Nekaj me muči te dni, natančneje od LM dalje. Ko sem izmenično brala moj in piskecev zapis o teku, me je prešinil tisti zoprn občutek. Nekaj manjka! Nekaj je narobe, čutim to. Zakaj pišem in doživljam tek na način, kot, da teptam "našo sveto stvar".

Kaj je to? Kje je moja zavzetost, kje je privrženost dejanju, kje je veselje? OmG. Zakaj toliko rutine v našem življenju? Zakaj dovolimo, da življenje z nami opleta? Zakaj smo medli in čakajoči? Zakaj se ne ukvarjamo s stvarmi, ki nas veselijo? Zakaj ne prebudimo svoje srčne želje, strasti in vizije?

Priznam, da sem nestrpna. Nestrpna do ljudi, ki skozi življenje korakajo mlačno, brez energije. Kamor jih zanese pot, tam stopijo naprej, brez svoje volje. Hkrati se obnašajo kot žrtve tega življenja. Ne zmorem jih tolažiti. Ponujam jim roko, potegnem jih s sabo, dam jim priložnost. Vendar jih ne čakam.

Po drugi strani pa sem včeraj na Simpoziju o Tarasu ponovno slišala in podoživela ves njegov pogum in strast do življenja.

Njegov citat iz kolumne: "Naj formuliram svoje geslo do kraja jasno; če si človek ne vrne – šele ne pridobi – smisla, potem je vse zaman."

Ogenj, ki gori! O, kako to pogrešam povsod okoli sebe!

Zato podpiram Aleša pri njegovih najbolj nenavadnih idejah in dejanjih z vsem svojim bitjem. Danes je njegov zadnji delovni dan v NLB. V času gospodarske krize, ko je na desetine delavcev dnevno na cesti brez dela, je sam dal odpoved. Zapušča dobro plačano, varno zavetje redne službe. Okolje, ki te omreži, ujčka in zaziblje v življenjski dremež.

Zato sem vesela zanj kot tudi zame. Obdobje mirovanja je za nama.