To so ti predpomladanski sprehodi - izleti, ki me vedno zvabijo v začetku leta ven.

Seveda je ta zapis o lanskem začetku marca, vendar pa se tak čas, zdajle, ko to pišem, hitro približuje. In ker danes zunaj močno sneži, je vedno lepo pomislit na nezasnežene kuclje, kjer so že zametki pomladi.

Lanskoletni Helenin začetek programa 50 za 50 naju je takoj zagrabil. Do začetka marca sva tako nabrala že kar precej kilometrov. In tudi prav je tako!

Sicer se s slike še ne vidi, a jaz že čutim, kako se zima umika pomladi! Hosta začne drugače dišat, kaj pa jaz vem!

Neke nove oznake se pojavljajo, upava samo, da ne bodo spet vsega podrli, speljali sedem blatnih kolovozov in vse razrili, upava, da je samo meja. Enkrat bi se morala naučit tudi gozdarskih oznak, bi bil že čas.

Čez Murovico, Cicelj in naprej proti Sv. Miklavžu. 5h do Zasavske? No, ja.

Sem in tja je treba s poti zavit. Se najde kaj novega, kakšno novo stojišče, kak lep razgled!

No, ni čudno, da vse drugače diši, saj tudi je že pol stvari pokukalo ven. Zvončki so letos pozni, jih je pa v vsakem primeru veselje videt.

Polged iznad kamnoloma pod Štancami proti Savi. Na drugo stran hriba torej. Najbrž Jevnica.

Na Štancah je zanimiva tabla, ki najbrž hoče pomagat, a pohodniki smo vseeno bolj navajeni, da je sever zgoraj, ne pa tam, kjer ti bolj paše. Pri tej tabli vedno rabim deset minut, da sploh vem, kaj gledam, pa sem jo videl že n-krat.

Slivna in njen najvišji vrh Pivkelj. Jezus še vedno potrpežljivo čaka v vitrini.

Nazaj grede se ustaviva v Moravškem domu, stari oskrbnik se počasi poslavlja, ni to Šmarna gora, da bi bilo obiska čez glavo. Nerganja je kar nekaj, ampak verjameva, je za razumet. Biti oskrbnik ni ravno najboljši posel na tem svetu, na eni strani imaš PD - lastnika, ki komandira in hoče vedno več, na drugi pa nas, sitne pohodnike, za katere je vse predrago. Spremenit Planinski dom v restavracijo, gostilno ali kako zaslužit samo s planinstvom? Meni se zdi, da se ravno zadnja leta zadeva počasi profilira in se tako oskrbniki in lastniki (planinska društva) še precej iščejo. Zadeva se spreminja, komercializira, ponudba pa malce zaostaja in ostaja več ali manj ista. Težka je, se strinjam. Bo pa seveda zanimivo, kako se bo vse skupaj odvilo.

No, midva greva vedno na kak čaj, pivo. Nekako se nama zdi, da s tem vsaj malo pomagava pri celotnem problemu, čeprav najbrž ne prav veliko.

Nazaj jo tokrat ne ubereva po spodnji cesti, ampak jo mahneva spet kar lepo po grebenu. V začetku skušava mimo jevniške skrivnosti najti še staro pot, kar nama tudi uspe, vendar pa je že kar precej zaraščena. Tale ne bo več uporabna, aprila tule čez sploh ne bi več prišel...

Do Sv. Miklavža pa vseeno nisva skočila, sva raje pri Katariji zavila za vasjo.

Vsega skupaj se nabralo za slabih sedem ur hoje in 24 km. Ni slabo, ej!

Je pa zanimivo, da me v te konce vleče predvsem v zgodnji pomladi. Evo, če ne bi zdajle zunaj padal sneg... presneto, bi bil že tamle gor, na grebenu!

Kaj pa vem, ko se začne jesen, me začne vedno bolj vleči ven, v gozd.

In hosta mi gre vedno bolj po glavi. Saj ne, da ne bi poleti rad hodil naokrog, a jeseni, jeseni me pa vleče ven.

Zaradi takih in drugačnih meglic, zaradi skrivnosti gozdov, zaradi jesenskih dišav, zaradi... ah, kdo vi vedel zaradi česa vsega!

Tole je sicer z lanske jeseni, a ker smo zdajle že konec avgusta, že vem, da se občutek neustavljive želje po gozdu prav kmalu vrne!

Juhuhuuu!

Ko se začne zima zelo počasi poslavljat in je v hribih še sneg, naju začne vlečt v domače griče.

Jih je kar nekaj naokrog in vsako leto je lepo pogledat ali je kaj novega. Včasih nama uspe večkrat preko leta, večinoma pa le v začetku pomladi. Ko sneg skopni se namreč količina poti, ki bi jih rada še prehodila, skokovito poveča. 

Ti naši kraji so pa tudi v dežju oziroma skoraj v dežju čisto ok.

Pa še zanimalo naju je, kaj se dogaja z Moravškim domom, greva malo povprašat. Skoraj že začetek pomladi, 20.2.

Čez Murovico seveda.

In čez tiste lepe konce pod Cicljem, kjer že tolče ven značilna pomladno nežna zelena.

Včasih se nama je daleč zdelo, zdaj pa je Cicelj že skoraj za vogalom. 

Pravzaprav je ravno toliko daleč, da se nasmeški že dobro poznajo! 

Na grebenu Ciclja naju pričaka celo še sneg in par metrov morava skoraj gazit. No, ja, gazit, ja.

Vreme ni ravno najbolje, razgledi so še slabši, a skalo nad Veliko vasjo vseeno najdem. Bo prav prišla naslednjič, ko bo tule krasno vreme! Helena je navdušena, tile konci, tolikokrat prehojeni, pa se vseeno še kaj luštnega najde!

Čez Miklavža in mimo Katarije čez Grmače se spet zaženeva v hrib. Pa ja ne bova tacala po asfaltu! Greva pogledat, ali zadeneva Gorišco in Jevniško skrivnost direktno?!

Malo po kolovozu, nato pa kar direktno v hrib - točno na tarčo. Se vidi, da smo tukajle že velikokrat tacali...

V Moravškem domu trenutni lastnik odšteva zadnje dneve. Se seli drugam, Dom pa dobiva novega oskrbnika. Večinoma razglabljamo, kako bi bilo, če bi bilo tule spodaj kako večje mesto, ne pa Moravče. Jah, verjamem, težka je oskrbniška in po parih letih je treba vse skupaj obrnit, se odselit, zamenjat. Večinoma je to dobro, tako za oskrbnika kot tudi za posamezen dom. Vsekakor se mi zdi pohodniška veliko lažja kot pa oskrbniška...

Nazaj greva spet po cesti, malo za treniranje potrpljenja.

Ah, česa vsega ne opaziš, ko ti je dolgčas! Še posebne oznake. Najprej vrezane, nato pa še značke. Da jih bo tisti, ki jih je pač naredil, le opazil. Vse kaže, da je bilo njemu še mnogo bolj dolgčas, kot pa nama. In da je tiste kilometre vsakič znova označeval in komaj čakal, kdaj bo nečesa že konec.

Jo je pa Helena tako šibala, da sem več ali manj sopihal za njo in jo potem vsaj sem in tja slikal - da se je vsaj malo ustavila. Sem lisica, kajne!

Evo, to so pa res ti domači kraji. Čisto blizu, luštno kar za skakat, ne prekratko in ne preveč naporno. Ravno prav za poslavljanje od zime! Moravški konci, jep.

Prvič sva obdelala le približek. Nato smo šli Srčni.

Zdaj pa končno še midva, celo Moravško planinsko pot! Kar eno pozno zimsko soboto, ko bi moralo biti sonce, pa je na koncu le malo manjkalo, da ni deževalo. Za potep je bilo sicer kar ok, vendar pa sem se premalo oblekel, ker sem pričakoval sonce. No, pomrznil pa vseeno nisem. A le za las!

Eni smo bili premalo oblečeni, drugi pa so z velikim veseljem kazali nove superge!

Od začetka sem se malo norca delal, ampak vedno manj. Vmes sem ji celo hotel podtakniti druge čevlje, pa ni hotela niti slišat...

Pridno sva jo šibala čez naše kuclje in se še bolj pridno štempljala. Tokrat gre namreč zares!

Povsod greva, tudi tja, kamor marsikdo ne zavije!

Ker zadeva je ponavadi takšna - ko prideš gor do Sv. Miklavža:

"kje pa je štampiljka?".

"Eee, dol pri hiši...".

"Zakaj sva pa šla potem gor?".

No, zato. Čeprav resnici na ljubo, kraki, kjer moraš po isti poti gor in dol, so tudi meni strašansko zoprni. Brezvezni. Ampak tako pač je, saj včasih se da kaj naredit, ne da bi kaj dosti spreminjal, krajšal ali daljšal.

Kakorkoli že, na Štancah Lazah lahko končno vidiš pravo karto. In koliko še imaš pred sabo. Motivacijsko super...

Pivkelj je pač pivkelj, Jezus je še vedno zaprt v stekleni posodi.

Ena je pa še vedno super navdušena, "same grejo!", pravi!

Najdeva celo nekaj snega, gazit pa le ni treba.

GEOSS je takoj za vogalom, le majčkeno spusta naju čaka.

Malo se mi že toži po Kandršah in toplem čaju, ampak čaka naju še Sv. Florjan, moraš narest fajn zavoj nazaj... Tukajle malce improvizirava čez drn in strn. Saj so da tudi kako drugače, kot po cestah. Pa kdo bo hodil po istem...

Helena je tule prvič, ji je kar všeč!

Še ves asfalt, ki je na tej poti, daš tukajle skozi, in si na Kandršah, bifeeeeee!

Priznam, da me kar malo zebe in mi čaj pride še več kot prav. Pa še en radler. Pa še kaj bi, a se že zaradi tega zamudiva kar za pol ure...

Do sem slabih pet ur. Kar ok, glede na to, da jih planiram deset, kar ok.

Od Vrha nad Mlinšami pa tja do Limbarske se spet vleče - kot vedno - ampak vsaj resje je spet takih lepih barv. Kako bi šele bilo ob sončku!

Vmes še malo popravljava stvari v novih kapelicah, ne more biti ravno vse razmetano...

In sva že na Limbarski.

Jaz navijam za postanek, Helena ga niti ne bi imela. Jaz pa sem kar nekaj zmatran in bi počival. Seveda se na koncu izkaže, da sva stran vrgla 20 minut. Pojedel bi vmes tisto svojo ploščico, pa bi bilo. Saj sva počivala komaj pred dvema urama...

Od Limbarske se potem zmotno zdi, da je konec blizu. Ja, ja, še dve urici bo tole! Najprej na povsem obnovljenega Mohorja, kjer je treba po stopnicah seveda tečt!

Tukaj se umaknem čisto zadaj, se skrijem, moram si dat dol spodnje hlače, ki so mi spet ožulile stegna do živega, ampak ti paparazzi, prav povsod so, povsod! Človek nima nikjer miru!

Zadnja KT v Imenju

in še mimo Sv. Andreja, kjer se ravno začne delati tista lepa večerna svetloba. Sonce se je prikazalo kako uro prej, po celem dnevu pritiska oblakov imava vsaj na koncu malo lepše vreme.

Ne moreš verjet, nad supergami je še vedno navdušena! 

Ji dam kar prav, mene pa moje superge počasi ubijajo, hudič jih že jemlje, preveč so že zlizane, tamle je pa itak že luknja...

Tukajle naju pa potem začne čas malce priganjat. Nekako se zdi, da bi lahko prišla skozi pod desetimi urami, a kdo bi vedel, koliko natančno je še do Tuštanja... In potem malo hitiva in se nato malo vlečeva - "saj čas ni važen, pet minut prej ali kasnej, koga briga!".

Naju potem res ne briga, ker ura se ustavi direktno na 10:04h.

Kar je, kakorkoli obrneš, super, super in še bolj super!

Vesela in ponosna sva! In sploh ne uničena!

46,2km, 10:04h, 2100 višincev.

Se pa od prejšnjič nisem nič naučil, zato upam, da naslednjič res parkiram pod gradom!