Še enkrat sem bom vrnila v sam kraj, ki smo ga zadnjo soboto dodobra posvojili. Čeprav tukaj nisem bila prvič, sem šele tokrat imela čas opazovati in si ustvariti neko svojo podobo kraja, ki sem ga pred tem doživljala predvsem kot Palomo, blokovsko naselje in bajer z divjimi racami.

No, v soboto je deževalo. Bolj ko sva šla na severovzhod, bolj se je nebo zapiralo in res ni nič kazalo na kakšno izboljšanje. Vedela sva, da bomo cel dan zunaj, s sabo pa nisva imela ne kapic, ne dežnika. Mene je zagrabila panika in kljub protestom Aleša sem se odločila, da se v trgovini opremim s pripomočki, kot je fen in dežnik. Iskala sem kakršenkoli trgovski center, na moje veliko presenečenje, pa sem našla le manjšo trgovino s hrano. Glede na to, da v Domžalah gradijo trgovino na trgovino, pa tudi v drugih krajih ni kaj drugače, menim, da je Sladki Vrh pravi fenomen. Pa presenečenj še kar ni bilo konca.
 
Kam potem romajo tile Sladkogorčani? Templjev potrošništva nimajo, kam torej? In tako sem ob vsakem krogu opazila kaj novega, na primer ogromni športni park s stadionom in tablo za bazen. Pa sem se spomnila na zadnji Mura Challenge, ko smo hodili po urejeni sprehajalni poti, ki jo s klopcami in ograjami vzdržuje aktivno planinsko društvo. Zraven bajerja pa imajo svoj prostor za mladino, ogromen prireditveni piknik prostor z brunarico. Povrhu vsega so povsem ob Muri, prek katere redno vozi brod. In to v današnjih časih? Ko bi si marsikateri veljak dal postaviti nov betonski most.

Ne, še ni konec. Za sobotno prireditev so nam dali v uporabo šolske prostore, ki jih očitno ne zaklepajo pred prišleki z vseh vetrov in to povsem nove šole, ki kar žari v svojih rumenih odtenkih. Še na dekliškem stranišču sem prav opazovala zanimivo prelivanje oranžne, rumene in citronsko zelene. Vse deluje precej odprto, povrhu vsega, pa imajo zraven ogromno telovadnico.

In tako sem krog za krogom ugotavljala, da so tudi bloki več ali manj vsi prenovljeni. V svežih barvah, od nežno roza, do sončno rumene in zelene. Nič ni zanemarjeno, povsod veje neka urejenost.

Hej, Sladki Vrh! Povem vam, da me očarajo planine, pa lepota gozda, nad čisto običajnim krajem pa še nisem bila navdušena. Ampak vam je uspelo tudi to. Ker kraj so ljudje in ta srčnost, ki smo jo spoznali pri Marako organizatorjih, ta je očitno tukaj doma.

In moj fen? Le kaj bi mi? Saj sploh nisem opazila, da dežuje.