Predbožični Dunaj

No:
45/50

Datum:
15., 16. in 17. december 2017

Trasa:
staro mestno jedro Dunaja in hrib nad Gradcem

 

Opis:
Izlet je opisan kot pohod, ker sva spet naredila več kilometrov pešpoti, kot na večini pohodov med letom. Ker sva navajena hoditi, naju razdalje ne prestrašijo. Hotel sva imela dokaj blizu centra, zato sva dodobra obkrožila staro mestno jedro. V petek popoldan in proti večeru so božični sejmi kazali prav romantično podobo. Na srečo so dogajanja razpršena tudi na manjše trge, tako, da se povsod nekaj dogaja.

V soboto čez dan je mesto prevzelo nov obraz, videla sva krasno arhitekturo, spoznala nekaj galerij. Zvečer pa naju je množičen obisk stojnic odvrnil od nadaljnjega postopanja po sejmih, saj je bilo ljudi enostavno preveč, da bi se lahko normalno gibali. Iskala in našla sva samotnejše kotičke. Zadnji dan sva se na povratku ustavila še v Gradcu, si privoščila kosilo, nato pa se zapodila na hrib pogledat njihovo uro na turnu. Tam sva presenečena ugotovila, da sva ponovno v centru dogajanja, saj je celoten hrib spremenjen v novoletni sejem na prostem.

Težavnost:
Lahka, 30 km, 300 višincev, 43.775 korakov.

Prehrana (na poti):
Zajtrki v hotelu, tortice v kavarni, punč na stojnicah, hrana iz »nahrbtnika«.

Družba:
Aleš, Helena

Utrinek s poti:
Z lepim razgledom pospremljen sončni zahod naju je spremljal na poti domov.

Fotogalerija:

okrasitev sejma

sejemske stojnice so polne novoletnih zgodb

Dvorni grad (Hofburg)

gotska stolnica sv. Štefana

Mestna hiša (Rathaus)

nekdanja poletna rezidenca habsburških cesarjev (Schonbrunn)

Ob vsaki cerkvi prodajajo neverjetno košate in lepe božične jelke.

Mihaelova vrata (Mihaelerplatz) in manjši sejem na trgu.

Vsak sejem ponuja svoje keramične skodelice za punč.
Kavcijo 4 eur ti ob vračilu nemudoma vrnejo, ne glede pri kateri stojnici si pijačo prevzel.
Večino lončkov in skodelic pa itak turisti odnesejo domov za lep spomin.

Stolp z uro nad Gradcem. 

Novoletni sejem v Gradcu

Tags:

50 za 50

Velika planina - koča Mokrica

No:
44/50

Datum:
8., 9. in 10. december 2017

Trasa:
Kamniška Bistrica – koča Mokrica na Veliki planini

Opis:
Res imamo srečo, da smo lahko celo večkrat na leto v tako idilični hiški na planini. Tokrat smo imeli pravo zimsko vzdušje, saj je snežilo že pred in med našim prihodom. Že vajeni različnih vremenskih razmer se nismo zmedli in v petek veselo utirali pot do koče. Gaženje s težkimi nahrbtniki je res posebno veselje, zato sem jih ponovno navezala na sanke in tokrat je vleka celo uspela. Če koga zanima, pa lahko pri Alešu izve, kako smo gazili 2015! No, 
prvo tokratno noč nas je skoraj zametlo in smo zjutraj komaj prišli iz koče. 

Ko se nam vsaj ne bi vedno nekam mudilo. V petek je bilo treba čimprej gor, kajti pot je bila težka in dolga. V soboto smo po sankanju izkoristili zadnje sončne žarke za nekaj prečudovitih fotografij, v nedeljo pa smo hiteli navzdol, saj se je pojavljal zelo močan veter in gosta megla. Naslednjič podaljšamo vsaj za en dan. Morda bomo lahko samo uživali v razgledih, brez hitenja novim dogodivščinam naproti.

Težavnost:
Lahka za tiste z gondolo (težka za pešaka), 14 km, 600 višincev, 21.603 korakov.

Prehrana (na poti):
Čeprav smo bili gor tri dni, smo prinesli hrane za približno teden dni. Lahko bi nas še bolj zametlo.

Družba:
Darja, Dejan, Tanja, Kristjan, Žan, Leander, Aleš, Helena

Utrinek s poti:
Opomnik za naslednje leto; obvezno si moramo že prej izposoditi krplje, ki bi bile ta vikend več kot dobrodošle, saj je predvsem Aleš močno trpel pri gaženju globokega snega, tako pri prihodu kot odhodu. Poklicali smo tudi Veliko planino d.o.o. (pod njenim vodstvom obratuje večkrat zaprta okrepčevalnica Skodla in Zeleni rob), ki na svoji strani oglašuje izposojo krpelj. Z uporabo krpelj bi lahko dodobra rešili naše načrtovane pohode po planini. Presenečeni smo izvedeli, da krplje oddajajo šele po 15. decembru, ko bodo oznanili zimsko sezono. Dober meter snega jih žal ni prepričal.

Fotogalerija:

 

Tags:

50 za 50

Plački vrh

No:
43/50

Datum:
19. november 2017

Trasa:
Šentilj -  vrh Brloge – Plački vrh – Šentilj

Pogled proti Svečini, kjer smo se potepali lansko leto

Opis:
Z veseljem smo se odzvali vabilu, ki je to jesen spet prišlo s totega konca. Naša družba Srčnih se ima vedno in povsod fajn. Posebej, če začnemo pozno, da lahko nekateri še malce zaspimo in zamudimo J

Najin avto se še vedno ne more odločit ali je zdrav ali ne. Nobenega piska ne da več od sebe, na popravilu pa tudi še ni bil. Tako se sedaj z njim upava tudi na daljše vožnje, če le lahko računava spremstvo za domov. Še vedno ne zaupava dovolj.

Pot, ki smo jo prehodili je bila deloma kar strma. Sploh, ker smo se mimogrede povzpeli še do kapelice na Brlogi. Polno legend je okoli tega kraja. Torej je vrh privlačen že od nekdaj. Medtem so Plački vrh s stolpom povišali kar za 28 m. Lep razgled na Avstrijo, pa tudi dobršen del naše Štajerske je viden.

Ponovno pa so nas spremljale ožarjene jesenske barve.

Težavnost:
Lahka, 10 km, 430 višincev, 15.232 korakov.

Prehrana na poti:
pojedina na Zgornji Velki za zaključek

Družba:
Marjetka, Darja, Rado, Rajko, Aleš

Utrinek s poti:
Od blizu smo videli ograjo, ki so jo postavili Avstrijci v okoli Šentilja, da bi preprečili množično priseljevanje migrantov v Avstrijo. Žica vedno pusti grenak priokus.

Fotogalerija:

vzpon na vrh Brloge

Brloge - kapelica

jesen

razgledi s Plačkega vrha

ekipa Srčnih spet skupaj

ob ograji
Knafelčeva markacija je ostala v Avstriji

Tags:

50 za 50

Slavnik

Bežanje pred zimo

No:
42/50

Datum:
11. november 2017

Trasa:
Prešnica – Slavnik – Podgorje - Prešnica

Opis:
Ker je bil zadnji pohod na Primorsko obsijan s soncem, me je ponovno vleklo v tiste kraje. Nočem še snega, ki je pobelil naše planine, nočem še mraza in zime. Sem ju prepričala, da gremo na Slavnik, po še eno dozo jesenskega sonca. Sonca nismo ravno dočakali, smo se pa imeli strašno fino. Če nismo preutrujeni, imamo čas in dobro voljo, je dan popolnoma izpolnjen.

 

Težavnost: 
Lahka, 14 km, 670 višincev, 20.065 korakov.

Prehrana na poti:
e-pecivo

Družba:
Aleš, Leander, Helena

Utrinek s poti:
Pesmi o gozdu. Celotna pot je opremljena z izbranimi deli slovenskih poetov. Mislim, da je tole izredna ideja vredna posnemanja.

 

Gozd, ki vanj verjel si

Miroslav Košuta

Gozd, ki vanj verjel si, je posekan.
Votlo bo šumel kot opomin.
Tostran kalne jase sled za čredo,
onkraj lažja pot v pogin.

Vendar ti imaš oči, da gledaš,
grlo, da kot zver spregovoriš,
tace, da nekoč iztečeš pljuča,
če ni vredno, da živiš.

Vselej gre za vse in si izgubil.
Ali zmagal. Kakor kdo to vzame.
Pride dan, ko bo zarjul vihar,
zgrabi te in vzdigne te na rame

in ponese tvojo volčjo dušo
v novi gozd, čez morja in goré,
kajti veš: drevesa in gozdovi,
dokler še živiš, nekje žive.

 

s poti, razgled na morje in Tržaški zaliv

pred vrhom Slavnika

pomenek ob roži vrhov

kratkočasenje in tekmovanje na poti do avta

 

Tags:

50 za 50

Kokoš


No:
41/50

Datum:
31. oktober 2017

Trasa:
Lipica – Kokoš (po strmi gor, po položni dol)

Opis:
Kam lahko gremo na sončen, pozno jesenski dan, ko se zbere cela družina, ki prekipeva od energije?
Vsi bi šli na sonce, pa ne predaleč, pa ne preblizu, pa ne preveč v hrib. Na srečo je na Krasu kar nekaj možnosti in tokrat smo jo mahnili na Kokoš. Na veselje vseh, se nas zbere vsako leto več.

Vrh je bil naš, ko smo polegli po travi in se prepustili martinčkanju.

Težavnost:
Lahka, 8 km, 330 višincev, 11.280 korakov.

Prehrana na poti:
jabolčna pita

Družba:
vsa širša družina

Utrinek s poti:
Ta pohod je le spremljevalni dogodek širšega družinskega prvonovembrskega kaki druženja, ki ga tradicionalno preživimo ob obiranju kakijev, zadnje čase pa dodajamo tudi raziskovanja po bližnji okolici.

Fotogalerija:

Pozdrav vsem!

Razgledi s poti na Kokoš. Vidimo morje!

A že moramo it?

Koliko lepote in ruja.

Osončen Avber.

 

Tags:

50 za 50

Snežna jama


(avgust 2006)

Snežna jama leži na JZ pobočju Raduhe, mogočne, pet kilometrov dolge in 2062 m visoke gore nad reko Savinjo, med Lučami in Solčavo. Dolgo je bila notranjost jame skrita ljudem. Vhodna udornica je bila prvič omenjena in registrirana kot Snežna jama že 1. 1. 1939 leta, vendar nihče ni vedel, da se pod 5-6 m debelo snežno odejo skriva vhod v prečudovit podzemni svet. Jamo in njeno notranjost so jamarji, člani kluba »Črni galeb iz Prebolda, odkrili 23. 8. 1981.

Vhod v čudovit podzemni svet Snežne jame se odpira sredi stoletnih gozdov 1.500 m visoko.

Od 14. julija 1990 je najvišje ležeča turistična jama v Sloveniji in hkrati jama, ki bi ji težko našli primerjavo ne le v Sloveniji, ampak tudi v svetu. Starost jame se ocenjuje na 10-12 milijonov let. Njena enkratnost so poleg ledu in kapniškega okrasja, ki ga običajno na takšni nadmorski višini ni, tudi kapniške tvorbe, ki so vsaj dvakrat starejše kot v do sedaj znanih jamah na Krasu.

Če pa k temu dodamo odkritje okostja jamskega medveda s čemer je jama dobila še dodatno vrednost in zanimivost ter biospeleološke raziskave, s katerimi so med drugim odkrili endemične jamske hrošče (Oryotus raduhensis, Aphaobius mileri alpinus, Aphaobiella mlejneki moravec, Anophtalmus pretneri naraglavi….), potem je to jama, ki jo velja spoznati, doživeti in z njeno pomočjo stopiti v davno geološko zgodovino.

Z vhodno ledeno dvorano, katere podoba se iz leta v leto spreminja, je ustvarjena rajska podoba kraškega podzemlja.

To podobo dopolnjujejo razpadajoče in aktivne sigaste tvorbe: stalaktiti, stalagmiti, mogočni tudi od 5 do 21 m visoki stebri, baldahini, sigaste ponvice, kijasti kapniki iz jamskega mleka malgonita in drugo jamsko okrasje.

Z obiskom Snežne jame lahko obiskovalci doživijo nenavadni podzemni svet in pokukajo v zgodovino davno minulih dob kilometer in pol dolgega jamskega sistema. S karbidovko v roki in ob vodstvu izkušenega jamarja - vodnika, jama razkriva svoje skrivnosti in lepote ter obogati obiskovalce z informacijami o Krasu in kraškem podzemlju.

vir: krtina.com/galerija (2006)

Tags:

gorska narava | 02 potepanja

Pitve


Pitve, otok Hvar 


(julij 2006)

Težko je od doma opisati mediteransko lepoto, ki sem jo ponovno odkrila v mali vasici sredi otoka.

Ožarčene s soncem, zjutraj in zvečer so Pitve biser, ki bo zagotovo še večkrat obiskan.

Obkrožene s poljami sivke, hiške iz kamna, med njimi ozke stezice brez prometa, nad vasjo pa cerkev z enkratnim razgledom na morje.

Vonj, ki lebdi v zraku je nekaj posebnega; sivka, morje, pomaranče in fige, ribe ter sonce.

V vasi sem bila vsak dan našega bivanja na otoku. Na koncu vasi je namreč pričetek predora, ki vodi čez hrib, na drugo stran otoka, v Zavalo, kjer smo se najprej utaborili. Vračali pa smo se tudi po naši selitvi v Jelso, na jutranji sprehod ali v konobo na ribe.

Zaljubila sem se v ta ambient, v tole vasico, v ta njen vonj. Sedaj bom iskala in tavala po širnem svetu, iskala, da bi ponovno našla ta občutek pristnosti, tako domač in tako enkraten v svojem okolju.

vir: krtina.com / galerija (2006)

Tags: ,

morje

Spoznavanje z mobilno hiško v Istri

Mobil home in predprvomajski prazniki v Istri

(27.4. do 30.4.2006)

Po zimi, kakršna je bila letošnja, nas je že močno skominalo morje. Odločitev za odhod je bila neomajna, kljub napovedanemu dežju. Pregledovala sem vse mogoče napovedi, vsi so napovedovali dež in mraz.

Ponavadi se za prvi maj namestimo v apartma, za katerega upamo, da bo čimbližje morju in brez vsiljivih lastnikov. Na internetu sem čisto po naključju zašla na strani agencije, ki ponuja "mobil home" varianto počitnic. Čeprav smo vsakoletni obiskovalci kampov, se s temi novodobnimi prikolicami še nismo srečali. Tam, kjer ponavadi mi postavljamo naš šotor, so avtomobili nezaželjeni.

Tole je cenovno zelo ugodna ponudba apartmaja na sami plaži!

Na spletu sem našla še naslednje izraze: mobilne stanovanjske enote, premične hiše, mobilne hišice.

Kaj bolj primernega bi si skoraj ne mogli želeti.

Rezervacijo sem opravila po el. pošti dva dni prej, kar je za nas sicer nenavadno. Običajno se podamo na pot brez točno določenega cilja.

Kljub nečloveško zgodnji uri - ob štirih je bil Aleš že pokonci - ob 6:15 smo krenili po Vita - nas kolone proti Primorski niso pustile na cedilu. Padal je dež, nekateri smo bili zaspani, kljub temu pa polni pričakovanja. Gremo na morje!

Brezhibno čista, samo naša kopalnica s toplo vodo sredi kampa - luksuz!

Hišica je prijetno presenetila v vseh pogledih. S sabo smo tovorili še eno napihljivo posteljo, vendar jo nismo potrebovali. Prostora je bilo dovolj: široka postelja v spalnici, ločena otroška soba s tremi posteljami ter dnevni prostor z ležiščem, satelitsko televizijo, velikim hladilnikom, zasilnim ogrevanjem in plinskim štedilnikom. Zgodnji jutranji odhod - v kampu smo že ob 12h pili kavico na naši terasi - nam je omogočil prosto izbiro hiške skoraj ob morju. Šele v popoldanskem času smo dobili nekaj sosedov. Vreme pa po napovedi - deževno.

1. dan - nabiranje školjk, vsako uro vsaj enkrat tudi dežuje.    

    

2. dan - po jutranjem dežju, se nebo razpre in bele plaže Kamenjaka kar vabijo v vodo.

3. dan - popoldansko sonce, v morju nikogar, Krtinci se pa kopamo. 

    

4. dan - vreme se nam posmehuje - piha močan veter, zunaj je 12 stopinj.

Prvi dan proti večeru je Leander dobil vročino. Ugotovili smo, da smo doma pozabili celotno torbico s prvo pomočjo, vključno s termometrom in sirupom proti vročini. V zadnjih minutah pred zaprtjem sem v lekarni kupila najnujnejše. Po žlički sirupa je otrok zaspal. Vajo smo ponavljali vsake štiri ure približno 24 ur. Nato pa je otrok začel spet jesti in tekati naokoli.

Zjutraj so me zbudili ne ravno prijazni službeni klici, zunaj je deževalo, Leander je imel vročino, ostali štirje otroci so se obmetavali v premajhni sobici, skoraj bi že obupali, ko je nenadno posijalo sonce - in dan je bil rešen. Odšli smo do Kamenjaka, poiskali najlepši zalivček na Jadranu ter končno zadihali pravi mediteranski vonj.

Vito se je vrgel v vodo, ostali smo namakali noge, nekateri tudi oblačila. Leander je capljal v gumijastih škorencih. Ker je bilo pozno in daleč od našega doma, so otroci vse upe preložili na naslednji dan. Če bo sončno, se bodo kopali. In tako je tudi bilo.

Zadnji dan nas je dobesedno odpihnilo domov. 10:45 smo odpeljali iz kampa, doma smo bili ob 14h po 190 km mokre ceste. Ja, pa malicati je bilo potrebno v Kopru. Ker je deževalo, nas je gostila kar parkirna hiša najboljšega soseda v 1. nadstropju.

Vir: krtina.com/galerija (2006)

Tags:

morje