Kamniški vrh

Kam lahko grem, če imam od doma in nazaj točno štiri ure časa? Za Kamniško sedlo ali Veliko planino je malo premalo časa, za Primoža pa preveč. Odgovor sem našla na Kamniškem vrhu, kamor se bom z veseljem še mnogokrat podala.

Zelo dobre in natančne opise dostopov sem našla na Hribi.net, tako, da z orientacijo nisem imela težav. Če le berem o novi poti, si nikakor ne morem predstavljati, kako izgleda pot v naravi. Ko pa združim videno in prebrano, se mi slike začejo pokrivati in veselje nad najdenim je toliko večje.

 Korošak

Odločila sem se za vzpon ob Korošaških slapovih in za krožno pot prek Vrha nazaj na Klemenčevo, kjer sem pustila avto. Nekaj časa sem hodila po opisu, nakar sem pri drugem slapu zavila desno na planino. V želji, da se vrnem na opisano pot, sem se skušala prebiti čez precej strmo melišče, vendar sem namero opustila in se podala po brezpotju kar naravnost navzgor.

 

Kmalu sem bila sredi pašne planine, presenečena nad mirnostjo konjev, ki sta me opazovala.

Vonj cvetja, brenčanje čmrljev in petje ptic je bilo tako intenzivno, da tišine sploh ni bilo zaznati, samo življenja je kipelo.

 

Kmalu pa sem z malce olajšanja prečila markirano stezo proti planini Osredek, katere sem se vnaprej raje držala, saj vsaj dvakrat preči precej izpostavljene dele. Ves čas nisem srečala nikogar, le na začetku sem daleč zgoraj videla še enega pohodnika. Tako je bilo tudi na povsem osameli planini Osredek, že na višini 1.110 m.

 lipa na planini Osredek

 svišči rastejo tudi na Kamniškem vrhu

Nadaljevala sem po markirani poti proti Kamniškem vrhu, le ta pa se vije zadaj za grebenom in je skorajda položna daleč do sedla pod Planjavo. Šele takrat sem prešla na razgledni del poti po vrhu. Žal sonca ni bilo več, kljub temu pa me je mehkoba poti popolnoma prevzela.

 Kamniški vrh, 1.259m

Pogled na Krvavec, Ljubljanska kotlina je kot na dlani. Večkrat sem z okna svoje službe pogledovala sem gor in odslej bodo ti pogledi še bolj željni tega vonja in občutka svobode.

 strma, strma pot

Navzdol sem se podala po najbolj strmi poti doslej. Res se ne spomnim, da bi kjerkoli stopala tako zelo navzdol, zato bom naslednjič to pot izbrala raje za dostop kot sestop. Sem pa zato bila res hitro dol in v zadnji grapi sem našla še obilico čemaža. Kot nalašč za obnovitev letošnje zaloge.

 čemaž

Natanko čez štiri ure sem bila spet doma, kjer so me že čakali moji taborniki, da skupaj pripravimo kosilo.

Današnji pohod je bil moj majhen pobeg med oblake. Dober občutek je to.

Tags:

treking

Komentarji (2) -

Matic , on 21. 05. 2011 18:55:16 Said:

uf zanimiva tura je gor še zmeraj nek bivak ?

Hana , on 22. 05. 2011 02:52:24 Said:

Še vedno. Majhen, lesen, z mizo in klopmi. Za primer nevihte povsem zadošča.

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading