Pot do Kranjske koče na Ledinah sva imela že nekaj časa v načrtu. Da jo bova izpeljala še letos, nama ni bilo znano niti zjutraj, ko sva se pripeljala na Jezersko in ugledala tale dih jemajoči prizor. Da je že toliko snega na severni steni Skute, je bilo kar presenečenje. Vseeno sva se odločila, da greva pogledati malce bliže in doseči vsaj Češko kočo, če bo pot na Ledine le preveč v snegu.
V vasi je napisano celo Vadine, na tablah se uporablja dvojezičnost - Vodine ali pa Ledine, zmeda pa je menda od takrat, ko so kranjski planinci zgradili kočo in tako poimenovali področje, ki zajema tudi vsako leto manjši ledenik pod Skuto, kjer je možna smuka celo poleti.
Pričela sva pri spodnji postaji žičnice. Pot se kaj hitro dvigne nad gozdno mejo in že sva na golih pobočjih pri razcepu za Češko kočo. Snega je tukaj le za vzorec, levo se vije Slovenska pot, srtmo navzgor po steni, ki je začuda povsem suha in primerna za poplezavanje. Malce negotova zaradi napol zimskih razmer se vseeno podava proti steni.
Po je zelo strma, je pa tudi lepo varovana z jeklenicami in klini na vseh izpostavljenih mestih. Precej zračna je in pogledi navzdol niso za tiste z vrtoglavico. Meni se zdi precej nevarna in Aleš, ki se plezalnih poti ponavadi raje izogiba, me danes prav z navdušenjem spremlja na poti. Tako le prizna, da je tukaj že hodil v vseh letnih časih in da pot precej dobro pozna. O, koliko stvari si še morava deliti!
Zgoraj naju pričaka sneg. Markacij seveda ni vidnih, na srečo pa sta pred nama kakšen dan prej že hodila vsaj dva planinca, ki sta s stopinjami utrla pot. Čeprav je pot do koče od tu precej kratka, me je gaženje po tujih stopinjah precej utrudilo. Najprej sploh nisem vedela, kaj me tako ustavlja, dokler nisem začutila, da nikakor ne morem ujeti svojega ritma hoje in dihanja. Res je, hoja v že pripravljeni gazi, s korakom, ki je daljši od mojega ni prijetna in čeprav kratka je bila kar malce naporna.
Koča je zaprta že od konca septembra. Tokrat je čaj, ki sem ga zjutraj pripravila za v nahrbnik res prijal, malce sva še poslikala, si zadala nov cilj, da naslednjič nadaljujeva po poti na Babo, potem pa se kar obrnila navzdol. Pihalo je kot za stavo, rokavice in kapa sta bili kar obvezni.
Pogled na Spodnje Ravni in več samotnih poti proti Češki koči. Naju je dohitel en sam pohodnik, drugih nisva opazila.
Pospravljanje palic in derez, pred nama je še del zavarovane Lovske poti.
Lovska pot, v oskrbi PD Kranj, je na izhodišču še vedno označena kot lahka pot, kar verjetno zavede marsikaterega planinca.
Nekaterih oznak se noče spremeniti, mislim pa, da je pravilneje označena na zemljevidu, kjer je vrisana kot zahtena pot.
Še en pogled in že se peljeva najinemu izvrstnemu kosilu naproti. Pri Kanonirju sicer dobro kuhajo, vendar sva morala ponovno obiskali Jezersko, da sva prišla do gotovine za plačilo, drugače žal ne gre.
Tura je bila kratka, vendar sladka. Ravno prava za današnji dan pred Ljubljanskim maratonom.