Oporečniki?

Zanimiv naslov še bolj zanimivega članka v Delu, ki še kako sodi v ta božični čas, čeprav nima sladkih besed, velikih želja in praznih obljub.

"Današnja kriza ni le ekonomska, ekološka in energetska, ampak je predvsem tudi moralna, etična kriza. Pravzaprav sem optimist. Mislim, da bo prišlo do samoregulacije na trgu, ki bo svobodo govora na delovnem mestu zaščitila pred omejevalnimi posegi. Sposobni menedžerji bodo sami počistili z nesposobnimi vrstniki na vodstvenih položajih, ko bodo uvideli, da jih njihovo neetično vedenje preveč stane.

Zveni malce utopično, predvsem pa je najbrž do takšnega samoočiščenja še dolga pot. Kako se naj vedejo kritični intelektualci do takrat?

Opažam, da so nekateri že pripravljeni povedati in ozaveščati druge o teh pojavih. Če pojave razkrivamo, če razkrivamo tudi preganjanje oporečnikov, bo tisti, ki ima težave zaradi oporekanja, zaradi svoje kritičnosti, vedel, da ni sam. Upreš se tako, da poveš, da imenuješ stvari s pravo besedo in da pokažeš na vzrok teh pojavov..."



Me je pa članek dohitel ravno v dnevu, ko sem veliko razmišljala o svojem odnosu do delovnega okolja in stanja v katerem smo se znašli. Biti oporečnik, povedati kaj nevšečnega vodstvu, pomeni veliko težav. Že v daljni preteklosti so sle s slabimi novicami raje odstranili. Zato raje molčimo. Vsi po vrsti, in drsimo v neko čudno stanje samozaslepljenosti.

Če vsem nam želim nekaj dobrega v naslednjem letu, potem naj bo to možnost odkritega pogovora s komerkoli, da se ne bi bali, da bi lahko s svojo odkritostjo zgradili boljši jutri.

 

Tags:

04 razmišljanja

Na decembrsko pot

Včasih smo šteli število noči, kolikokrat gremo še spat, potem pa na morje! Tokrat je bil dogodek odmaknjen nekam daleč v december. Pri celoletnem načrtovanju pohodov je decembrski pohod pač zadnji, šteli smo tedne do odhoda in glej, kar naenkrat je že vse za nami. Hitro, prehitro!

Smo se pa v soboto, na dan načrtovanega pohoda iz Krtine do Črnivca, zbudili v ledeno mrzlo jutro. -7 stopinj, sneg je naletaval in veter je vrtinčil novozapadle snežinke.

Kako se obleči za celodnevni pohod v takem vremenu?
Najraje bi navlekla nase vse, kar sem imela v omari, dvojno. Strah me je bilo, da mi bodo počasi pomrznili prsti, pa nos in noge, nazadnje bom obstala kot zamrznjena kocka nekje sredi hriba. Da so bile moje bojazni odveč, se je izkazalo po nekaj minutah hoje, ko sem že polnila nahrbtnik z odvrženimi puloverji.
 


Kar nekaj prijavljenih pa se je v mrzlem jutru raje dodatno pokrilo z odejo, kajti zbralo se nas je le devet od skupno petnajst prijavljenih.

Izkušnja iz pohoda, ko smo odšli od doma, peš, v ne ravno idealnih razmerah ter dosegli cilj daleč v hribih, tam zgoraj, je neprecenljiva. Premika meje v naši zavesti. Nič ni več nemogoče, ni dolgih poti, vse je dosegljivo in na dlani. Samo prvi korak je potreben. 
 
Prehoditi pot, v družbi, med pomenki, ob iskanju toplarjev, kjer smo stresli sneg z ramen, je bilo enostavno. Že sama misel na toploto krušne peči v koči je bila še posebej vabljiva, bila je nagrada.

Kratko pot čez hrib, od koče do kave na Črnivcu, smo naredili naslednje jutro.

Kljub izrednemu mrazu je bila pokrajina enostavno čarobna in pravljična, naše počutje pa čedalje bolj igrivo, skoraj otroško, kot veselje.

Srečno ŠD Krti!
 

Tags:

01 hribi

Nešplje

A kdo sploh kdo ve, kaj je to?

Če ne bi bilo Katje, jaz tudi ne bi nikoli zvedela za te okusne in zanimive sadeže, ki lahko rastejo na sosedovem vrtu. Imajo pa isto lastnost kot kakiji, nešplje so najboljše takrat, ko so že malo preveč zrele.

Tags:

hrana

Avtomoto

Ravno prejšnji teden, ko je Tadeja opravila vozniški izpit, smo se s prijatelji pogovarjali o izredno pomanjkljivem dodatnem izobraževanju o varni cestni vožnji. Kdo se po opravljenem vozniškem izpitu še kdaj prostovoljno vrni k obnovitvi znanja iz CPP? Kaj pa veljavnost pravil po 10, 20, 30 letih? Razmere na cestah so vse kaj drugega, kot takrat, ko je večina voznikov opravljala vozniški izpit. Potem pa se vsi vozimo po zunanjem pasu krožnega križišča, domov se kolona na avtocesti vedno vije po prehitevalnem pasu, medtem, ko je vozni pas prazen, pa še mnogo takih,...

Da so za vse kršitelje predvidene predvsem kazni, ki žal nimajo nekega dolgoročnega učinka, je tudi znano. Rešitev za oblikovanje lepše kulture vožnje bi bila v vseživljenjskem učenju, ki bi bilo na nek način stimulirano tudi preko zavarovalnic. Zakaj ne bi ponujali nižje premije vse tistim, ki se v določnem letu udeležijo dodatnih izobraževanj, z izpitom, seveda!?

Vem, da se AMZS trudi in ponuja tečaje varne vožnje na poligonih. Vendar izmed vseh mojih znancev poznam samo dva, ki sta se te vožnje udeležila. Zato so me tem bolj razveselile spletne strani, kjer končno lahko najdemo objavljene praktične nasvete o pravilni in varni vožnji.

 siol.net avtomoto

Pozdravljam in posredujem v branje!

Tags:

vsakdanjik

Sneg

 

Všeč mi je!

Tags:

se dogaja

Hair Care

 

Je to napaka, površnost ali samo brezbrižnost?

Morda niti ne opazita razlike. Verjetno eno dekle lepi spredaj, druga gladi nalepke zadaj.

Saj vsi vemo zakaj jih uporabljamo. Čemu bi torej potrebovali še naziv?

Saj res, kot da je pomembno?! No, meni je.

Tags:

Barbara

Takole smo se postavili pred začetkom teka okoli Škalskega jezera v Velenju. Vsi navdušeni, da smo lahko spet skupaj na stopničkah. Dati vse (štiri) od sebe in zadržati lansko častno zadnje mesto, se slišalo kot dober plan, ki pa ni bil dosežen. Letos nismo bili zadnji, čeprav sta nas močno prehiteli tudi obe ekipi Krtov, ki so iz leta v leto boljši. Bravo.

 e-kipa srčnih, foto Marjetka

Jaz pa se še vedno obnašam kot začetnik! Pa bi že lahko malce napredovala, vendar še vedno ne znam oceniti svojih zmožnosti niti se ne znam pripraviti na tekmo.

Začela sem seveda z veliko navdušenja, ki pa žal ni moglo trajati dolgo, noge so namreč bile težke in trde, kajti ponovno sem špricala ogrevanje. Raje sem klepetala in fotkala, se grela s čajem in počela druge neumnosti.

Že takoj v prvem klancu sem začutila pekočo bolečino v nogi, majhno poškodbo, ki sem jo pridelala v torek na Rožniku, ko sem ravno tako neogreta šibala v klanec. Saj ne, da ne bi mogla teči, le določeni gibi v klanec so zelo boleči. Sem zato želela nadoknaditi zamujeno navzdol, pa me je prehitela tekačica, ki sem jo uzrla samo za hip, pa je že ni bilo več. Jolanda Čeplak? Skoraj nemogoče, pa vendar je bila res ona, čeprav sedaj Batageljeva.

 predaja štafete Wegi

V cilju sem verjela sama sebi, da morda pa le ni bilo tako slabo. Še moja ura me je malo zavedla. Malo pred koncem me je počakala Katja in z mano pretekla cilj. Šele tedaj sem videla, kako hitro bi lahko tekla, tistih nekaj metrov mimo napovedovalca sva leteli kot strela, da še ni mogel izreči svojih spodbudnih gospejinih...

 Katja in tamaučka

Po uradnih rezultatih pa izvem, da sem tekla še slabše kot lani v ekipi Krtov. Kako je to mogoče? Lansko leto sem bila zagotovo kondicijsko mnogo slabše pripravljena, v cilj sem prišla z mnogo več težav, pa vendar hitreje?

Še vedno se sončim na uspehu svojih osvojenih planinskih poti in ne dojamem, da če pridem na vrh hriba peš, še ne pomeni, da lahko gor tudi pritečem. Pravzaprav je Barbara kar prelomna. Odločiti se moram za strategijo. Se še grem ali pustim vse skupaj? Zakaj po enem letu udejstvovanj na športnih, takih in drugačnih dogodkih, dosegam celo slabše rezultate? Kaj mi preostane? Morda začeti povsem na novo?

Poti nazaj pravzaprav ni. Ne gre, da bi obsedela (sama) doma. Raje se podim po gozdu, blatna in mokra. Čemu torej toliko ovir v moji glavi, da jaz pa že nisem za tek. Pravzaprav si to dopovedujem že ves čas, zato tudi takšen "uspeh". Saj dobim točno toliko, kot za to naredim.

Da pa ne bo tole zvenelo kot novoletna obljuba, preveč podobno se že sliši, bom raje s tistim: "Začnem torej jutri!"

pa še nekaj fotk

Tags:

tek

Ajde, gremo

Vau, kakšen dan!

Po službi še na super predavanje Roberta Roliha,
potem pa preteči KRožnik (ajd skoraj) in
končati pri Kresnički.

Veseli december se je torej pričel. Kar tako naprej!

Tags:

se dogaja | tek