Že prejšnjo zimo mi je pogled vsakodnevno uhajal na določen hrib nekje med Menino in Veliko planino. Hrib ima izrazito poseko in prav jezilo me je, ker nisem mogla ugotoviti, kateri hrib pravzaprav gledam.  

Po karti sodeč bi lahko šlo za Lepenatko in prav blizu bom morala, da se prepričam, če imam prav. Ta teden sem spet jaz izbirala najino pot in končno predlagala kar oba, Lepenatko in Rogatec, seveda.

Vožnja do izhodišča je dolga. Kar uro dvajset sva potrebovala po avtocesti proti Celju, nato na Mozirje in Gornji grad ter še zadnji odcep do sv. Lenarta. Avto sva pustila še nekaj zavojev višje, kjer se prične strma pot na Lepenatko. Le malo sva se dvignila in že sva pustiva meglice pod sabo. Zagledala sem sosednji hrib, z "mojo" poseko počez in le ugotovila, da ves čas gledam Kašno planino, zlahka dosegljivo tudi iz Črnivca. No, lepa reč, bo pa izlet toliko bolj zanimiv.

Pobočje Lepenatke je travnato in že tukaj se razprostre pogled na Veliko planino in že pobeljene vrhove Kamniških v ozadju.

Čisto pred nosom in dlani pa je seveda Veliki Rogatec ali Rogac (tudi Rogač ter Mrtvi menih) po domače.

Poti so lepo vzdrževane, zato slediva markacijam najprej na sedlo na Kalu. Tam naju preseneti vzorno urejen in enkraten bivak na Kalu, s podpisom PD Gornji grad.

Prostor, razgledi na oranžne macesne ter meglice v dolinah, sonce in topel čaj v termovki, naju zmamijo, da posediva in enostavno le uživava podarjene trenutke.

Potem se le opremiva malce resneje, pred nama naj bi bil kos plezalne poti na Rogatec. Pot plezalno ni zahtevna, je pa zračna. Določeni predeli so nevarni za zdrs, zato previdnost res ni odveč. 

Prečenje ostrega grebena, za njim pa že krasen pogled nazaj na pobočje Lepenatke.

Od bivaka do vrha sva v slabi uri. Pot je kratka, vendar tudi zelo strma. Spet uživava v razgledih in predvsem v popolni samoti. Daleč naokoli sva edina, nekje v sosednji dolini slišiva glas gozdarske žage.

Za sestop sva izbrala drugo pot, ki pelje mimo kmetije Špeh in je označena kot lažja varianta poti.

Všeč nama je, da lahko izbirava in se ne vračava po isti poti. Izkaže se, da je tudi ta pot izredno strma in v senčnih predelih tudi zelo zdrsljiva. 

Poteka pa res večinoma po gozdu z izjemo poseke, na kateri sva videla štiri gamse, ki pa so se ob pogledu na naju tako hitro umaknili, da za fotografiranje sploh ni bilo časa.

Ob pogledu na tako domačijo, sva takoj spet začela sanjati o svojem domu nekje visoko v hribih. Morda pa naju res čaka tista hiška nekje na samem in s pogledom daleč v dolino. Če kdo ve za kakšno možnost, naj nama vsekakor sporoči.

Vode jim v teh krajih res ni primanjkovalo. Kar štirje slapovi so na poti, pri enem od izvirov je bil do nedavnega še mlin, zajezena voda pa teče tudi povsem mimo cerkve sv. Lenarta. 

Pri cerkvi se obrneva nazaj v klanec, ponovno poiščeva markirano pot, ki je polna jesenskih plodov. 

Še sto metrov višincev in znajdeva se ponovno na poti. Po občutku bi morala biti blizu mesta, kjer sva zjutraj pustila avto. In kaj ugledava, ko pokukava iz gozda?

Seveda, nekaj čuta za orientacijo torej le še imava! ;)

Za domov izbereva smer čez prelaz Črnivec in Kamnik. Pot je zelo ovinkasta, ampak krajša za deset minut. Tako sva zaključila še en krog in razrešila še eno skrivnost pobritega hriba. Da o kipečih barvah ne izgubljam več besed, priporočam tudi ostalim.