Ko sem na FB objavila povezavo na moj prispevek o planinskih oznakah, se je oglasila Polona in komentirala, da pa na Krimu lahko najdemo trikotne belo rdeče oznake. Kaj takega seveda še nisem videla in nisem mogla zdržat več doma. Že čez dva dni smo jo mahnili na Krim preverit, kaj od teh govoric je res in kaj ni.

Začelo se je dokaj vzpodbudno. Pot iz Strahomera prek Strmca je lepa, kamnita, uhojena in strma in zdelo se je, da bomo gor kot bi mignil.

Pa se je potka zožila, dosegli smo oblačno mejo, ki je čepela na hribu in se ni ganila nikamor. O kakšnem soncu ni bilo sledi, le ivje in mraz okoli nas.

Meni se je moj zobobolni teden precej poznal. Kar naenkrat nisem imela ne volje ne moči, da bi z normalnim tempom nadaljevala pot. Zamotana okoli ust, zameglena v tišini gozda, stopajoč po ozki sneženi potki v hrib. Zraven pa table, ki so označevale pot na Krim. Krim 50 min, Krim 45 min, Krim 30 min, Krim 25 min... Prav zares zbijajo moralo do vrha, ki ga ni bilo ne za prvim ne za drugim ovinkom.

V kočo bi se skoraj zaleteli. Vidljivost je bila na psu, preverite na fotki. Vidite psa, vidljivosti pa ne?

No, v koči je bilo živahno, ljudi pa toliko, da smo komaj dobili prostor. Je pasalo skromno kosilce. Za kaj več nismo imeli, saj je zadnji bankomat na poti, na Igu, pač zatajil in sva zbirala zadnji drobiž po žepih, da sva plačala zapitek.

Smo se pa spomnili oskrbnice in oskrbnika, včasih videna na Kališču. Smo se začeli pogovarjati in sem seveda vprašala, če kaj vedo o nekih trikotnih oznakah tu naokoli. Pa so zmajali z glavo in me predstavili trem markacistom za sosednjo mizo.

Povprašala sem še njih in tudi ti niso nič vedeli povedati o kakšnih trikotnih oznakah, belo rdečih, ki naj bi bile na Krimu. Takrat sem se z Loni že malce pregovarjala v mislih, pa je šla nedeljska tura torej po megli navzdol.

Nazaj grede smo obrnili bolj desno, torej po poti čez Kramarco in čez nekaj časa, nekje sredi poti, ko se le ta približa daljnovodu, jih zagledam. Skoraj na vsakem drevesu je narisan trikotnik! Belo rdeč, velik. Oznake so nove in stare, vse polno jih je in nikakor mi ni jasno, kako nihče v koči tega ne ve.

Vsekakor me je presenetila velikost slikarij in odločena, da temu pridem do konca, se doma takoj spravim iskat in tudi takoj najdem. V lanskem glasilu občine Ig lepo pozivajo vse občane, da upoštevajo triopane, trikotne oznake za skupni in skupinski lov, saj se je lovska sezona oktobra pričela in bo trajala do konca leta. Eureka!

Če prav razumem vse tole, se na področju poseke pod daljnovodom vrši skupinski lov v lovski sezoni. In da nadebudni planinci ne bi tekali kar sem ter tja skozi podrast in bi bil kdo ob vršičke svojih rogov, so vrli lovci narisali opozorilne table. Samo, ko bi to povedali še v planinski koči, bi opozorilo verjetno še bolj zaleglo.

Tako smo našli, kar smo iskali in se pomirjeno vrnili domov. Z venčkom bršljana v roki. Ta ni lovska.