeklenice!

Razgledi so enkratni, a je že vse preveč vroče, da bil bilo tudi čisto. A kljub temu uživamo, beremo karte, načrtujemo naslednje podvige

in se nato spustimo proti koči. Skozi enkraten, mehak smrekov gozd

mimo pravljične gozdarske koče, ki bi jo kar takoj vzel za svojo

do enkratno urejene in zrihtane Koče pod Kopitnikom!

Vse v okolici je kot iz škatlice. Urejeno, porihtano v nulo. 

Čaka nas še pot naokoli, saj ne bomo šli dol po isti, kajne, da ne?! Tamaučka pomlad že razganja

koga pa ne bi v takih prečudovitih razmerah?

Ob pomoči poznavalcev naletimo še na Blagajev volčin in tako Kopitnik pokaže še svojo zelo bogato botanično plat!

Mimo Lurda, ki mu Tamauček striktno pravi Lord, je kar dober spust

nas pa čaka le še sprehod skozi Rimske Toplice!

Dolgo vožnjo - tja smo šli čez Moravče, Zagorje in Zidani most, nazaj pa na Laško in Celje in avtocesto - je Kopitnik ta dan prav enkratno upravičil, kar je neverjetno, ker dolgih voženj res ne maram. A to samo pomeni, da je bilo res luštno in super in oh in sploh.

En tak cel krog smo naredil, da se malce spoznamo s temi kraji. Mislim, da nam je kar uspelo.

Pa še malce motivacije po brezpotnih strminah. Ne, nismo hoteli dol in smo pač šli direktno gor. Ampak tam pa smo potem našli potko. Ker po teh naših krajih so povsod neke potke, povsod!

Kar pejte pogledat!

Takih lepih poletnih vikendov pa res ni veliko. Kolikor se spomnim, jih lani naprimer sploh ni bilo.

Tokrat pa skoraj kolikor hočeš! A tudi to je problem, ker te potem vleče ven in ne moreš kar doma ostat. Pa smo spet pri organizacijskih težavah, kje pustit, kaj nardit z otroci? Jih vzet s sabo, ampak potem bo izlet manj zahteven, ali pa letet "na hitro" kam blizu?

Ker sva zadnjič sama letela nekam blizu, sva tokrat otroke vzela kar s seboj. Že tako smo bolj pozno začeli, ker sva se midva potepala po Ljubljani do dveh zjutraj in bolj zgodaj, kot ob osmih, itak nisem hotel vstat. Pa še mogoče malo preveč piva in tako... potem pa vstani ob nenormalno zgodnjih urah... Japajade.

Skratka pozno smo začeli in se visoko pripeljali. Ha! Do Planine Jezerca je šlo, kolikor pač dovoljuje cesta na Krvavec, saj bo to čisto dovolj!

Malo počasi nam je šlo, vsi smo bili nekam sitni, še Tamauček je bil na polno zmatran od prejšnjega dneva.

Jamranja torej tokrat toliko kot že dolgo ne! Pa smo vseeno hitro na Kriški planini

in se že bolj zaženemo v hrib. A nam hitro vzame še tisto malo današnje motivacije - tukaj je treba dol!

Počasi nas kar zmanjkuje, ustavljamo se vsakih deset metrov, vsi smo raje nekam tiho, čim kdo odpre usta... Ah.

A naša sitnoba počasi plahni, lepote pomagajo, tudi Planina Koren

je prav prijetno porihtana. Škoda, da ne zavijemo prek Planine Košutna, a okoli nas še vedno kraljuje sitnoba, le sem in tja jo skušamo odgnati:

počasi, počasi pa nam le gre, bližamo se vrhu in bolj ko smo blizu, manj je hudo. Flori ima še zvit gleženj, ki je sicer (preveč) ne boli, nekaj je virozna in jo boli želodec, Helena ima tudi težave z želodcem, Leandra bolijo noge, ker je imel prejšnji dan pohod in še nogomet, meni pa gredo vsi trije tako presneto na živce, ker se ustavljajo na vsaka dva metra! Na dva metra, res! In mi se vsi skupaj vseeno mučimo v ta presneti klanec!

Saj se še zadihat ne morem, niti vode (ta sitne) zamenjat! Še maček ne more it ven kot bi moral, ni čudno...

Potem pa - kot da bi odrezal! Na vrhu smo!

In ti razgledi...

sedimo, malicamo in se obračamo na vse strani. Spodnja čeljust se nam sploh noče zapret... Res, takega prekrasnega dneva in razgleda nismo pričakoval niti v sanjah!

Ker pa le ni vedno vse lepo, me seveda hitro začne skrbeti povratek, dogovorjeni smo, da gremo čez Ježa na V. Zvoh po grebenu. Ulalaaaaaa, grebene imamo radi, kajne?! Aaaaaa! Otroka pa itak pravita, da sta šla samo zaradi plezanja zraven... Jej, jej.

Še prej pa Vrh Korena, kjer so naše glave nad 2000m, noge pa še ne.

Izkaže se, da je greben prav veselo oster, a mene niti ni tako strah in ne zganjam kake velike panike. Skušam bit kul.

Tudi plezanje nam gre povsem dobro od rok, prav nič nevarnega!

dokler seveda ne pridemo za vogal in Leander izdavi svoj znameniti stavek: "Tok me je strah, da bom kr bruhu!" Meni je povsem jasno, zakaj!

Huh, grozno zgleda, no, na koncu niti ni tako hudo, le previden moraš bit. Me je pa strah za otroke kot strela in plezamo res počasi, si valimo kamne na glavo, a smo presneto previdni!

Tamaučka je kar malo strah, a se hitro zbere in na sredi že sprašuje, če gre lahko še enkrat... Flori pa itak... enkrat se zavem, da sem jaz na vseh štirih, ona pa stoji zraven mene in me čudno gleda. No, takrat spoznam, da mogoče res malo pretiravam. Potem gre lažje.

Vsekakor bi šlo gor lažje. No, pa tudi dol ni hudo, strmina je huda, a je dobro zavarovano. Imeli smo celo to srečo, da so tik pred našim pristopom celotno pot obnovili, jeklenice so popolnoma nove, dobro napete, še dišijo! Ravno ko smo se spustili v grapo, so mojstri odšli! To pa je timing!

Priznam, da mi je na drugi strani malo lažje pri srcu, otroka pa sta vsa navdušena in kar malo razočarana, da je vse skupaj tako kratko...

Še malo poplezavanja po grebenu pa nam vseeno da še nekaj užitkov, tako da smo vsi zadovoljni!

Dobro se vidi, kje smo prej hodili, presneto daleč pod nami zgleda!

Veliki Zvoh je naslednji pred nami in za ovinkom se nam v tistem vročem dnevu prikaže čisto pravo jezero in plaža!

In ja, tisto na sredi je čisto pravi plavalec! Tudi kakšnega nagca lahko zagledaš na plaži... Sicer pa glede na kristalno čistočo

niti ni čudno!

A mi vseeno nismo prav zimski možje in nam je zadeva kar presneto mrzla... za noge in špricanje bo pa dobra!

O, kako paše, voda, sonce, nikamor se nam ne mudi, malica, počitek... Tokrat se res vlečemo, že dolgo ne tako, prav dobro nam de, da se nam danes popolnoma nikamor ne mudi! 

Torej lahko naberemo še kaj regrata?!

Eni bi šli v dolino kar s sedežnico, a bo treba peš!

Pri kapelici pri Domu kar sedimo na zidku in strmimo v dolino. Vidi se Krtina! Spet malica, sploh ne nam ne da navzdol, proti domu. 

Na Kriški imajo še velik žur, mi pa gremo še na kavo v turistično kmetijo 

in se potem prav počasi odvlečemo proti avtu. Zelo počasi.

Klobaso je seveda treba zašpilit, tokrat gremo raje malce bolj narazen, pljuvanje prek rame je lahko nevarno!

In ker se potem še vozimo prek Šenturske gore v Kamnik, pridemo domov res ob prvem mraku! Ha!

Bruto nanese sedem ur in pol za 12km in 1100 višincev. O, ja, res smo si privoščili, o, ja!

Pa je bil dan uspešno rešen in super izpeljan, na koncu pa prav vsi zadovoljni! Kakšno nasprotje tistega razpoloženja, ko smo začeli! 

In tale greben - Jež - je pravzaprav enkraten in prekrasen, ne prehud, a tako lepo razgleden in od blizu našpičen, da ga je pravi užitek prečiti! Zdi se mi, da bomo še šli!

O, letos pa nam je bilo z morjem lepo postlano!

Najprej smo šli peš. Potem smo pa samo še počivali, ležali na hrbtu in sedeli na tazadnji.

Letos smo si ga privoščili kar trikrat. Uau. 

Za ta drugič se lahko le iskreno zahvaliva Darji in Dejanu, ki sta nas gostila kar nekaj dni, Tamaučka pa še cel teden naprej. Pravzaprav je bilo enkratno, morda pa je morje res lahko tudi takšno?

Ne pa da vedno samo skačemo naokrog kot nori.

Tako pa smo se tokrat raje več posvečali morju

iskanju novih zalivov in skakanju v vodo

lahko bi rekel - uživanju.

Ogledali smo si celo tekmo v vaterpolu, tretja liga. Mater se tunkajo!

Midva sva si na koncu izborila še en svoj dan, kjer sva... ah, dejte no, pa ja ne mislite, da prav vse povem?!

Malo sva si ogledala Zadar

in Zemljo od bolj daleč

kaj več bom pa raje zamolčal.

Domov sva se spet vračala nekje po svoje, vedno najdeva kake potke po katerih potem potujeva cel božji dan. Ampak se splača, tokrat sva naletela na presneto zanimivo čebelarsko zadevo nekje sredi Bele Krajine.

 

Naletela pa sva tudi na gostilno neke davne mladosti, ki se je izkazala za precej dober zadetek. Pa čeprav že v nalivu sončne strani alp...

Tamauček pa je ostal na hrvaški obali in služil dobre denarce.

O, ja, lahko je tudi takšno! Nama je bilo prav všeč, je pa res, da ne sme trajati predolgo!

Bi se človek še navadil!