Prvi treking nove sezone je jasno pokazal, kje smo se znašli po prespani zimi. Tukaj pač ni bilo več prostora za razna izmikanja in predčasne odhode s prizorišč, kot sem to lahko počela skozi zimo. Če si doma in sam, potem greš ven ali pa ne, greš daleč na hrib ali pa ne, tečeš ali pa enostavno sedeš. Vsekakor pa ne veš čisto natančno, v kakšni kondiciji si.

Zato je bil zame zadnji treking prelomen, ker mi je jasno pokazal, kje sem. To, da sva bila zadnja, me še najmanj boli. Prav nič mi ni bilo tega mar, dokler sem lahko šibala naokoli brez težav. Vedno je bila moja šibka točka le hitrost. Tudi če sem tekla, nisem bila hitra, sem pa vztrajna in lahko sem bila na progi 10 ur, pa sem še vedno z lahkoto hodila.

Tokrat je bilo drugače. Po šestih urah me je začelo boleti koleno. S tako bolečino sem se prvič srečala na Sladkih šest, ko me je še nekaj dni kasneje resno bolelo. Celo zimo sem ga čuvala, se izogibala trdim površinam, se gibala samo po gozdu in nisem prekoračila meje šestih ur. Brez težav.

Žal pa koleno ne pozablja in me je doletelo, uro pred ciljem, če bi le lahko nadaljevala v prejšnjem tempu. Nisem več smela stopiti naravnost navzdol, nikakor pa teči. Bolečina v kolenu, je bila tako močna, da sem hodila kot kakšna rakovica in tako počasi prišla do cilja mnogo kasneje.

Sedaj, nekaj dni kasneje se resno sprašujem, kakšne so moje možnosti? Nadaljevati na trekingih in upati, da bo naslednjič vse ok, je malce naivno, ker pač bolje ne bo.

Torej se lahko posvetim malce manj zahtevnim zadevam, hodim še naprej s svojimi palicami za nordijsko hojo v hribe (le kdaj si bom omislila kakšne zložljive?) ali pa opustim še to, saj je za mojo starost in postavo menda bolje, da čuvam svoje sklepe.

Kaj res?

Lahko pa se posvetim mojemu kolenu in ga skušam utrditi. Dnevno delam vaje za krepitev štriglave stegenske mišice v primeru tekaškega kolena, saj sem si po opisu težav tekaško koleno pridobila z neenakomernimi razvitimi mišicami na nogah.

Je pa še ena možnost, ki mi let sicer ne bo odštela, lahko pa si odštejem nekaj kilogramov. Če pomislim, kako bi hodila z dodatnimi 10 kilskimi utežmi, mi je hitro jasno, da bi proces deloval tudi v obratni smeri.

 hujšat bo treba

Količinsko omejujemo hrano, jem večkrat po malem, jem samo izbrano in po nekaj dneh rezultata žal še ni nobenega. Zgleda, da potrebujem mnogo mnogo manj, kot so lačne moje oči in močne moje razvade.

Se že ve, za katero možnost sem se odločila. In da te odločitve čez kakšen teden ne pometem pod preprogo, sem šla vse skupaj objaviti kar na blogu. 

Naslednji treking je že čez 14 dni. Najbrž tam še ne bom blestela, vendar se grem z Alešem trudit naprej.